Serija grozljivk Resident Evil je na področju visokoproračunskih naslovov tudi edina, ki vedno beleži dobro prodajo in zaradi tega tudi dobiva nova poglavja. Kako dragocen je takšen status se založnik Capcom še kako dobro zaveda, saj je večina njegove konkurence tipa Dead Space in Alone in the Dark izumrla, Resident Evil pa še vedno vsako leto dostavi nek nov naslov in to je lahko bodisi predelava ali pa čisto svež del serije.
Se je pa ta franšiza skozi leta preoblikovala v dve različni veji dostavljanja igralne formule. Nekako je postala že tradicija, da je bil vsak nov del narejen iz tretjeosebnega pogleda, a Capcom je s sedmim delom tvegal in dostavil povsem prvoosebni Resident Evil in to se jim je obrestovalo, saj so igralci pozdravili to potezo. Nakar so isto naredili z osmim delom Village, a že tam so slišali glasne želje oboževalcev, ki so želeli neko izkušnjo, podobno četrtem delu, ki je bil precej bolj akcijski.
Najnovejši del Requiem tako nadaljuje njihov prejšnji poskus z igro Village, le da tokrat grozljivka ne bo omejena na samo igrin segment ampak predstavlja nekje polovico kampanje, medtem ko drugi del dostavi akcijo, ki je tokrat bolj adrenalinska kot kadarkoli prej. Rezultat je res impresiven izdelek, ki ga samo nekaj malenkosti stane najvišje ocene – a brez skrbi, tole je tako kvalitetna zadeva, da se bo verjetno pri nas potegovala tudi za prestižno krono najboljše igre leta 2026.
Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
Steam stran: Povezava
Datum izida: 27. februar 2026
Cena: 69,99 €
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
NAPOVEDNIK
Requiem nam že takoj na začetku pokaže, da ga ni strah tvegati in dostaviti sveže ideje. Medtem ko smo do zdaj v vsakem delu odpotovali v neko odročno pokrajino ali vasico, je dogajanje tu na začetku postavljeno kar sredi New Yorka. FBI-agentka Grace Ashcroft dobi nalogo, da razišče samomor znotraj zapuščene bolnišnice, in čeprav navadno takšni primeri niso naloga za FBI, je tokratna žrtev malce posebna. Namreč širom sveta so začeli skrivnostno umirati vsi tisti, ki so preživeli bombardiranje Raccoon Cityja, zato je ta primer postal zanimiv tudi FBI-ju. Grace ima na to bolnišnico še posebej boleče spomine, saj je leta nazaj v njej, po napadu skrivnostnih napadalcev, umrla njena mama, svoje življenje pa je namenila reševanju skrivnosti njene smrti.
Seveda ne traja dolgo, da po obisku bolnišnice stvari uidejo izpod nadzora in vsi izhodi se za nami zaprejo. Grace pa mora zdaj poiskati najbližji izhod, kar jo bo peljalo skozi veliko temačnih hodnikov, nabiranja surovin in iskanja predmetov, ki ji bodo odklenili napredovanje.
In ta začetni del je bil meni takšna poslastica, da se od njega preprosto nisem mogel odlepiti. Veliko vlogo pri tem igra sama Grace, saj je to prestrašena punca, ki se boji človeku pogledati v oči, samozavest pa ji dodatno znižuje njeno jecljanje. Prav tako je ubožica prestrašena do kosti, in sčasoma se tega njenega strahu naleze tudi igralec. Capcom je v ta grozljivi del kampanje vložil res veliko premisleka, zato se je treba tudi v igranje spustiti premišljeno, saj Grace ni neka borka, ampak se lahko mnogokrat brani samo z ubogo pištolo, za katero je bore malo streliva. Vsi njeni nasprotniki pa zahtevajo veliko svinca v glavi, pa še takrat se znajo nenapovedano ponovno vstati in zapoditi za vami.
Surovin je na začetku res malo, nasprotniki pa hudo nevarni, zato moraš res vsakič premisliti, ali se ti splača koga napasti in če boš ob tem nase z zvokom priklical še koga drugega. Grace k sreči dobi dostop tudi do posebne injekcije, ki z napadom izza hrbta instantno ubije zombija, a tudi ta stvar potrebuje zaloge krvi, te pa niso neomejene. Stvar je na trenutke dejansko presneto težka in čeprav se zdaj smatram že za veterana Resident Evilov, sem tudi jaz na začetku naletel na trenutke, ko sem ostal skoraj brez zdravilnih zeli in streliva, na poti do mojega cilja pa je stalo ogromno preprek – za Grace sta včasih že dva zombija nepremostljiva ovira.
