Hollow Knight – življenje žužkov še nikoli ni bilo tako žalostno

V teh prazničnih dneh sem brskal po Playstation trgovini  in naletel na igro, ki sem jo igral nekaj časa nazaj, in jo poskusil dokončati še enkrat. Hollow Knight sem ob izidu igral na računalniku, vendar sem po parih neuspešnih bitkah z nasprotniki vrgel puško v koruzo. No, tokrat je bilo drugače, saj sem se zaljubil v igro ponovno, tako kot takrat, ko sem jo prvič zagnal.


Razvojna ekipa: Team Cherry
Založnik:  Team Cherry
Platforme: PC, XSX, XO,PS5, PS4, NS
Nakup: Steam
Datum izida: 24. februar 2017
Cena: 14,99 €

Zvrst: metroidvania


NAPOVEDNIK


Hollow Knight je tip 2D Metroidvania igre, ki jo je leta 2017 izdal razvijalec Team Cherry, zanimivo pa je, da se je ideja za razvoj njihove igre pojavila tudi na Kickstarterju, kjer so do konca leta 2014 zbrali kar 57 tisoč avstralskih zelencev.

Igra se dogaja v Hallownestu, starodavnem kraljestvu, kjer igralec upravlja insektu podobnega, vedno tihega in brezimenskega viteza (kot ga vidimo na sliki), ki raziskuje podzemeljski svet, ki je napolnjen tako z osupljivimi kot tudi smrtonosnimi pastmi, sovražniki in klopcami – ja, te namreč služijo kot točka za shranjevanje. Edini up, ki ga ima naš mali vitez proti vsem pretečim nevarnostim, pa je žebelj v njegovih rokah, ki ga uporablja kot meč za bojevanje ali pa kot sredstvo za reševanje ugank.

Pretepanja je kar precej in na začetku smo zelo ranljivi.

Hollow Knight vedno znova najde načine, da te preseneti. Pasti so namreč lahko skrite tako, da jih sploh ne vidiš, ali pa sovražni insekti eksplodirajo ob smrti. Odkrivanje načinov bojevanja in izogibanja pastem pa te nikoli ne pusti razočaranega. Ta dvodimenzionalni svet je napolnjen z žalostnimi zgodbami preživelih “živih” žužkov in pripovedkami izgubljenega kraljestva, ki jih spoznavaš že od čistega začetka pa vse do enega izmed petih koncev  – trije različni konci so v osnovni igri, medtem ko preostala dva konca igra pridobi z že vključenim dodatkom Godmaster.

Samo bojevanje je zahtevno in ne pusti prostora za počitek, raziskovanje ugank in novih delov podzemlja pa nikoli ne izpade dolgočasno. Hollow Knight namreč ne razlaga, ampak igralca po začetnih parih navodilih vrže v gromozanski, živeči svet brez kakršne koli razlage, kam mora nadaljevati pot. Sam sem ob igranju imel občutek, da sem na začetku bil kakšna osa na poletni dan, ki ponesreči prileti v stanovanje in ne najde načina ven. Menim, da je to še najboljši opis, kolikokrat sem skakal po mapi sem ter tja, saj nisem vedel, kam je treba. In tako je prav, saj tvoj luškani žužek v igri tudi ni dobil razlage, kaj je njegovo poslanstvo v tem zanimivem svetu insektov, svetu, ki je videl boljše dneve in sedaj počasi gnije pod zadnjo preostalo postojanko na površju, Dirtmouthom.

Stopnje so ogromne in hitro se lahko izgubimo, zato priporočamo nakup zemljevida.

Ravno raziskovanje je v bistvu tisto, kar naredi Hollow Knighta zanimivega. Mapa namreč na začetku ni narisana in jo mora igralec raziskovati sam, z nakupom določenih brošk in legend pa si lahko pomaga, da se lažje znajde po mapi. Na začetku sem velikokrat izgubil živce, saj sem se neštetokrat izgubil v premišljeno zastavljenih labirintih pod Dirtmouthom, ker nisem vedel, ali je potrebno iti desno, levo, gor ali dol. Vsak nov odkrit del podzemlja ima lastno mapo, ki jo lahko kupiš pri malce zmedenem žužku, ki se preživlja s kartografijo, za nekatere dele podzemlja pa potrebuješ tudi nove mehanike, ki se jih tvoj tihi vitez nauči s premagovanjem glavnih šefov, teh je kar 42, ali pa jih najde pri kakšnem truplu umrlega somrčesnika. Po nekajurnem igranju se naučiš mape in tudi navigiranje postane lažje, vendar razumem, kako bi to lahko nekaterim igralcem odvzelo voljo do igranja, saj tudi sam začetek igre ni ravno mačji kašelj.

