Če kaj cenim pri Sonyju je to njihovo zaupanje v svoje spočete izdelke. Založniki nam sicer redno priskrbijo kode za opis svojih prihajajočih iger, a večinoma jih dobimo samo nekaj dni pred izidom, včasih pa celo na isti dan. Sony nam po drugi strani redno servira kode svojih ekskluziv in to dolgo preden bodo te prispele na prodajne police. To pomeni, da imajo v svoje izdelke zaupanje in pri Spider-Manu 2 so na tem področju dosegli svoj rekord, saj smo se v igranje lahko podali že 28. septembra – skoraj tri tedne pred uradnim izidom.
Njihovo samozaupanje je bilo seveda upravičeno, saj je Spider-Man izredno cenjeno ime, za katerim stoji razvijalec Insomniac Games, ki redkokdaj brce v temo. Tudi tokrat so se pri izdelavi novih avantur Pajkomoža odlično odrezali in tole je naslov, ki ga bodo imeli radi vsi privrženci prvega dela, ob njem pa se bodo zabavali tudi privrženci Marvela. A če vam original iz 2018 ni dogajal in vam tudi samostojni dodatek Miles Morales ni spremenil mišljenja, potem tudi Spider-Man 2 ni bil ustvarjen za vas. Drugi del se namreč zgleduje po prvencu in tega na marsikakšnem mestu razširi, a morda je prerisovanja osnovne makete za pikico preveč.
Razvojna ekipa: Insomniac Games
Založnik: Sony
Platforme: PS5
Nakup: uradna stran
Datum izida: 20. oktober 2023
Igrano na: PS5
VIDEO RECENZIJA
Spider-Man 2 za preigravanje ne zahteva kakšnega globokega poznavanja preteklih dveh delov, a je vseeno dobro če ste z dogodki vsaj približno seznanjeni. Če se morda ne spomnite ravno dobro avantur iz leta 2018 vam jih na obrazloži kratki video, nakar smo že porinjeni v raziskovanje New Yorka, ki je tokrat še večji kakor prej, naš junak Peter Parker pa po dogodkih originala poskuša ujeti ravnotežje med mirnim življenjem s svojo izvoljenko Mary Jane in vsemi nalogami, ki jih s sabo prinaša njegova superherojska persona branilca mesta. K sreči mu breme poskuša malce razbremeniti njegov Padawan Miles, ki zdaj ni več vajenec ampak polnopravni Spider-Man, obema pa po novem preti nova nevarnost v obliki lovca Kravena, ki je skupaj s svojo armijo pomagačev prispel v New York, tip pa je tako močan, da si je za nov lov izbral največje zlobneže, ki so se kdaj postavili naproti Spider-Manu.
To je ta osnovni zaplet, ki po velikem Jabolku natrosi cel kup glavnih nalog in stranskih misij ter opravkov, a v bistvu je to samo en del veliko večje zgodbe. Kraven v bistvu sploh ni glavni antagonist, saj ta laskavi naslov pripade Venomu, kar v bistvu ni presenečenje, saj ga je Insomniac dolgo oglaševal kot pomembnega nasprotnika v tem drugem poglavju. Nanj sem med preigravanjem kar malce pozabil, nakar sem bil presenečen, ko sem opravil, vsaj tako sem mislil, zadnji šefovski spopad in sem pričakoval samo še zaključno sekvenco, a sem bil v bistvu takrat šele nekje na treh četrtinah kampanje.
Kdo je Venom in kako ta sploh pride na sceno vam znotraj te recenzije ne nameravam razkrivati, saj zgodba vsebuje kar nekaj takšnih manjših in večjih preobratov, ki jih morate izkusiti sami. A nič vam ne bom pokvaril če vam povem, da je zgodba tokrat veliko zanimivejša od prejšnjega dela, saj vsi liki dobijo več osebnosti, tekom igranja pa lahko iz njihovih dialogov in medsebojnih interakcij dobimo bolj celotno predstavo oseb, ki vsebujejo svoje plus in tudi minuse. Peter denimo še vedno sanja o rešitvi sveta, ki bi ga rad rešil tudi brez pajkic, saj se mu ne da več neprestano iz rok izstreljevati lepljive mreže, a po drugi strani se ne ozira na dejstvo, da finance medtem ne čakajo, zato mora vse stroške prevzeti njegova dekla. Miles je po drugi strani kot najstnik neodločen glede svoje prihodnosti, hkrati pa se razdaja na vse strani in goji ljubosumje do Petrovega najboljšega prijatelja Harryja Osborna, ki je bil v prejšnjem delu zgolj površno omenjen, zdaj pa nastopa v eni od glavnih vlog.
Zgodba je torej dobra in vleče naprej, spremljamo pa jo lahko iz več zornih kotov. To gre na račun ene večjih novosti nadaljevanja, saj zdaj lahko prosto preklapljamo med Milesom in Petrom, vsak pa nosi svoje obarvane pajkice in posebne sposobnosti. To je lepa sprememba ustaljene formule, a ni spet tako revolucionarna, kot pa nam je bila obljubljena v napovednikih. Med igranjem oziroma raziskovanjem velemesta namreč nimamo ravno veliko razlogov, da bi preklapljali med likoma, saj pač oba izstreljujeta mreže in se z njima vihtita med stolpnicami, ker pa je mesto zdaj večje so razvijalci vdelali vsem preoblekam posebna krilca, zaradi katerih lahko zdaj praktično letimo. Premikanje po velemestu je zdaj postalo še bolj zabavno in čeprav lahko zdaj preko razreševanja nalog odklepamo mesto teleportacije za različne dele mesta, sem mnogokrat vseeno šel do cilja peš, saj je bilo že samo potovanje prava poslastica. Poleg samega vihtenja in letanja lahko na določenih točkah naletimo na posebne pospeševalnike, ki nas izstrelijo kot raketo, vsake toliko pa lahko sprožimo tudi fračo, ki nas katapultira in četudi pademo v morje lahko po njem nekaj časa enostavno frajersko surfamo, dokler ne naletimo na naslednje mesto oprijema.
