Za preigravanje in uživanje žanra japonskih RPG-jev se je treba malce pripraviti in če do sedaj še nikoli niste skočili v ta žanr, a ste vseeno velik ljubitelj igranja fantazijskih vlog tipa The Witcher 3 in The Elder Scrolls: Skyrim, potem vam vseeno priporočam, da temu žanru date priložnost, a se bo treba nanj malce navaditi in skleniti kakšen kompromis.
Ta prehod bo lažji za tiste, ki ste že tako v prostem času ljubitelj animejev, a če vam japonske risane podobice ne ustrezajo in ob njih zavijate oči, potem dvakrat premislite, če boste odštevali denarce za tostortno serijo iger. Japonski razvijalec Atlus in njegova serija iger Persona je velikokrat preko spleta opevana kot “anime igra tudi za tiste, ki animejev ne marajo”, kar je ena velika traparija, saj so igre Persona še vedno hudo animejevske, nova igra Metaphor: ReFantazio izpod istega razvijalca pa se od teh japonskih korenin dovolj umakne, da je tole dejansko naslov, ki bi ga znal poprijeti tudi kakšen od tistih, ki mu japonska animacija drugače ni všeč.
Če pa ste že od prej pristaš takšnega igranja fantazijskih vlog in ste še posebej oboževalec Atlusovih naslovov pa boste v Metaphorju odkrili vrhunsko igro, ki dodela nekaj zamer iz Persona iger in hkrati dostavi bolj odraslo zgodbo, ki vas nase prisesa vse do konca te izjemno dolge kampanje.
VIDEO RECENZIJA
Razvojna ekipa: Atlus
Založnik: SEGA
Platforme: PS5, PC, XSX
Nakup: Steam, trgovina PlayStation
Datum izida: 11. oktober 2024
Cena: 69,99 €
Zvrst: japonski RPG
Atlus nam s tole igro predstavlja popolnoma nov in originalen svet z imenom Euchronia, ki je poln raznoraznih ras, zavezništev, političnih gibanj in dobrega, starega rasizma. Naš protagonist izvira iz rase Elda, ki je ne mara praktično nihče, zato na nas povsod gledajo postrani, vendar pa smo v mladosti imeli to srečo, da smo stkali prijateljstvo s princem, ki je edini dedič trenutno še vladajočega kralja. Vendar se stvari zakomplicirajo, ko princ pade v komo, njegovega očeta pa pokonča pompozni Louis, ki se dela povsem nedolžnega, a ima za sabo lepo podporo, ki bi ga rada postavila na čelo kraljestva.
To je samo osnovni zaplet zgodbe, ki se neprestano dodatno zapleta in na štorijo nalaga nove plasti, nekatere od teh niti pa so tako nore, da bi se jih težko spomnil kakšen zahodni pisec fantazije – povsem običajni ljudje oziroma “Humans” tule obstajajo a so prikazani kot neke ogromne, mutantske kreature. Tisti glavni zaplet izvemo že na začetku: kralj v bistvu sploh ni mrtev, ampak zaživi znova v podobi ogromne kamnite glave in nato z donečim glasom zapove, da bo novi prestolonaslednik tisti, ki do določenega roka nabere dovolj podpore iz strani ljudstva. Trik je v temu, da lahko novi kralj postane čisto vsak, tudi kakšen pripadnik nizkotne rase kot je naš junak in to je naš povod, da se odpravimo širom dežele nabirati glasove podpore, na tej poti pa nas bo čakalo ogromno takšnih ali drugačnih preprek, ki jih bomo preplezali skozi ducate ur igranja.
Metaphor: ReFantazio sledi zgledu ostalih iger razvijalca Atlus, kar pomeni, da je tole povsem enoigralska kampanja, ki za eno preigravanje zahteva titansko število ur. Govorimo o vsaj 70 ur igralnega časa in to je s tem, da hitro prebirate dialoge in ne čakate zvočno odigranih vrstic, če pa se ne boste tako prehitevali in boste pokukali v čisto vsako špranjo mape, se pripravite, da boste v igranje vložili po 100 in več ur, kar zna za tiste z bolj omejenim časom pomeniti mesece igranja.
Že uvod je glomazen, a vas hkrati nauči vse tisto, kar boste potrebovali za svoje nadaljnje preživetje v tem dokaj neizprosnem svetu. Veterani serije Persona boste z večino mehanikami že seznanjeni, vendar Metaphor na nekaterih delih kar pošteno premeša formulo prejšnjih Atlusovih iger, tako da boste tudi veterani spoznali nove stvari.
Najbolj konkretne spremembe so se zgodile na bojnem polju. Metaphor še vedno stavi na potezno izmenjavanje udarcev, a vsi boji niso takšni. Med prostim sprehajanjem po svetu ali temnicah boste namreč lahko šibkejše sovrage pretepli v realnočasovnem boju in v tem je celo nekaj akcije, saj imate preval, tako da se lahko izmaknete udarcem, tiste težje nasprotnike pa lahko najprej dobro naklestite, nakar sprožite tipko za potezni boj, kjer se prične šahovski obračun.
Če v realnočasovnem delu nalogo dobro opravite, potem boste nasprotnika najprej omamili, kar vam da en niz prostih potez, v katerih lahko izkoristite svoje najbolj uničujoče napade. V tem delu boj poteka podobno kot v Persona 5: pri nasprotnikih iščete napade na katere so šibki, odpornost pa je odvisna od vsakega sovražnika posebej. Nekateri so občutljivi na določen tip elementalne škode, spet drugi ne marajo specifičnega orožja – rezila se denimo samo odbijajo od kosti okostnjaka, medtem ko jim topa orožja zabijejo ogromne poškodbe. Če nasproti stoječe grdine ubijete brez da bi prejeli poškodbo, potem boste pridobili dodatne izkušnje, a ta naloga ni tako lahka kot se sliši.
