Za preigravanje igre High on Life sem si vzel kar nekaj časa in zadevo sem v bistvu preigral šele mesece po njenem originalnem izidu. Razlog za to je bil dokaj preprost: takrat si namreč nisem ogledal še nobene epizode risane serije Rick & Morty, tisto, kar pa sem videl, pa me ni pritegnilo k takojšnjemu gledanju. Pri obeh zadevah je odločilno vlogo igral ustvarjalec Justin Roiland, ki je spočel tako risano serijo kot tudi pomagal pri ustvarjanju videoigre, zato se mi je zdelo prav, da najprej pregledam celotno serijo in se šele nato spravim v preigravanje videoigre.
In glej ga zlomka: z vztrajanjem mi je Rick & Morty postal presneto všeč, nato pa sem se z veseljem spravil v igranje High on Life in tudi tam sem se imel fajn. In ravno ko so mi vse te stvari prirasle k srcu, je Roiland bil izgnan iz Hollywooda, kar pomeni, da se je od njega ločil tudi Squanch Games – studio, ki je spočel prvi High on Life. Tako kot risana serija je razvijalec bil mnenja, da Roilanda ne potrebuje, zato je pogumno napovedal nadaljevanje igre, ki sem ga zdaj lahko stestiral že takoj ob izidu.
In ob preigravanju kampanje lahko rečem, da Squanch Games definitivno vsebuje talent za izdelovanje komičnih prvoosebnih streljank, a moram hkrati priznati, da se Roilandova odsotnost definitivno pozna. Komedija je tokrat še vedno prisotna, a ji manjka tista Rick & Morty zabavnost, razvijalec pa bi lahko malce bolj tudi nadgradil igralne mehanike, ki v svoji srži ostajajo enake kot v originalu – le da moramo zdaj ob njih utrpeti tudi kakšnega dodatnega hrošča.
Razvojna ekipa: Squanch Games
Založnik: Squanch Games
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 13. februar 2026
Cena: 58,99 €
NAPOVEDNIK
Zgodba je neposredno nadaljevanje prvega dela in čeprav poznavanje dogodkov iz tega ni res nujno, boste od kampanje odnesli veliko več, če ste prvi del že preigrali. Kot najemnik iz prve igre smo porazili zlobni G3 kartel in zaradi tega smo postali ekstremno slavni, do te mere, da naše najemniške odprave in tarče niso več predstavljale pravega izziva. Stvari se nekega dne pošteno zasukajo v drugo smer, saj se odpravimo pomagat svoji sestri, ki je sama postala nekakšna upornica, in ta je postala tarča zlobne organizacije, ki se bavi z zdravili. Po spletu naključij med našo reševalno misijo ubijemo nekega drugega najemnika, kar je velik greh v tem poslu, zaradi česar postanemo izobčenec in ne ostane nam drugega, kot da se pridružimo sestri in njenim upornikom ter zopet poskušamo rešiti vesolje pred zlobnimi vesoljci.
Tako smo po uvodu nekako spet na stari poti iz originala, kjer imamo sovražnike na vsakem vogalu in se lahko zanesemo samo nase in na našo govorečo orožarno spremljevalcev. Govoreča orožja so bila največja privlačnost originala in vračajo se tudi v drugem delu, med njimi pa boste naleteli na nekaj starih prijateljev in tudi novincev, kot je poročen par, ki ima težave v zakonu, in bivšega najemniškega morilca, ki ga preko sekanja glave spremenite v prav posebno puško.
A manjka Kenny, in njegovo navzočnost sem pogrešal že v dodatku prvega dela. Kennyja je namreč uglasil Roiland in to je bil nekako glavni lik originalne kampanje, ki je ogromno dodal k humorju in dialogu. Zato je bizarno, da se je Squanch Games od tega lika povsem oddaljil – ni ga zamenjal s kakšnim drugim glasovnim igralcem, ampak ga je povsem izključil iz igre. V drugem delu je samo vsake toliko bežno omenjen in morda je njegov manjek eden od glavnih razlogov, da se mi drugi del ni tako priljubil kot prvi, čeprav je to tehnično bolj dovršen izdelek.
