Vedno sem navdušen, ko med skoraj neskončnim kupom iger na virtualnih policah opazim eno “z jajci”, ki si upa inovirati. Od vsega, kar se tiče umetniške režije in sloga animacije, do igralnih aspektov, ki ne slonijo na enem od tipičnih 10 najpogostejših stalnicah. Ko sem tako pri meni ljubem založniku Devolver Digital prvič opazil to igro, sem vedel, da gre najverjetneje za poslastico s srhljivo, a srčno sredico.
Najnovejši projekt razvijalca Massive Monster, Cult of the Lamb, je hibridni združek roguelite plenjenja temnic in simulatorja upravljanja, v katerem igraš kot mlado jagnje, ki se na začetku dokaj ironično znajde kot žrtveno jagnje na oltarju Starih bogov. A to ne pomeni konca za tvoj obstoj, saj dobiš kot zadnje živeče jagnje priliko skleniti kupčijo z starodavnim demonom, znanim kot Starun, ki Čaka. V zameno za novo življenje in obilico nadnaravnih moči mu prisežeš večno zvestobo in v njegovem imenu ustanoviš kult, ki ga bo odrešil spon, v katere so ga vpeli Stari bogovi.
Razvojna ekipa: Massive Monster
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC, PS4, PS5, XOne, XSeries X/S, Switch
Steam: Povezava
Datum izida: 10. junij 2022
Cena: 22,99 €
Zvrst: Roguelite/simulator upravljanja
Cult of the Lamb je razdeljen na dva glavna dela. Mislim, da sta oba odlično izvedena, saj se medsebojno popolnoma prepletata na način, ki se zdi skoraj nemogoč. Način, na katerega prehajaš iz enega sloga igranja v drugega, nikoli ni dezorientiran ali moteč. Namesto tega ponuja resnično osvežujoč pogled na pogosto enoličen žanr.
Med raziskovanjem imaš tako nalogo prebiti se skozi štiri temnice. Vsako izmed njih vodi eden od Starih bogov, ki nadte v imenu vere pošlje različne sovražnike. Seveda to ni edina razlika, saj vsaka temnica vsebuje tudi svoj plen, vire in sledilce. Vsaka je ustvarjena proceduralno, kar zagotavlja, da nikoli ne izgubi čara odkrivanja novitet. Seveda gre za stalnico žanra, vendar jo Cult of the Lamb precej dobro izpelje v svojo korist. Proceduralna generacija se mi ni nikoli počutila izpeljano ali dolgočasno, saj je vsako področje vsebovalo veliko umetniškega pridiha in impresivnih podrobnosti, seveda pa tudi svojevrstnega šarma.
Na srečo je za vse, ki jih skrbi dostopnost, na voljo tudi izbira med več težavnostmi. To bodo cenili vsi, saj bodo igro lahko vsi igrali v svojem tempu, tisti bolj zagriženi pa bomo lahko pošteno preizkusili reflekse na višjih težavnostih.
Kakšno pa bi bilo raziskovanje, če ne bi vsebovalo tepežkanje fanatičnih okultistov. Tako lahko vihtiš kombinacijo orožij za bližnji boj, kot so meči, sekire in noži. Priložnost imaš poseči tudi po kletvah, ki boju dajo mero magičnega pridiha. Odkrito povedano je bojevanje odlično, saj gre za hitro, razburljivo in “pošteno” izkušnjo. Vizualno izgleda spektakularno, še posebej zahvaljujoč izjemnemu umetniškemu slogu. Prav tako poteka neverjetno tekoče, saj so animacije jasne, vsak napad pa ima tisti “umph” učinek.
Precej pomaga tudi, da igro spremlja ena izmed najboljših zvočnih plati, kar sem jih letos zasledil. Že na površju je jasno, da je bilo vloženega veliko dela v to, da so ječe vizualno in umetniško neverjetne. Vendar sem se počutil, kot da bi igri koristilo malo več raznolikosti in kompleksnosti na področju sovražnikov, sposobnosti in orožja. Dodatna vsebina je že v razvoju, zato je več kot možno, da bodo te težave omilile po lansiranju.
Druga plat Cult of the Lamb je seveda upravljanje s kultom. Način, na katerega je razvijalcu uspelo združiti razvijanje kulta z raziskovanjem temnic, ni nič manj kot popoln. Glavna motivacija za prehajanje iz enega stila igranja v drugega je zaklepanje napredka za številom in vero sledilcev, ki pojejo tvoje ime.
