Grand Theft Auto VI
Nekoč je bila franšiza Castlevania eno največjih imen v svetu videoiger in čeprav so se njeni začetki vrteli okoli precej preprostega pretepanja pošasti in preskakovanja prepadov, je serija skozi leta postopoma postajala vse bolj ambiciozna. Vrhunec je dosegla leta 1997 z legendarno igro Castlevania: Symphony of the Night, ki je skupaj s franšizo Metroid postavila temelje žanru, ki ga danes poznamo pod imenom metroidvania. Ta se je v zadnjih dveh desetletjih močno razširil in dobili smo cel kup odličnih predstavnikov, kot so Hollow Knight, Ori in Prince of Persia: The Lost Crown, medtem ko je Konami svojo nekoč slavno franšizo bolj ali manj pustil počivati in je tudi sam navidez opustil svojo igričarsko vejo.
Zdaj pa smo končno dobili pravo vrnitev Castlevanie, in to ravno ob praznovanju njene 40. obletnice. Konami je razvoj nove igre zaupal francoskemu studiu Evil Empire, ki se je pred tem dokazal z delom na odličnem Dead Cells in njegovi razširitvi Return to Castlevania. Izbira se je zdela skoraj samoumevna, saj so razvijalci že dokazali, da odlično razumejo, zakaj so bile stare Castlevanie tako posebne, hkrati pa obvladajo izdelavo hitrega, zahtevnega in zadovoljivega bojevanja. Castlevania: Belmont’s Curse tako ni zgolj obujanje starih spominov, ampak poskuša starošolsko formulo prilagoditi sodobnemu občinstvu. In pri tem ji uspe presneto veliko stvari.
Razvojna ekipa: Evil Empire
Založnik: Konami
Platforme: PC, PS5, XSX, NS
Steam: Povezava
Datum izida: 15. oktober 2026
Cena: 29,99 €
Zvrst: Metroidvania
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
NAPOVEDNIK
Zgodba nas popelje v leto 1499, natančneje 23 let po dogodkih igre Castlevania III: Dracula’s Curse. Takrat je legendarni lovec na vampirje Trevor Belmont uspel premagati Drakulo, a kot dobro vemo, smrt temu vampirju nikoli ne predstavlja posebej velike ovire. Tokrat se je zlo naselilo v Pariz, kjer so se po ulicah začele sprehajati najrazličnejše pošasti, mesto pa je zajel požar. Trevor se zato odpravi raziskovat dogajanje, s seboj pa pripelje tudi svojo hčerko Rose, ki v tej avanturi prevzame glavno vlogo.
Rose je podedovala očetov talent za pobijanje vampirjev, od pokojne matere Syphe Belnades pa je prejela še nekoliko manj zaželeno darilo: skrivnostno prekletstvo, ki se kaže kot znamenje na njeni roki in postaja vse močnejše, ko jo prevzamejo negativna čustva. Njena naloga tako ni samo ustaviti novo prebujanje Drakule, ampak se tudi naučiti nadzorovati lastne moči.
Zgodba je za standarde franšize presenetljivo zanimiva. Castlevania nikoli ni bila serija, ki bi jo igrali predvsem zaradi zapletenega scenarija, saj je bila pripoved pogosto zgolj izgovor, da smo se lahko znova sprehajali po Drakulovem gradu. Belmont’s Curse pa se nekoliko bolj potrudi pri razvoju glavne junakinje, ki ni nepremagljiva bojevnica, ampak nekdo, ki se mora še dokazati očetu in predvsem sami sebi. Pri tem pomagajo tudi pogovori z različnimi liki, med katerimi najdemo tako znane obraze iz zgodovine franšize kot tudi povsem nove nasprotnike.
Prava zvezda igre pa je seveda raziskovanje. Dogajanje se začne na gorečih ulicah Pariza, vendar nas pot kmalu pripelje do znamenitega Drakulovega gradu, ki s svojo ogromno mrežo hodnikov, skrivnih sob, podzemnih ječ in nevarnih stolpov predstavlja glavno prizorišče naše avanture. Osnovna formula je znana vsakomur, ki je v življenju preigral vsaj eno metroidvanio: na začetku imamo dostop samo do manjšega dela zemljevida, nato pa postopoma odklepamo nove sposobnosti, s katerimi lahko dosežemo prej nedostopna območja.