Med tem potovanjem boste naleteli tudi na vrsto surovin, ki jih najdete v skrinjah, to pa nato uporabite za izboljšanje opreme, ki bo zdaj igrala bolj pomembno vlogo. Čakajo vas tudi stranske misije, ki so lahko daljše ali krajše, vmes pa najdemo tudi razne opravke, ki so včasih pravo zabijanje časa in so tam pač zato da imamo kaj za početi. Sem notri lahko denimo prištejem iskanje kristalov, ki so padli iz riti Sandmana, pri teh pa je treba vedno opraviti bojevalno sekvenco proti valovom peščenih stvorov, ki so presneto dolgočasni, za poplačilo pa na koncu dobimo preobleko, ki jih je tokrat še več kot prej in čeprav so lepe, kakšnega resnega bonusa pri naših bojevalnih sposobnostih ne dodajo.
Kar se tiče boja se boste igralci originala tule počutili kot doma, čeprav je Insomniac pri njem vpeljal kar nekaj konkretnih sprememb. Vsakega srečanja se lahko lotite najprej tiholazniško ali pa se zavihtite direktno na glavo prvega nasprotnika, čemur nato sledi karnaža. Vsak od teh pristopov vsebuje svoje prednosti, čeprav sam priporočam, da se poslužujete prikritega pristopa. Pri tem vam bo zdaj na pomoč prišla nova sposobnost, ki nam omogoča izstreljevanje mreže, kar iz te naredi vrv, na njo pa lahko prilepimo nič hudega sluteče nasprotnike. Tako lahko ob previdnem igranju polovimo celo sobo in se nato mirno spravimo do naslednjega objektiva. Če se v situacijo spravimo akcijsko potem nam ne bo treba s tepežem pospraviti samo cele sobe grdavžev, ampak tudi okrepitve, kar zna biti, še posebej na začetku, hudo težavna naloga.
Mikastenje je v osnovi enako prvemu delu, le da je tokrat stvar nekam težja. Praktično vsak drug nasprotnik vihti strelno orožje, tako da bo treba na bojišču ves čas sprožati udarce, se izmikati in skakati iz enega konca sobe na drug. Napadalcev je tokrat veliko več in včasih se vprašaš, kako je Kraven sploh lahko nabral tako ogromen bataljon pripadnikov in s čim jih sploh hrani, saj je njihova številčnost naravnost absurdna. K sreči je tudi naš junak pridobil nekaj novih trikov: poleg tehnoloških onegajev kot so mrežne bombe, ki vse nasprotnike potegne skupaj ali pa posebnih jeklenih pajkovskih nog, ki jih na hrbtu nosi Peter, je tu še Miles, ki se zanaša predvsem na električne napade. Oba Spider-Mana se tako igrata malce drugače, ta razlika pa postane še večja, ko Petrova različica dobi napadalne sposobnosti črnega simbiota, ki mu nato postopoma začne mračiti um.
Tudi šefi so napeti in vsebujejo več faz, pri njih pa največ šteje sposobnost pariranja posebnih udarcev. Ko proti vam nekdo sproži rdeč udarec je na vas, da v tisti sekundi stisnete blokado, s čimer omamite nasprotnika. Šefi takšne napade sprožijo zaporedoma, zato bo treba tudi večkrat zadeti radodarno okno blokade, zato morate biti ves čas na prstih. Morda je malce tečno samo dejstvo, da gredo ti šefi skozi več faz in velikokrat se zgodi, da mu življenjsko črto zbijete na ničlo, nakar se zgodi vmesna sekvenca, nakar je treba premagati novo fazo, ki se igra praktično identično in nekateri šefi, še posebej proti koncu – vsebujejo tri ali pa celo več faz.
Kar se tiče grafike je tole lepa igra, vendar pa sem od prehoda na samo PlayStation 5 pričakoval bolj konkretno nadgradnjo. Spider-Man 2 je sicer še vedno čudovit in pohvaliti moram skoraj instantno nalaganje stopenj ter napredno podporo ploščka DualSense, a stvar me ni tako odpihnila kot leta 2018, ko sem prvič poprijel original. Drznil bi si omeniti, da so na nekaterih mestih obrazne animacije nekam zastarane, med igranjem pa sem bolj proti koncu zabeležil nekaj rušenja, a verjetno bodo te stvari popravljene do izida.
Spider-Man 2 na koncu dostavi vse tisto, kar so oboževalci zahtevali, a kakšne bistvene spremembe ne pričakujte in ta razkorak med obema deloma lahko primerjamo preskoku iz God of War na God of War Ragnarok. Vsebine je vsekakor več, vendar pa je sama zgodba na nekaterih mestih preveč razpotegnjena, zaradi česar malce utrpi tempiranje dogodkov.
Splošno gledano pa je tole zabaven naslov, ki nam s koncem namigne tudi na tretji del, ta pa zna biti na račun razpleta zgodbe drugačen in igralno bolj pogumen od svojega predhodnika.