To grozljivost dopolnjujeta še odlična grafična podoba, ki na PlayStation 5 Pro brez problema teče v ločljivosti 4K pri 60 sličicah na sekundo in to z vklopljenim ray-tracing osvetljevanjem. A morda še boljši od grafike je zvok, ki je tako atmosferičen, da ti že ta požene ogromno adrenalina po krvi. Opremljen z dobrimi slušalkami sem med sprehajanjem po začetni lokaciji za vsakim ovinkom slišal nekaj, kar ti sproži srh po telesu – pa naj bodo to koraki zasledujoče pošasti, ki je občutljiva na svetlobo, ali pa nagnusni zvoki zombija, ki si je ravnokar privoščil svežo malico. Capcom je tokrat zombijem celo vcepil nekaj “osebnosti”, saj ti zdaj niso samo stoječe lutke, ampak so ohranili nekatere spomine iz svojega življenja. Tako boste našli kuharja, ki še vedno besno mlati meso, čistilko, ki neprestano umiva okna, in nekoga, ki želi na vsak način ugasniti luči na hodniku.
Nekje na polovici kampanje pa se slika zamenja in stopimo v kožo starega znanca Leona S. Kennedyja, tudi ta je na sledi skrivnostnim smrtim preživelih iz Raccoon Cityja. Njegov uvod nam hitro nakaže, da je tu konec počasnega raziskovanja in boja za preživetje, saj je Leon zdaj presneto izkušen borec, ki še vedno na sebi nosi težo preteklosti.
V bistvu je ta preskok prava osvežitev, saj lahko hitro izkusiš, kako izurjen je Leon proti Grace, saj lahko sam opravi s celo sobo zombijev in ob tem ne utrpi skoraj nobene škode. Igra vam na začetku priporoči, da med igranjem Grace uporabite prvoosebni pogled in pri Leonu zamenjate na tretjeosebnega, in to se je izkazalo za pravilno odločitev. Kot Leon morate imeti veliko večji pregled nad bojiščem, saj napadalci radi prihajajo iz vseh smeri, zato je ključno spremljati vse naenkrat. In boj je na trenutke lahko naravnost kaotičen: to spoznaš že takoj ob obisku iste bolnišnice, kjer nek zombie od nekje na plano potegne motorno žago, nakar začne ta leteti iz enih rok v druge, se vrti na tleh in ob vsem trušču in kriku nemrtvih hitro postaneš živčen, a se hkrati ne moreš nehati diviti nad splošno zabavnostjo. Leon ima tudi veliko večji nabor orožij, ki jih tokrat menjamo in nadgrajujemo preko posebnega 3D-printerja; točke za izboljšavo pa zdaj nabiramo preko dobrega bojevanja.
Leonov del zgodbe nas preseli v porušeno mesto Raccoon Cityja in žal se tu kampanji malce zalomi. To mesto je namreč zdaj popolnoma porušeno in zavito v dim ter pepel, in čeprav je to lepa sprememba v primerjavi z Graceinim delom, hkrati niti ni tako unikatno in zanimivo kot zapuščena bolnišnica. Izgubila se je tudi barvna paleta: vse je sivo in nekam enolično, in čeprav je tempo akcije hitrejši, se ti vseeno zdi, kot da se je celotna kampanja preveč upočasnila, in na tem mestu se začne igra tudi preveč zgledovati po prejšnjih delih.
Bil sem sicer navdušen, ko Leon ponovno obišče zdaj porušeno policijsko postajo, ki je bila glavni del igre Resident Evil 2, in v bistvu bi si želel, da bi tam preživeli malce več časa. Stvari se kasneje ne izboljšajo, saj moramo v tradiciji vseh Resident Evilov na koncu spet obiskati neke laboratorije, tam pa se začnejo tudi ponavljati šefovski spopadi iz prejšnjih delov.
Resident Evil Requiem se tako na koncu čuti kot igra, ki je bila resnično sestavljena iz dveh delov – in to dobesedno. Prva polovica je tako slastna, da sem resno razmišljal, da bi tej igri podelil najvišjo oceno in bi se pri meni tudi zapisala kot najboljši del celotne franšize. A nato v drugem delu igra izgubi na svoji originalnosti in nas vrže v manj privlačno okolico, kjer se hkrati začno ponavljati ideje, ki smo jih že videli v preteklih poglavjih te serije.
Vseeno je tole še vedno igra, ki se vam bo zagotovo vtisnila v spomin in celokupno gledano imamo pred sabo mojstrovino, ki bi jo priporočil tudi tistim, ki jih morda prejšnji del te franšize niso zanimali.
