Za igro, ki je bila v razvoju več kot desetletje bi morda kdo pričakoval nekaj revolucionarnega, a takšen razvojni cikel v igričarski industriji v resnici ne pomeni nič dobrega. Razlog za leta kovanja kode tiči namreč v temu, da se je naslov ujel v razvojni pekel, kjer je razvijalec neprestano spreminjal ideje, zaradi česar je bilo treba kodo večkrat zavreči ali pa jo dodobra dodelati.
Kaj točno je šlo narobe v razvoju igre Dead Island 2 bomo bržkone enkrat izvedeli preko nekega dokumentarca, a splošno prepričanje pred izidom je bilo, da zadeva ne bo vredna svoje cene, saj je projekt večkrat zamenjal razvijalca, dokler za vajeti ni poprijel studio Dambuster Studios in ta se je pri finiširanju razvoja odrezal presenetljivo dobro.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Dambuster Studios
Založnik: Deep Silver
Platforme: PC, PS5, PS4, XSX, XO
Nakup: Epic Games 59,99 €; PS5, PS4 56,34 €
Datum izida: 21. april 2023
Igrano na: PlayStation 5
Zvrst: prvoosebna avantura v odprtem svetu
Dead Island 2 namreč ni neka mojstrovina, a svojo nalogo razčesavanja zombijev opravi dovolj dostojno, da lahko zadevo zlahka priporočimo vsem tistim, ki jih je morda Dying Light 2 razočaral in bi si želeli izkusiti nekaj zabavnega, preprostega in navsezadnje tudi nagnusnega.
Seveda so primerjave z igrama Dying Light 1 in 2 neizogibne, saj si igri delita veliko skupnih temeljev, a se v marsičemu tudi razlikujeta in ena od pomembnejših razlik je sam svet.
Dead Island 2 se namreč dogaja v postapokaliptični okolici Los Angelesa, zgodba pa je nadaljevanje dogodkov iz prvega dela, v katerem smo se sprehajali po otoku Banoi, kar se je navezovalo tudi na samo ime igre. Los Angeles po drugi strani ni otok, ampak razvijalec si s tem ni preveč belil glave, saj nam je želel predstaviti samo velemesto, ki je poseljeno s stolpnicami, vilami in bogatunskimi hoteli, vse to dogajanje pa ni postavljeno v resnični odprti svet, ampak je razdeljeno po stopnjah, ki jih prekinjajo nalagalni zasloni.
Za igranje boste najprej izbrali enega od šesterice junakov, ki jih boste nato skozi okoli 20 urno zgodbo popeljali skozi predele Los Angelesa, ki se tule imenuje Hell-A. Vsak od teh likov nosi svoje bonuse in minuse, a bolj kot njihove statistike so pomembne njihove osebnosti. Med igranjem vaš izbrani heroj hudo veliko jezika in to ne sam pri sebi, ampak tudi pri komunikaciji z okoli stoječimi NPC-ji, vsak od junakov pa ima svojega glasovnega podajalca ter svoje unikatne vrstice dialoga. Za svoje igranje sem si izbral Jacoba, ki ima presneto nabrušen jezik in dober smisel za humor, ki me je dejansko večkrat pripeljal do nasmeška in preizkus vseh teh likov nudi zelo dober izgovor za večkratno preigravanje zgodbe.
Štorija je sicer dokaj šibka in ne dostavi kakšnih res omembe vrednih dogodkov. Začne se tako, da zaradi napada zombija na potniškem letalu zgrmite na tla Los Angelesa, nakar hitro odkrijete, da ste imuni na pike zombijev, zaradi česar je vaša kri potencialna rešitev vseh problemov, a najprej se je treba prebiti do znanstvenika, ki zna iz vašega DNK-ja potegniti kaj koristnega, pot pa vas bo vodila skozi vile in hotele razvajenih bogatašev, ki se še kar ne morejo sprijazniti z novo realnostjo.
Čeprav se Dead Island 2 ne odvija v odprtem svetu, to ne pomeni, da je igranje povsem linearno. Stopnje namreč ponujajo veliko možnosti raziskovanja, tako da se splača nos poriniti v kakšen zapuščen luksuzni dom ali pa bencinsko postajo. Treba je pohvaliti izjemno pozornost do podrobnosti stopenj in nekateri domovi so ustvarjeni tako premeteno, da se zdijo kot preslikava iz resničnega življenja. Dober primer je denimo moje raziskovanje naključnega luksuznega doma, ki je bil sestavljen iz treh nadstropij, vseboval je več bazenov, v kleti pa celo bowling stezo. Skozi raziskovanje sem odkril dnevnik, ki je razkril, da tale dom pripada neki popularni streamerki, nakar sem na neki tabli celo odkril zapisane točke prihajajočega opravičila.