Kar Belmont’s Curse počne posebej dobro, je način, kako nas nagrajuje za radovednost. Skoraj vsak večji prostor skriva kakšno skrivnost, razpokano steno, skrinjo ali prehod, ki ga sprva sploh ne opazimo. Pogosto se zgodi, da se po pol ure raziskovanja znajdemo pred zaklenjenimi vrati in ugotovimo, da še nimamo potrebne sposobnosti za nadaljevanje. Takšne lokacije si lahko označimo na zemljevidu in se kasneje vrnemo, pri čemer nas igra pogosto nagradi z dodatnim orožjem, nadgradnjo zdravja ali popolnoma novim območjem.
Posebej velja pohvaliti uganke, ki so precej bolj domiselne, kot bi pričakovali. Razvijalci se niso zadovoljili zgolj s premikanjem stikal in iskanjem ključev, ampak so v svet vključili različne namige, skice in celo pesmi, iz katerih moramo razbrati, kje se skrivajo pomembni nasprotniki. Nekatere skrivnosti zahtevajo precej pozornega opazovanja okolice in tudi malce eksperimentiranja, zato se splača igrati brez vodičev. Občutek, ko po dolgem razmišljanju končno odkrijemo rešitev, je namreč izjemno zadovoljiv.
Pomemben del raziskovanja predstavlja tudi znameniti bič družine Belmont, ki pa tokrat ni samo orožje, ampak eno naših glavnih orodij za premikanje. Z njim se lahko oprijemamo posebnih točk, nihamo nad prepadi in se izstreljujemo proti nasprotnikom. Rose se kasneje nauči še dvojnega skoka, drsenja, odrivanja od sten in različnih drugih akrobacij, zaradi katerih postane raziskovanje vedno hitrejše. Proti koncu igre je prav zabavno obiskovati območja, na katerih smo se na začetku mučili z vsakim drugim skokom, zdaj pa jih lahko prečkamo skoraj brez ustavljanja. Seveda pa morate za cenjenje takšne igralne formule na splošno imeti radi formulo metroidvania iger.
Bojevanje je še eno področje, kjer je vpliv razvijalcev igre Dead Cells hitro opazen. Spopadi so hitri, nasilni in zahtevajo precej več kot samo brezglavo pritiskanje gumba za napad. Rose lahko uporablja sedem različnih družin orožij, med katerimi najdemo klasične meče, sulice, velikanske dvoročne meče, rokavice za pretepanje, kombinacijo meča in ščita ter seveda biče. Vsako orožje ima drugačen doseg, hitrost in način napadanja, zato je pametno nekoliko eksperimentirati, preden se odločimo, katero najbolj ustreza našemu slogu igranja.
Veliki meči denimo povzročijo ogromno škode, vendar so počasni in nas lahko zaradi dolgih animacij hitro spravijo v težave. Manjša orožja omogočajo hitrejše napade, a se moramo zato nasprotnikom precej bolj približati. Sistem odlično dopolnjujejo čarobne sposobnosti, ki jih pridobivamo prek tarot kart. Te so povezane z močnejšimi nasprotniki in nam po njihovi smrti omogočajo uporabo različnih urokov, med katerimi najdemo ognjene izstrelke, zaščitne ščite, teleportacijo in znameniti sveti križ.
Tarot karte niso zanimive samo z igralnega vidika, ampak se lepo vključujejo tudi v zgodbo. Poraženi šefi namreč postanejo del Roseine zbirke kart, nekateri pa z njo še naprej komunicirajo in komentirajo dogajanje. To je precej izvirna zamisel, ki raziskovanju doda malce osebnosti in poskrbi, da se ves čas ne počutimo povsem sami. Škoda je le, da razvijalci niso izkoristili vseh možnosti tega sistema, saj nekateri poraženi nasprotniki po svojem prvem nastopu nimajo več veliko povedati.
Posebno pohvalo si zaslužijo šefi, ki so praviloma vrhunec posameznega območja. Med njimi najdemo stare znance, kot so Meduza, Carmilla in Smrt, pri čemer ima vsak svoje napadalne vzorce in posebne mehanike. Nekateri dvoboji zahtevajo predvsem hitro izmikanje, drugi natančno uporabo biča, tretji pa nas prisilijo v kombiniranje praktično vseh naučenih sposobnosti. Še posebej navduši spopad s Smrtjo, med katerim se moramo med njenimi nevarnimi zamahi s koso premikati po ogromni katedrali in izkoriščati okolico, če želimo ostati živi.