Raznoliki deli podzemlja v Hollow Knightu so pravi biser igre, saj ima vsak lastno zanimivo estetsko podobo, ki ti jasno da vedeti, kje se nahajaš in kakšne sovražne žužke lahko pričakuješ. Hodniki, napolnjeni z medom in čebelami se raztezajo v bogatem, plemenitem panju, medtem ko na robih kraljestva najdemo osamljene, zapuščene jame z mrtvim mrčesom. V igri obstajajo tudi deli, ki so skoraj v celoti pokriti s temo, v ozadju pa se medtem, ko tvoj vitez raziskuje, po mrežah sprehajajo pajki, kar je pri meni osebno vzbudilo kar dosti nelagodja, sploh kadar sem igral ponoči.

Poleg zelo lepe vizualne podobe pa za vzdušje poskrbi tudi glasba, ki vsak del podzemlja napolni z življenjem ali smrtjo, kdaj pa kdaj pa sama tišina poskrbi za največji efekt, kar se je zavedal tudi razvijalec Team Cherry. Cel koncept igre temelji na raziskovanju in odkrivanju novih sposobnosti, s katerimi lahko dostopaš do novih delov podzemlja na mapi, ki je tako skrbno zasnovana, da bi jo lahko enačili z  odlično oblikovanimi stopnjami znotraj iger Dark Souls. Krempelj bogomolke na primer da tihemu vitezu sposobnost, da se lahko po skoku prime stene in tako pleza po zidu. Kar mi je bilo predvsem zanimivo, je to, da na začetku poleg premikanja uporabljaš le še skok, zdravljenje in napad. Po nekajurnem igranju počasi dobivaš nove mehanike, ki igro znova oživijo, prav tako pa dopuščajo igralcu, da se mehanike nauči postopoma. Neprehodni teren je na mapi ustrezno nakazan in brez težav lahko ugotoviš, katerih delov še ne moreš raziskati.

Ko enkrat umremo, moramo zopet nazaj do našega trupla, za povrnitev preteklega nabranega bogastva pa nas najprej čaka kratka bitka z našim spiritualnim jazom.

Samo bojevanje je mehansko zelo enostavno, saj temelji bolj na pravočasnosti in potrpežljivosti, tako da lahko kar odpišete pritiskanje naključnih gumbov, kot smo to to delali pri pretepaških igrah kot otroci (ali pa kot jaz še zdaj). Dolgo časa ima mali tihi vitez le en napad, vendar se njegov repertoar počasi polni z različnimi uroki, tveganimi močnimi napadi in lastnostmi, ki vplivajo na status sovražnikov ali tihega viteza samega. Eden najboljših občutkov je, ko po večurnem matranju v nekem delu podzemlja prideš nazaj z novimi napadi in možnostmi pristopa in vse nasprotnike pospraviš, kot da bi bili tako enostavni že prej. Tudi že raziskani deli vsebujejo različne uganke, do katerih lahko dostopaš z različnimi sposobnostmi, ki jih dobiš šele kasneje v igri. To poskrbi za dodatno raziskovanje že obiskanih delov, saj se lahko v teh delih skrivajo zanimivi uroki, skrite sobane z zakladom, ali pa tudi kak skriti zlikovec.

Seveda pa to ne bi bila prava igra za kravžljanje možganov in lomljenje kontrolerjev, če ne bi imela neko mehaniko, ki bi bila povezana s smrtjo. Vsakič, ko umreš, moraš navigirati nazaj do svojega telesa, saj je to edini način, kako lahko dobiš nazaj tvoj “denar”. V bistvu mislim, da so to skeleti že umrlih žužkov, kar je še bolj bizarno in neprijetno. Vendar to še ni vse ­– tihi vitez se mora spopasti z njegovo dušo, kar pomeni, da če umreš na delu, ki je že tako ali tako bil zahteven, se lahko posloviš od svojega denarja, ta pa je presneto dragocen, saj ga krvavo potrebuješ za nakup boljših sposobnosti in predmetov za nadaljevanje igre.