Se pa to naključno raziskovanje včasih malce zaplete, saj boste naleteli na zaprta vrata, ki jih preprosto ne morete odkleniti, razlog za to pa je, da se ta odprejo šele takrat, ko sprejmemo ustrezno stransko nalogo. Igra vas nato ne opozori, saj boste pri raziskovanju samo naleteli na zid, kar je dokaj tečno, če ste pred tem porabili dolge minute za deratizacijo zombijev. Igra namreč že očiščene prostore zelo rada hitro zopet naseli z novimi nemrtvimi in ni redek trenutek, da na neki ulici pobiješ vse, greš malce naprej in ko se izza enega ovinka zopet vrneš na lokacijo, je spet vse oživelo. No, omrtvelo.
K sreči je boj presneto zabaven, tako da večkratno čiščenje istih prostorov ni tako tečno kot bi lahko bilo. Za puljenje plevela se boste zanašali na vrsto hladnih orožij kot so sekire, sablje, katane, noži, francozi in golf palice, bolj redko pa boste naleteli tudi na strelna orožja kot so puške, pištole, revolverji in brzostrelke. Vsa orožja se delijo po redkosti in moči, na okoli razpostavljenih mizah pa jim lahko dodajamo razne okraske in jih naredimo močnejša. Nadgrajevali ne boste samo orožij, ampak tudi samega sebe, saj vam pridno pobijanje nemrtvega mesa viša stopnjo, to pa vam odklepa nove karte, ki prinašajo posebne veščine.
Vse to je nato treba izrabiti v boju, kjer se tudi nasprotniki delijo po stopnjah in bolje za vas, da ste pridno nabirali izkušnje, saj če je že navadni zombie samo stopnjo nad vami, to pomeni ogromno večjo prizadejano škodo, zaradi česar lahko podležete v samo dveh udarcih. Sicer neko “grindanje” ni potrebno, saj boste ujeli zahtevane stopnje glavne zgodbe že tako, če opravite kakšno stransko nalogo, a včasih se zna zgoditi, da naletite na situacije, kjer ste za nasprotnika enostavno prešibki.
Pri mahanju s hladnimi orožji je najboljša taktika, da zombaklja najprej zbijete na tla, nakar mu začnete razbijati glavo, ob tem pa se boste čudili nagnusnim učinkom razpadanja telesc. Zombije režete, jim z gorjačo razbijate lobanje ali pa jih zakurite, vse to pa na njih pušča verne poškodbe. Pri boju se je pametno zanašati tudi na okolico, saj lahko denimo pri zažiganju bencina ustvarite pravi ognjeni pekel, ki lahko hitro pospravi večje in manjše nasprotnike, ti pa se delijo tudi na različne tipe, ki so odporni na določene poškodbe. Gasilski zombie je denimo odporen na ogenj, tisti v skafandru pa se požvižgajo na strup. Med pretepanjem je tako treba tudi malce kombinirati, če ne lahko hitro podležete, k sreči pa smrt ni preveč kaznujoča in vas vrne samo nekaj metrov od točke smrti.
Grafično gledano je tole čudovit naslov, čeprav včasih mimike obraza ne dohitevajo rečene besede. Zombiji verno razpadajo, Los Angeles pa je zanimiv za raziskovanje že podnevi, ponoči pa postane že presneto srhljiv. Tudi zvočna podoba ni slaba, čeprav sem pričakoval kakšne bolj konkretne komade med divjim obračunavanjem s hordo zombijev.
Dead Island 2 ima ogromno potenciala, ki pa ni izkoriščen, in to je smešno, zaradi pomanjkanja časa. Zdi se, da je Dambuster skupaj spravil res zanimive temelje, saj so nekateri liki zanimivi in če bi bili bolj izpopolnjeni, bi zagotovo tudi zgodba prišla bolj do izraza. Tudi zadnja tretjina igre malce zgubi na zagonu in igra se začne že malce vleči, saj se ustavi tudi priliv novih nasprotnikov in predvsem šefov, ki so ob prvem srečanju zanimivi, nakar pa jih igra dostavlja kot navadne sovrage, kar jim izniči unikatnost.
A na splošno gledano sem pri Dead Island 2 užival bolj kot pa pri Dying Light 2, kar pove svoje in čeprav si igri na koncu delita oceno, sem pri Dead Island 2 kolebal med oceno 3,5 in 4, pri Dying Light 2 pa med 3 in 3,5.