A hkrati igra ni dovolj dodelana. Glavna poanta igre je še vedno prvoosebna strelska akcija, ki pa že v prvem delu ni bila nič posebnega, a je ta minus nadomestila Rick & Morty-jevska komedija. V drugem delu se stvari niso preveč spremenile in čeprav imamo tudi tukaj veliko humorja, ta ni tako poseben kot v originalu. Akcija je sestavljena iz streljanja, izmikanja izstrelkom in izrabe sekundarnih strelov, ki so za vsako pištolo posebni in nam pomagajo tudi pri prečkanju stopenj. Streljanje je sicer zadovoljivo, a ne pričakujte kakšne res napredne akcije v slogu Doom iger in tudi takšnega zadovoljivega povratnega učinka med pokanjem sovragov ne boste dobili.
Je pa igra zdaj veliko bolj razgibana kot v prvem delu, k čemur veliko prispeva rolka. To dobite kmalu na začetku in vam pomaga pri hitrejšem premikanju po stopnjah, hkrati pa lahko z njo izvajate razne trike, kot je denimo drsanje po ograjah, in jo lahko izrabite tudi za spopade s šefi. Kot takšna je lepa popestritev pri vašem raziskovanju sveta, ki ga nadgradijo tudi vaše govoreče pištole. Te tokrat malce manj čvekajo kot v originalu, a ponujajo več unikatnih interakcij z okolico – če se s kakšno od njih sprehodite pod curkom nagnusne vode, bo pištola to izpljunila in ponudila zabaven komentar, nakar lahko odzive s to isto vodo preizkusite preko celotne orožarne in se ob tem smejite različnim odzivom.
V bistvu celotna igra skladno z napredovanjem kampanje postaja čedalje bolj zabavna in čeprav sem po prvi uri igranja na stvar gledal malce skeptično, se mi je zaradi zabavne orožarne in domišljavih nalog stvar veliko bolj prikupila, kot sem pričakoval. Kot rečeno, zaradi Roilandove odsotnosti je humor zdaj drugačen in malce manj unikaten, a to še vedno ne pomeni, da se kdaj med igranjem ne boste od srca nasmejali, in navsezadnje je komičnih iger dandanes zelo malo, zato je takšen naslov več kot dobrodošel.
Grafično je igra za odtenek boljša kot original in ohrani pisani dizajn vesoljcev. Ti so skupaj z vašo orožarno res poustvarjeni, kot bi gledal preslikavo modelov iz neke risane serije, a zatakne se pri navadnih ljudeh, ki so že v originalu bili videti bizarno – enak problem je tudi v drugem delu. Še posebej čudno izpadejo obrazi, kar opazite že pri svoji sestri, ki je videti kot poskus začetnega oblikovalca, ki je poskušal v Unreal Enginu ustvariti svoj prvi človeški obraz, a mu je to uspelo samo na pol.
Na žalost vtis pokvari optimiziranost, za katero je pri razvijalcu očitno zmanjkalo časa. Med igranjem sem naletel na kar nekaj hroščev, kot so recimo trenutki, v katerih sem potonil pod tla, ali pa sem preprosto izgubil možnost preklapljanja med orožji. V takšni nori igri kot je High on Life 2 nikoli nisi zares prepričan, ali si naletel na neko meta šalo ali pa dejansko igra ne deluje tako, kot bi morala. K sreči sem vse te stvari lahko popravil s preprostim ponovnim nalaganjem shranjenega položaja, a to ne pomeni, da te neprilike sčasoma ne postanejo hudo tečne.
Ob igranju High on Life 2 sem se tako precej bolj zabaval, kot sem pričakoval po prvi uri igranja, ki me ni navdušila. Zabavna orožarna in zanimive misije so bile dovolj, da sem vztrajal do konca kampanje, čeprav sem ob tem malce pogrešal originalni humor in predvsem Kennyja. Ocena bi bila še višja, če bi streljanje ponudilo malce več naprednosti in če bi Squanch Games tokrat poskrbel za boljšo optimizacijo, vendar jim očitno to tudi tokrat ni predstavljalo najvišje prioritete.
Vse skupaj je dovolj zanimivo, da sem zainteresiran tudi za tretji del, a res upam, da se tam pojavi tudi Kenny, ki je zame osebno predstavljal dušo prvega dela.