Ta mehanika te prisili, da se dejansko posvetiš svojim malim živalskim oboževalcem, kar posledično daje veliko večji pomen vsakemu aspektu. Seveda je samoumevno, da sta zaradi tega obe strani igranja Cult of the Lamb impresivno izpopolnjeni. Obstaja tudi presenetljivo veliko opcij, ki jih imaš na razpolago pri sledilcih, vključno s spreminjanjem njihove barve, vrste, videza in imena. Čeprav se verjetno nikoli ne boš tako navezal nanje, kot recimo na veterana v XCOM, vseeno pomaga pri dodajanju osebnosti.
Poleg tega sem ugotovil, da je v tem delu Cult of the Lamb, torej kultnem upravljanju, impresivna količina globine in kompleksnosti. Na primer, vsak od tvojih sledilcev ima potrebe, ki jih je treba upoštevati. Uravnavanje teh se nikoli ne zdi kot igra številk ali celo dolgočasno opravilo, temveč zabavna uganka, ki jo moraš razrešiti.
To pa zato, ker te igra uspe pripraviti do tega, da vam je za vsakega sledilca dejansko mar. Tako te bo aktivno spodbujalo k izboljšanju njihovega splošnega zadovoljstva. Seveda, če ti ni mar za te čudovite služabnike, boš še vedno prisiljen skrbeti zanje, saj njihova sreča narekuje, kako predano verujejo vate. Večja, kot je njihova vera, več nadgradenj boš imel na razpolago, zato se splača zadovoljiti njihove potrebe.
Globina upravljanja kultov presega preprosto upoštevanje potreb sledilcev. Na primer, boriti se boš moral s težavnimi privrženci – ki jih lahko na srečo pahneš na žrtveni oltar –, ki jih veseli jesti lastne iztrebke. Čudno, vem. Vse to je predstavljeno kot precej nedolžno in ljubko, zahvaljujoč risani vizualni estetiki in antropomorfnim likom. Zmanjša del stresa, ki je običajno povezan z vodenjem kulta, in vse predstavi skozi rožnat filter. Resda si pravkar kruto razkosal nekoga na oltarju, a tvoji privrženci so tako ljubko plesali okoli njega, da se ne zavedaš resnosti položaja.
Da ne bi preprosto našteval vse lastnosti igre, obstaja še nekaj drugih izstopajočih vidikov. Način, na katerega Cult of the Lamb integrira svoje igralne prednosti je fenomenalen. Na primer, lahko izvajaš dnevne pridige, ki odklenejo trajne nadgradnje. Podobno lahko uporabiš doktrine, da svojim sledilcem zadaš doseganje različnih rezultatov. Gledanje je zelo zadovoljivo, saj se vse skupaj zlije v celoto in posledično naredi izkušnjo veliko bolj izpolnjujočo.
Dovolj je reči, da Cult of the Lamb poskuša združiti toliko različnih idej igranja, da gre za nekaj še ne videnega. A na žalost vse ni popolno. Ugotovil sem, da sem naletel na nekaj situacij, v katerih se je zdelo, da se igra aktivno bori proti mojemu zadovoljstvu. Medtem ko seveda narava iger roguelite narekuje, da so nekateri vidiki občutljivi na ali celo temeljijo na naključju, se nikoli nisem počutil zadovoljno, ko se je sreča obrnila proti meni. Seveda ne želim trditi, da je igra pretežka. A ne zmore najbolj uspešno bresti po meji med nenavadnimi konicami težavnosti, medtem, ko so nekatere situacije tako enostavne, da mejijo na dolgčas.
Poleg tega vsakodnevno upravljanje s sledilci sčasoma postane malo dolgočasno. Medtem ko je seveda dolgočasnost, ki prihaja z igrami upravljanja, pogosto pričakovana, so se določene situacije v Cult of the Lamb pogosto ponavljale. Seveda monotonost nekoliko razblini množica mehanik, na kateri igra temelji, a lahko pričakuješ kar nekaj ponavljajočega se igranja.
Na srečo obstajajo določene stranske dejavnosti, v katerih lahko uživaš, ko se ne boriš s pošastmi ali vodiš kult. Sem spadata razmeroma zabavna mini igra s kockami in ribolov. Spoznal boš tudi nekaj resnično zanimivih stranskih likov z zgodbami iz preteklosti, ki dogajanju dodajo veliko barve in so (ne)hote zabavni na podlagi izmišljenega govornega sloga vseh likov v igri, ki velikokrat zveni kot šopirjenje pohotnih kokoši.
Razsodba
(+) Odlično združevanje dveh raznolikih aspektov
(+) Prikupna, unikatna estetika
(+) Izvrstna glasbena plat
(+) Dobra zgodba, kjer ni vse črno-belo
(+/-) Verski pridih je lahko za nekatere občutljiva plat
(-) Pogrešal sem malo več raznolikosti v roguelite aspektu
(-) Naključnost jo lahko občasno zagode
