Igri Lies of P in Lords of the Fallen sta dve leti nazaj napovedali novo ero soulslike iger, ki niso več samo kopije mojstrovin razvijalca FromSoftware, ampak znajo predstaviti svoje verzije neizprosnih svetov, ki jih odlikujejo dobre stopnje in unikatni šefi, ki vam sparajo poslednji živec, a vam ob svojem porazu dostavijo superiorni občutek, da ste neko oviro vendarle preplezali in se ob tem tudi nekaj naučili.
Tradicijo v 2025 nadaljuje igra The First Berserker: Khazan, ki ji sprva nisem pripisoval veliko možnosti za uspeh, saj za naslovom stoji neznani razvijalec Neople, ki pred tem ni niti pogledal v smeri souslike žanra. A glej ga zlomka, tako kot je to uspelo studiu Neowiz pri Lies of P, je v prvo uspelo tudi Neoplu, saj je The First Berserker: Khazan presneto impresiven naslov, ki mu le malo zmanjka, da bi se postavil ob bok titanom žanra kot so igre Dark Souls, Elden Ring in Bloodborne.
NAPOVEDNIK
Razvojna ekipa: Neople
Založnik: NEXON
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 27. marec 2025
Cena: 59,99 €
The First Berserker: Khazan ni povsem frišno zastavljena franšiza, saj se dogaja v štorijalnem izročilu iger Dungeon Fighter Online o katerih vemo točno nič. Vendar kakšno predznanje za spremljanje dogodkov v tej igri niti ni potrebno, saj nam igra že na začetku razloži osnovno nit zgodbe: nastopamo v vlogi nekdanjega generala Khazana, ki ga v izgon pošlje ljubosumno plemstvo in ujetega v verige nas sredi potovanja naseli nek duh z imenom Blade Phantom, ki nam pomaga pobegniti, nakar se podamo na pot maščevanja. Štorija ni nič posebnega, a enkrat za spremembo je dobrodošlo spremljati nekaj, kar ni povsem kriptična pripoved, kar je že samo po sebi svež vetrc znotraj žanra soulslike iger.
Khazan nas tako že takoj na začetku pošlje v raziskovanje sveta, ki pa ni tako odprt kot pri nekaterih drugih primerljivih naslovih. V bistvu je tole dokaj linearna izkušnja, ki sicer vsebuje nekaj stranskih poti in odpiranja bližnjic, vendar ne pričakujete tako razvejanega in globokega sveta, ki ga denimo ponuja prvi Dark Souls. V bistvu zadeva v več kot samo enemu pogledu spomni na igri Nioh, saj so nekatere stopnje izjemno omejene in se začno, tako kot sovražniki, malce prehitro ponavljati, med pobijanjem nasprotnikov in odpiranju skrinj pa boste naleteli na cel kup opreme, ki jo boste redno menjavali, čeprav se nekateri kosi razlikujejo samo za tisti 1 % boljšega izkoristka statistik.
Teh je manj kot v sorodnih naslovih in praktično vse so koristne za vašega junaka. Khazan namreč ne ponuja nekih resnih delitev igralnih razredov, saj se boste namesto tega zavezali k enemu od treh orožij: dvoročni meč, sulica in navezi sekire in sablje. Vsako od teh orožij vsebuje svoje razvojno drevo veščin in hvalevredno je dejstvo, da lahko točke razporedite kamorkoli se vam zahoče in če s kakšno odločitvijo ali orožjem kasneje niste zadovoljni, vas ponovno razporejanje točk ne stane prav ničesar. Tako lahko kadarkoli preklopite na novo orožje in se kakšnega šefa lotite z drugačnim pristopom, a se bo seveda ob tem treba navaditi na nove napadalne vzorce in posebne veščine.