Namreč vaši nasprotniki so raznovrstni in na njih se je treba vedno prilagajati. Vaša odprava lahko naenkrat šteje štiri člane in tem lahko menjamo igralne razrede, ki se tu imenujejo Archetypes. Te odklepamo postopoma in jih natikamo našemu glavnemu liku ter njegovim spremljevalcem, Metaphor pa ni takšna igra, kjer bi na začetku za heroja izbrali razred bojevnika in z njim vztrajali vse do konca. To gre na račun raznovrstnih pošasti, ki so na nekatere napade tako odporne, da vaše napade preprosto odbijejo ali blokirajo, kar je v boju velika težava, saj takrat instantno izgubite potezo in ste prepuščeni na milost nasprotnika. Ti znajo udariti kot kamion in težavnost niti približno ni takšna, da bi kampanjo lahko opravili s slepim pritiskanjem na specialke. Razrede je zato treba ves čas menjavati in po možnosti tudi stopnjevati, saj tako dobivamo dostop do novih urokov in napadov, uroke in veščine raznih razredov pa lahko med sabo tudi mešamo. To mešanje razredov postane nuja predvsem v temnicah, ki so dolge po nekaj ur in vmes bo treba nekajkrat skočiti nazaj v mesto na počitek, saj nam preprosto zmanjka mane, ki jo je na začetku presneto težko obnoviti.
Boj je načeloma zabaven in taktičen, a malce najeda dejstvo, da se v večjih temnicah vseeno začne ponavljati, ko na nekaterih odsekih tamanimo eno in isto zalego grdavžev in to vedno z isto taktiko. Prav tako se mi je priskutilo dejstvo, da če slučajno nasprotnik po tebi udari prvi in ti postavi zasedo, potem je boljše da kar naložiš shranjen položaj, saj te drugače ubijejo v prvih dveh potezah ali pa za nek navaden boj pokuriš toliko surovin, da je vse skupaj enostavno potrata časa.
Ko se ne bomo pretepali, se bomo sprehajali po mestih, opravljali stranske naloge in se ubadali s pisanim naborom raznoraznih kompanjonov. Ti so zanimivo spisani, imajo svoje želje in zgodovino, če pa z njimi izboljšamo medosebne odnose se bodo v boju bolje obnesli. Vse to smo spoznali že v igri Persona 5, le da tu ne moremo spočenjati romanc, kar bo zagotovo marsikoga užalostilo. Tako kot v prejšnjih Atlusovih igrah imamo tudi tule strikten koledar, ki vedno odšteva nove dneve, nekatere naloge, vključno s tisto glavno, pa so časovno omejene. Ti časovni okvirji niso zares strogi in na razpolago imamo več kot dovolj časa, da opravimo zadane cilje, vseeno pa imamo ves čas občutek, da se ura odšteva in da se štorija sveta premika naprej – z nami ali pa brez nas.
Kar se tiče tehničnega vidika boste najprej opazili čudovit in pester uporabniški vmesnik, ki je v zadnjih letih postal že prepoznavni znak razvijalca Atlusa. Tule so morda na nekaterih mestih že malce pretiravali, saj je vsak košček vmesnika na nek način animiran, zaradi česar znajo koga začeti boleti oči. Kljub temu je pravo veselje skakati skozi različne menije in vsak zaključek boja pospremi lepa animacija, nakar se instantno preselimo v realnočasovni svet. Tudi vmesnih sekvenc je tule malce več in takrat se zadeva spremeni v pravi anime, glasovno igranje pa je zopet na visokem nivoju, čeprav je včasih morda naglas nekaterih malce zgrešen – vmes denimo naletimo na zlobca, ki mu nikakor ne bi pripisal irskega ozvočenja. Še en prepoznavni znak Atlusa je glasba, ki je tudi tule vrhunska in vam bo šla po glavi tudi ure po tem, ko ste igro zaprli.
Kar se tiče grafike pa je stvar malce drugačna. Sčasoma se sicer na njo navadiš, a res bi bil počasi čas, da bi Atlus preklopil na kakšen bolj impresiven pogon, saj blede teksture in statična okolica sveta včasih spomnita na nekaj iz prejšnjih generacij konzol. Na PlayStation 5 se stvar sicer ni zatikala, slišim pa, da na PC-ju optimizacija ni najboljša.
Metaphor: ReFantazio je vsekakor kvaliteten naslov in da je stvar dovolj zabavna, da sem ob njej vztrajal skoraj 100 ur je dovolj velik dokaz njene kakovosti. Ni pa tole popoln naslov: omenil sem že nekatere nerodnosti pri boju, k temu pa bi še dodal, da so pritikline uporabniškega vmesnika resda lepe, a po desetinah ur igranja bi nekatere animacije vseeno rad povsem preskočil.
Vendar so to samo površne zamerice, saj je Metaphor še vedno močno kvaliteten in hitro zasvojljiv naslov ob katerem si zabredel v pozne jutranje ure, brez da bi se tega sploh zavedal. Odlična igra je tole in upam, da je šele prvo poglavje serije, ki bo svojo zgodbo razpletala še skozi nova, naknadna poglavja.
