Verjetno nisem edini, ki ga je s pretekom časa čedalje manj začel zanimati obisk klasične kino izkušnje. Domači televizorji so namreč napredovali do te mere in velikosti, da si lahko za sorazmeroma sprejemljiv denarni vložek dobro izkušnjo gledanja filma ustvariš v udobnosti lastnega doma, in tako zleknjen na udoben kavč lahko film zaustaviš kadarkoli hočeš, zraven pa ješ tudi kakšen obrok, ki bi v kinodvorani sprožil pritožbe s strani drugih gledalcev.
Vendar me je nedavno ogledani film Projekt Zadnje upanje, ki mu drugod po svetu pravijo Project Hail Mary, prepričal, da morda kino še ni rekel zadnje besede, in po dolgem času sem svojo zadnjico zopet namestil v kino sedež, si naročil zvrhan koš kokic in pijačo ter se dejansko posvetil gledanju filma, ki je sicer dolg skoraj tri ure, a tega ne čutiš. Spomnil sem se tudi dejstva, da je kino drugačna izkušnja že zaradi tega, ker se ti preprosto ne zdi primerno, da bi sredi gledanja ven vlekel telefon, in tako se dejansko povsem zatopiš v gledanje, brez nepotrebnih distrakcij. In zaradi tega se nisem pritoževal ne jaz ne moja partnerka, ki je še večja odvisnica od telefona in mora tudi pri svojih priljubljenih serijah vsaj enkrat na epizodo poškiliti na Instagram. Film je namreč tako zanimiv, šarmanten, zabaven in napet, da ti ni žal niti trenutka ob gledanju, in resnično sem mnenja, da je tole ena od tistih kino izkušenj, ki jo mora preizkusiti vsak.
NAPOVEDNIK
- Založnik: Amazon MGM Studios
- Režiser: Phil Lord, Christopher Miller
- Glavni igralci: Ryan Gosling, Sandra Hüller, Milana Vayntrub
- Dolžina: 166 minut
In s tem mislim tudi na tiste, ki jih znanstvena fantastika ne zanima. Po mojem mnenju se je tale film lotil svoje promocije na malce napačen način, saj vam napovedniki in plakati obljubljajo nek izdelek, ki se bo večinoma odvijal v vesolju, kar zna za kakega gledalca, ki ga te stvari ne veselijo, hitro postati odbijajoče. A to je samo pol resnice in vsak, ki je prebral originalno knjigo izpod pisca Andyja Weira, ve, da se knjigo z razlogom priporoča širokemu krogu ljudi, film pa zgodbo še bolj prilagodi za masovno občinstvo, a se obenem ne čuti, kot da bi bila zgodba zaradi tega poneumljena.
Ta ima sicer izjemno zanimiv zaplet. Človeštvo nekega dne spozna, da je sonce postalo nekam bledo in ne oddaja več toliko energije. Razlog za to je čudna tvorba imenovana Astrophage, ki se je naselila na Sonce in mu jemlje življenje, in s tem se je pojavila tudi nevarnost za celotno človeško civilizacijo, saj manj sonca pomeni manj pridelka, manj hrane pa pomeni izumiranje človeške vrste. Znanstveniki na pomoč pokličejo učitelja Rylanda, ki ga tokrat odlično odigra Ryan Gosling, ki je eden redkih na svetu z dobrimi idejami in v sebi vsebuje potencial za razkritje misterija te nezemeljske tvorbe. Znanstveniki mu povedo, da so na enak način okužene tudi vse druge zvezde v naši bližini, z izjemo ene, ki pa je zelo daleč stran.
Tako se človeštvo pripravi na svojo edino priložnost za odrešitev: proti neokuženemu soncu bodo poslali vesoljsko ladjo Zadnje upanje z maloštevilno posadko, ki bo poskušala ugotoviti, zakaj je tam situacija drugačna, nakar bodo svoje ugotovitve poslali nazaj na Zemljo. Goriva je dovolj samo za eno smer in Ryland postane eden od članov posadke, a zaradi nesrečnega potovanja na ladji preživi samo on. Tako se začne njegova herojska misija, da povsem sam poskuša najti rešitev za celo človeštvo, gledalci pa smo z njim ujeti v ekstremno izoliranost sredi vesoljske črnine.