Šefovski obračuni segajo od majhnega in gibčnega mrčesa, do pravih gigantov.

Hollow Knight za svojo ceno ponuja nenormalno veliko vsebine. Glavna zgodba nudi več kot 30 ur igranja, prav tako pa je igra v zadnjih parih letih dobila še par velikih posodobitev, ki med drugim vsebuje nove uroke in  nove konce.

Največja posodobitev je bil dodatek Godmaster, ki je Hollow Knight veteranom dal tisto, kar so hoteli – še bolj zahtevno igro. Godmaster DLC namreč vsebuje tri nove dele podzemlja, ki omogočajo igralcu, da se spopade s šefi, ki jih je že ubil, vendar tokrat z dodatnimi okoliščinami, ki te spopade še dodatno otežujejo. Na voljo pa je tudi posebno zahtevna naloga, saj nam Hollow Knight na koncu igre ponuja tudi spopad z vsemi šefi, kar pomeni, da mora igralec premagati vse glavarje v zaporedju in to s samo enim življenjem.

Hollow Knight je igra, ki bo pri meni dolgo časa ostala v spominu. Celotna mapa in vsi deli, ki jo gradijo, so skrbno in premišljeno grajeni, vizualno prelepi in glasbeno podkovani. Vsi ti dejavniki skrbijo za koherentno celoto, ki igralcu ne pustijo, da bi kar na sredini neke sobane prenehal igrati, saj vedno hočeš videti nekaj več. Razvijalec Team Cherry se je s tako idejo in izvedbo izognil problemu 2D Metroidvania iger, katere največkrat pokoplje to, da je narekovanje tempa igre neenakomerno, kar poskrbi za dolgčas med igranjem ali pa občutek ponavljanja enih in istih zadevic. Velik nabor sovražnih žužkov in šefov, nepričakovani deli podzemlja in zahtevne platformerske uganke namreč zagotovijo, da se bo potovanje čez to turobno kraljestvo insektov igralcu vtisnilo v spomin. Hollow Knight ponudi zelo obsežno in rahlo zastrašujočo avanturo in prav vsak košček mape doprinese k vzdušju turobnega kraljestva, kjer tihi vitez išče odgovore na vprašanja njegovega nastanka in razloge, kaj se je zgodilo pod zemljo.

Odgovorov na vse ne bomo dobili, a morda se to spremeni v nadaljevanju Silksong, na katerem razvijalec že dolgo dela, v njem pa bomo prevzeli vlogo Hornet, ki smo jo ugledali tudi v originalni igri.

Vaša reakcija na recenzijo?

Povzetek ocene

Hollow Knight je eden od pravih indie biserov, ki jih ni strah igralcem dostaviti nekaj novega in zapomljivega. Igra vsekakor ni lahka in uvodne ure vas znajo odtujiti. A z vztrajanjem se vaš junak okrepi z novimi močmi in uvedene so nove igralne mehanike, ki iz vas naredijo pravega odvisneža in z igranjem ne boste zaključili, dokler na koncu ne boste premagali še zadnjega šefa ter se nato takoj spravili v vnovično igranje.

Sveže recenzije

Več

2 KOMENTARJI

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

🔥Popularne recenzije

Več
Hollow Knight je eden od pravih indie biserov, ki jih ni strah igralcem dostaviti nekaj novega in zapomljivega. Igra vsekakor ni lahka in uvodne ure vas znajo odtujiti. A z vztrajanjem se vaš junak okrepi z novimi močmi in uvedene so nove igralne mehanike, ki iz vas naredijo pravega odvisneža in z igranjem ne boste zaključili, dokler na koncu ne boste premagali še zadnjega šefa ter se nato takoj spravili v vnovično igranje.Hollow Knight - življenje žužkov še nikoli ni bilo tako žalostno