Filmske franšize Dune: Peščeni planet sem se dolgo otepal, saj sem zgrešil originalno predvajanje znotraj kinodvoran, nakar sem si ves čas obljubljal, da si bom stvar ogledal na domačem televizorju, a me je hkrati ves čas grizel dvom, da morda tako ne bom dobil prave izkušnje, ki si jo je zamislil izjemno cenjen režiser Denis Villeneuve. A ko so slovenski kinematografi najavili ponovno predvajanje prvega dela in to tedne pred premiero nadaljevanja, sem se odločil skočiti v peščeno brezno in tako sem si končno lahko v polnem sijaju ogledal prvi del, nakar sem včeraj pogumno zakorakal še v premiero nadaljevanja.
In priznati moram, da me je drugi del precej bolj navdušil od izvirnika, čeprav si oba delita isti problem. Če ste morda ogled prvega film zapustili z občutkom, da ste šele dobro zagrizli v meso pripovedi, nakar se je že odvila zaključna špica, zato ste kinodvorano zapustili nepotešeni, potem vas enako razočaranje čaka tudi v 2. delu, ki je več kot očitno sredina daljše pripovedi, tej pa manjka tisti pravi zaključek.
NAPOVEDNIK
V bistvu 2. del ni neko samostojno poglavje, ampak točno to, kar je zapisano v imenu: 2. del pripovedi, ki jo je Villeneuve započel leta 2021. Poznavanje dogodkov iz prvega dela je tako nujno, saj je ta opravil levji delež pripravljanja terena za nadaljnji razplet zgodbe, kar so mu nekateri tudi zamerili, saj se je zaradi tega slišalo veliko pritožb glede “dolgočasnosti” prvenca. A vsa ta ekspozicija je zdaj poplačana, saj že v prvi uri filma vidimo veliko več akcije kot v celotnem predhodniku, Denis pa se hkrati ne rabi več obremenjevati z razlaganjem različnih frakcij in želj ter ambicij tistih najbolj pomembnih likov.
Največ pozornosti kamere še vedno prevzame Paul Atreides, ki ga zopet odigra Timothée Chalamet, ki se postopoma spreminja iz Padawana v pravega Jedija in zna proti koncu filma s svojimi bučnimi govori sprožati mravljince po telesu. Paul še vedno išče maščevanje za izdajstvo, ki je pokopalo praktično njegovo celo družino, zatočišče pa najde pri domorodcih Fremenih, kjer mu srce prevzame bojevnica Chani, ta pa ima tokrat veliko večjo vlogo kot pa prej.
2. del je resda bolj akcijski, vendar pa si film vseeno vzame čas za razvoj likov, ki se vrtijo okoli Paula in njegovega postopnega razvoja v vodjo, ki ga že dolgo napovedujejo prerokbe Fremenov. Velik del filma preživimo znotraj tega ljudstva, ki po cele dneve žuli riti na vročem pesku, izjemno cenijo pa vsako kapljico vode, ki jo znajo iztisniti iz vsakega organskega vira: trupla pri temu niso izjema. Prav tako dobimo vpogled v njihov verski aspekt, ki ni tako klišejski kot pa bi morda nekdo predvideval: starešine resda verjamejo v prerokbe, saj že desetletja čepijo na peščenem planetu in tam lahko preživijo samo tisti najbolj goreči verniki, ki jih naprej pelje misel na odrešitev in prerod celega planeta. Mlajši, med katere lahko prištejemo tudi Chani, pa vse to označujejo za čisto bedarijo, saj raje verjamejo vase in kakšnih resnih upanj za obnovo peščenih sipin v rodovitna zelena polja niti nimajo.
Malce več izvemo tudi o zlobnih Harkonnenih, ki so sicer uspešno prevzeli nadzor nad planetom, a ne v celoti. Fremeni jih namreč pridno napadajo in uničujejo zaloge Spicea, zato se baron Vladimir posluži alternativne taktike in v pomoč vpokliče svojega nečaka Feyd-Rautha, ki ga odlično odigra Austin Butler. Feyd-Rautha je bil velik del promocije 2. dela, vendar pa se v filmu pojavi šele nekje na polovici in takoj sproži zanimanje gledalca, saj je tole izurjen vojščak, ki mu pobijanje ni samo v interesu, ampak v njem pravzaprav uživa. Njegov prihod v film je dobrodošel, saj so mi Harkonneni splošno bolj ubogi zlikovci, ki pobijajo ljudi okoli sebe samo zaradi tega, ker jim je nekdo postavil vprašanje in rezanje grl samo za testiranje novega noža postane že malce trapasto. Primerjajte Harkonnene s kakšnimi Lannisterji iz Igre prestolov in takoj je jasno, da jim preprosto manjka neke resne osebnosti oziroma političnih ciljev, saj so zlobni zato ker pač morajo biti zlobni in kakšnega večjega vpogleda v njihovo zgodovino ali pa ambicije posameznih likov tekom filmov ne dobimo.
To je morda moj največji problem s temi filmi, saj je posamezen del dolg skoraj tri ure, a še vedno se zdi, da samo praskamo po površini vsega tega, kar si je leta nazaj zamislil avtor Frank Herbert in še posebej proti koncu filma se zdi, da je moral Denis rezati vsebino in skrajšati nekatere pomembne kadre, ki bi si zaslužili malce več raziskovanja. Na splošno se ne morem znebiti občutka, da bi Dune zares zaživel šele v podobi serije, ki bi štela več sezon in bi nam omogočila večji vpogled v zgodovino tega izjemno fascinantnega sveta in raziskovanje vseh političnih tvorb, ki so v filmih samo nakazane, a jih nikoli zares ne vidimo na platnu.
Akcija je tokrat konkretna in če ste v prvem delu pogrešali eksplozije ter jahanje ogromnih črvov, potem vam bo dvojka odpravila vse te zamere. Jezdenja črvov je v bistvu toliko, da se na stvar kmalu navadiš in dobiš občutek, da je za Fremene vožnja na njih kot klicanje Uberja. Več je tudi fizičnih bitk in to takšnih masivnih, kot tudi pretepanja 1v1, vse skupaj pa je podprto z veličastno, teatralno glasbo izpod rok Hansa Zimmerja, ki je svoje delo tudi tule opravil odlično. Vendar pa še bolj kot to včasih navdušijo trenutki čiste tišine: ko v bistvu cela dvorana pričakuje razplet nekega boja ali pa čaka, kako se bo iz tal pojavil titanski, vedno lačen deževnik. Čedalje bolj mi je tudi všeč jezik Fremanov, ki bi ga lahko označil za sodobno klingonščino in ta govorjena beseda se tako lepo ujame z vsem dogajanjem, da mi je angleščina postala tuja – še posebej tista, ki jo govori Chani, saj ne vsebuje nobenega naglasa in je čista amerikanščina.
Splošno gledano je Dune: Peščeni planet, 2. del ena od obveznih izkušenj kina leta 2024, a glede na razplet zgodbe in konec mi je res bizarno, da je 3. del zaenkrat samo predmet govoric in da že ni sredi aktivnega snemanja, saj tale zgodba niti približno ni dokončana in Paul se s svojimi največjimi izzivi v bistvu sploh še ni srečal. Me je pa ta dvojec izdelkov definitivno navdušil do te mere, da zdaj slinast pričakujem tiste izdelke, ki so do sedaj že bili uradno najavljeni: igro Dune Awakening in serijo Dune: Prophecy.