Tule bi se morali napovedniki zaključiti, a marketinška kampanja je že vnaprej razkrila eno večjih presenečenj, ki ga najdete znotraj knjige. Ryland namreč ob soncu naleti na še eno tujo vesoljsko ladjo in na njej spozna bizarno vesoljsko bitje, ki je videti kot nekakšen kamen z nogami, ki mu zaradi težav s sporazumevanjem natakne ime Rocky. In ta prikupni kamen postane ena od gonilnih sil filma, saj naenkrat dobimo dvojec junakov, ki izredno dobro sodelujeta med sabo in sčasoma postaneta odlična prijatelja, imata pa tudi skupno misijo, saj je Rockyjev domači svet Eridian naletel na enako težavo kot Zemlja.
Film se sicer najbolj osredotoči na glavno misijo, ki se dogaja na vesoljski ladji Zadnje upanje, a zgodbo redno prekinjajo skoki nazaj v preteklost, kjer vidimo Rylandovo pripravljanje na misijo, in tu spoznamo Evo Stratt (Sandra Hüller), ki je med to krizo postala vodja misije in ima za ta podvig rešitve Zemlje praktično neomejena finančna sredstva. Njena vloga je v knjigi sicer bolj globoko raziskana, a tudi v filmu lahko hitro vidimo, da je to ženska, ki nima časa za neumnosti in je v bistvu tudi edini človek, s katerim naš junak Ryland naveže neke stike, saj je on v srži bolj samotar, zaradi česar je postal tudi idealni kandidat za to misijo.
Film nam tako ne ponudi široke zasedbe glavnih in stranskih oseb, ampak se raje osredotoči samo na nekaj njih in tem ponudi več časa na zaslonu. Nato spoznamo še Rockyja in na začetku se mi je zdelo, da bo film malce preveč časa zapravil z razlago težav komunikacije med dvema vesoljskima tujcema. Vendar se k sreči ob tem ne mudi predolgo in Ryland kmalu skupaj spravi napravo, ki Rockyjev govor spremeni v angleščino, in ob tem spoznamo, da ima ta presneto dober smisel za humor. Rocky se s svojimi frazami tipa “Amaze, amaze, amaze!” ni hitro priljubil samo meni, ampak se je glede na krohotanje znotraj kinodvorane prikupil tudi levjemu deležu občinstva. Dober dokaz, kako smo se vsi pobližje spoznali z obema glavnima nastopajočima, so tisti napeti trenutki, ko glasba iz scen povsem izgine, in takrat v kinodvorani dejansko nisi slišal nobenega šepetanja, ampak smo napeto pričakovali, kaj se bo zgodilo. In nato se je iz nas izvil izdih olajšanja, saj je tole resda napet film, a je vseeno optimistična zadeva, ki je v kinih zato, da te nasmeje z dobrimi šalami, napetimi trenutki in očara preko dobro režiranih scen, ki vsebujejo tudi nekaj dobre glasbene podlage.
Morda bi ta film lahko tudi primerjal z legendarnim filmom E.T. – Vesoljček, le da je Projekt Zadnje upanje ustvarjen za svežo generacijo gledalcev, ki se je zdaj naveličala marvelovskega humorja in želi za svojo zabavo gledati nekaj drugačnega. V bistvu sem po zaključku ogleda tuhtal, kaj točno mi pri filmu ni bilo všeč, in res nisem našel ničesar, kar bi bilo vredno omembe. Dobro, kot ljubitelj knjige bi se lahko potožil, da so nekatere pomembne scene iz tam bile izpuščene, a spet ne vem, kako dobro bi te delovale znotraj razgibanosti tega filma, ki je že tako ali tako precej obsežen in bi te dodatne scene znale vse skupaj samo še preveč razvleči.
Zato na koncu ne morem filma Projekt Zadnje upanje označiti za nič drugega kot mojstrovino, za katero sumim, da se bo o njej še dolgo pogovarjalo, in že zdaj mu lahko napovem bajen zaslužek na blagajnah kinematografov. Pisec Andy Weir, ki je pred tem spisal knjižno predlogo za film Marsovec, je tako dostavil še eno uspešnico, in ta zna biti tako velika, da bi znal Projekt Zadnje upanje celo dobiti nadaljevanje, na katerega je v enem intervjuju že namignil.
Na splošno pa je to takoimenovani “feel good” film, ki te naredi vsaj za kratek čas srečnega in takšne stvari te dni presneto potrebujemo in te vrne nazaj v čas, ko si zadnjič obiskal kinodvorano ter v gledanju neke mojstrovine užival z drugimi in to je tista magija ob obisku kina, ki sem jo zadnjih nekaj let presneto že pogrešal.