Lahko pa že zdaj opozorim, da Belmont’s Curse ni lahka igra. Sovražniki udarjajo močno, zdravilnih sredstev je omejeno in že manjša napaka nas lahko pošlje nazaj do zadnje shranjevalne sobe. Na srečo se napredek pri raziskovanju v veliki meri ohrani tudi po smrti, kar precej zmanjša frustracije. Poleg tega igra ponuja presenetljivo obsežne nastavitve težavnosti, kjer lahko prilagodimo količino povzročene in prejete škode, število zdravilnih napitkov ter celo omogočimo ponovno pojavljanje neposredno pred sobo s šefom.
Vseeno pa težavnost ni vedno povsem pravična. Nekateri skakalni izzivi zahtevajo tako natančno časovno usklajevanje, da lahko že najmanjša zamuda pri uporabi biča pomeni padec v prepad. Težava je predvsem v tem, da odzivnost nekaterih animacij ni vedno na ravni igre Dead Cells in se Rose občasno odzove malce počasneje, kot bi si želeli. To postane še posebej opazno pri kombiniranju skokov, prijemanja z bičem in posebnih sposobnosti, ko moramo v zelo kratkem času pritisniti več različnih gumbov. Takšne situacije znajo biti naporne in včasih dobimo občutek, da nas je igra kaznovala bolj zaradi nekoliko nerodnega upravljanja kot zaradi lastne napake.
Nekoliko neenakomeren je tudi tempo napredovanja. Začetni Pariz je sicer vizualno privlačen, vendar še ne pokaže vseh kvalitet, ki jih igra skriva, zato prvih nekaj ur deluje nekoliko bolj običajno. Šele po prihodu v Drakulov grad se začnejo odpirati res zanimive lokacije in kompleksnejše uganke. Tudi zaključni del zgodbe ne doseže povsem višav, ki jih igra gradi pred tem, saj je končni spopad v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi šefi nekoliko manj domiseln.
Kar zadeva grafično podobo, pa lahko razvijalcem samo čestitamo. Belmont’s Curse uporablja čudovito kombinacijo tridimenzionalnih modelov in ročno narisanega videza, zaradi katerega je vsak prostor videti kot ilustracija iz kakšne temačne fantazijske knjige. Goreči Pariz, podzemne katakombe, zapuščena pokopališča in ogromne gotske dvorane so polni majhnih podrobnosti, odlična uporaba osvetlitve pa poskrbi za pravo grozljivo atmosfero. Nekateri modeli med bližnjimi posnetki sicer razkrijejo nekoliko manj podrobne teksture, vendar je med običajnim igranjem podoba skoraj brezhibna. Redko se mi zgodi, da pri igri ves čas sprožam tipko za zajemanje slik in to še posebej v igri, ki jo spremljamo iz stranske perspektive, a Belmont’s Cures je preprosto prelep, da si ne bi kakšne fotografije shranil za spomin.
Nič manj navdušujoča ni glasbena spremljava, za katero je v veliki meri poskrbel Yoann Laulan, znan že po delu na Dead Cells. Skladbe spretno kombinirajo orgle, orkestralne instrumente in sodobnejše ritme, medtem ko se legendarne melodije, kot je Bloody Tears, pojavijo ravno ob pravem trenutku. Glasba zato ni samo nostalgija za stare čase, ampak ima dovolj lastne identitete, da si jo bomo zapomnili tudi po zaključku avanture.
Za doseganje pravega zaključka bomo potrebovali približno 20 ur, odvisno od spretnosti in tega, kako temeljito preiskujemo zemljevid. Lovci na vse skrivnosti pa lahko v gradu brez težav preživijo še precej več časa, saj se v njem skriva ogromno dodatnih izzivov in nadgradenj.
Castlevania: Belmont’s Curse je tako izvrstna vrnitev franšize, za katero smo se že skoraj sprijaznili, da ne bo nikoli več dobila dostojnega novega poglavja. Ni brez napak, saj bi lahko bilo upravljanje ponekod bolj odzivno, zgodba pa se proti koncu nekoliko spotakne, vendar so to manjše zamere ob izjemno kakovostnem raziskovanju, zadovoljivem bojevanju in čudoviti predstavitvi. Evil Empire je dokazal, da je mogoče spoštovati legendarno preteklost Castlevanie, ne da bi se pri tem odpovedali sodobnim idejam, in če bo Konami tej ekipi omogočil še kakšno nadaljevanje, se prihodnosti franšize lahko samo veselimo.