Osebno sem se najprej zavezal k velikemu meču, a sem kasneje preklopil na hitrejšo sulico, a me k tej menjavi niso prisilile stopnje. Raziskovanje sveta namreč ni bilo preveč nevarno, saj običajni nasprotniki Khazanu ne predstavljajo kakšne resne ovire – izjema so elitni nasprotniki, ki izvržejo poseben zaklad in ob našem počitku na nadzornih točkah Blade Nexus, kjer preko nabranih duš, tule imenovanih Lacrima, nadgradimo statistike, ne oživijo. Smrti se bodo seveda zgodile, saj včasih padeš v prepad ali pa ti enostavno zmanjka zdravilnih napitkov, največ pa boste crkovali pri šefih.
Šefetine so zvezda Khazanove predstave in jasno je, da je Neople v njih vložil največ napora. Prvo večjo zver še nekako odpravimo brez kakšnega posebnega napora, a že pri naslednjem glavarju se srečamo z nasprotnikom, ki vsebuje dve fazi in dodobra stestira vse naše naučene bojevalne veščine.
Khazan k sreči ponuja več pristopov do boja in od vas je odvisno, katerega boste preferirali, čeprav pri vseh šefih ne bo enako učinkovit vsak način bojevanja. Šefi vsebujejo zapletene napadalne vzorce, ki velikokrat vsebujejo tudi napade z zamikom, vsemu temu pa se lahko pravočasno izmaknete ali pa udarce parirate. Pri temu največ šteje vaša zaloga “stamine” oziroma vzdržljivosti, saj to porabljate za vsako svoje dejanje in zaloge seveda niso neomejene. Pravočasno pariranje nasprotniku zbija njegovo lastno vzdržljivost in ko mu to enkrat iztrošite, mu lahko zabijete uničujoč udarec, vendar boste s tem še daleč od tega, da boste lahko šefa dokončno poslali v onostranstvo. Praktično vsem je namreč skupna naravnost ogromna zaloga zdravja, tako da lahko ta bojevalni ples traja lahko tudi po pet minut ali več, v tem času pa vam bodo napake redko dovoljene, saj sta včasih dovolj že dva udarca in je vašega srečanja konec.
Na splošno so ti šefovski spopadi zadovoljivi, vendar se mi vseeno zdi, da je Khazan na tem mestu malce pretiraval in bi nekaterim lahko zmanjšal rdečo življenjsko črto. Tako dolgo pretepanja sčasoma postane frustrirajoče in nezabavno in čeprav smo na takšne zadeve naleteli tudi pri drugih soulslike igrah, je tule praktično vsak šef pravi tank, tako da stvar eventualno postane utrudljiva in namesto da bi se veselil vsakega sicer unikatno oblikovanega večjega nasprotnika, sem začel kasneje zavijati z očmi, saj sem se zavedal da je pred mano spet nova preizkušnja, ki mi bo izcuzala vso potrpežljivost tistega dne. Včasih je fino, ko nam v teh igrah razvijalec ponudi tudi kakšno lahko zmago, saj si s tem povrnemo nekaj zaupanja za naslednje izzive, a tega olajšanja v Khazanu ne boste doživeli. K sreči je bil razvijalec vsaj tako prijazen, da nam ob smrti ni treba prečkati kilometrov nazaj do šefa, vsak naš poskus boja, ki je bil vsaj malce uspešen, pa nas ob smrti vseeno nagradi z novo zalogo Lacrima in tudi kakšno točko za izboljšanje veščin.
Omeniti moram še podobo, ki sicer nosi anime pritikline, vendar ta ni tako izpostavljeno kot denimo v Code Vein. Grafični slog sodi v tip “cel shaded”, ki ga v soulslike igrah še nismo izkusili in tule se obnese odlično, saj gledamo v nekatere groteskne podobe in pri nekaterih nasprotnikih kri šprica kot iz gejzirja in vse skupaj še vedno izpade privlačno za ogled.
The First Berserker: Khazan ima na koncu svoje napake, a je tole še vedno impresiven izdelek, ki je vreden svoje polne cene 60 €. Razvijalec še vedno za igro izdaja posodobitve, ki se dotikajo tudi uravnoteženosti orožij in nasprotnikov, na PC-ju in konzoli PlayStation 5 pa lahko najprej roko preizkusite brezplačni demo, ki vam bo hitro dal vedeti, če imate pri sebi še dovolj živcev in potrpljenja za takšno soulslike preizkušnjo.
