Razvijalca Obsidian Entertainment spremljam še od časov, ko smo ga poznali še pod starim imenom Black Isle Studios, tako da sva zdaj že stara prijatelja in od njega nekako vem, kaj pričakovati: dobro zgodbo in malce bolj uboge igralne mehanike, ki pa si jih pripravljen sprejeti v zameno za dobro spisane spremljevalce. To pa ne pomeni, da me Obsidian še vedno ne zna vsake toliko presenetiti in malce premešati svoj pristop do videoiger, in, odkar niso več samostojni in za njimi stoji založnik Microsoft, se je njihova podoba malce spremenila.
To so dokazali z igro Avowed, ki mi je po dolgem času dostavila Obsidianov izdelek z dejansko zabavnim igranjem, a ta napredek je prišel s ceno, saj mi sam svet te igre in kompanjoni niso bili tako blizu kot v njihovih prejšnjih igrah. In očitno je to nekakšna nova smer tega studia, saj me je tudi The Outer Worlds 2 pustil z nekako istimi mešanimi občutki, zaradi katerih ne morem reči, da je igra slaba, a lahko tudi že zdaj potrdim, da se mi igra ne bo vtisnila v spomin, kar bi bilo včasih za Obsidianovo igro praktično nemogoče.
V pripravi za preigravanje drugega dela sem se odločil malce očistiti svoja nostalgična očala in sem se spravil v ponovno preigravanje prvega dela, za katerega se spomnim, da sem mu prisodil dokaj visoko oceno. Ob vnovičnem preigravanju sem prišel do spoznanja, da sem morda zadevo malce prehvalil, saj se mi je zdaj zdel svet preveč površno obdelan in tudi strelski segmenti so se mi zdeli podpovprečni.
Ampak je bilo preigravanje prvega dela dovolj zabavno, da sem obnovil znanje glede zgodbe in, čeprav poznavanje te za uživanje v drugem delu ni potrebno, boste tako dobili ogromno uvida v reference, ki jih v The Outer Worlds 2 vseskozi dobivamo.
Razvojna ekipa: Obisidan Entertainment
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX
Steam stran: Povezava
Datum izida: 29. oktober 2025
Cena: 69,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Dogajanje nas preseli v novo kolonijo Arcadio, ki jo napade korporacija Auntie’s Choice, in vi se morate zavezati k eni od frakcij in ji pomagati do prevlade. Vmes boste naleteli na cel kup različnih spremljevalcev s svojimi unikatnimi osebnostmi in takšnih ali drugačnih misij, ki jih bo moč rešiti na več možnih načinov. Na začetku boste primorani v ustvarjanje svojega lastnega heroja, ki mu lahko nataknete različne veščine, nakar morate te izboljševati preko nabiranja stopenj, in ta del je na prvi pogled dokaj podoben sistemu iz prvega dela – a Obsidian je na tem mestu naredil dve pomembni spremembi.
Kot prvo bodo zdaj vse te veščine igrale veliko bolj pomembno vlogo pri raziskovanju sveta. Osebno sem se najprej spravil v nadgrajevanje preverjenih veščin, ki mi mnogokrat prinesejo najboljše razreševanje situacij, tako da so pike šle v bolj nabrit jezik, hekanje in odklepanje ključavnic. A zdaj te stvari niso garantirane, da bodo pri vsakem dialogu prinesle uspeh, saj sem že zgodaj naletel na kar nekaj situacij, kjer bi mi zelo prav prišlo kaj znanja iz medicine ali pa inženiringa, a ker teh točk nisem imel, sem moral nekatere stvari preprosto preskočiti. Teh izbir je dovolj, da je za tiste bolj vztrajne The Outer Worlds 2 smiselno preigrati večkrat, saj boste samo tako lahko videli vse možne razplete srečanj, ob igranju tekoče kampanje pa se boste preprosto morali z nekaterimi situacijami sprijazniti, da so trenutno za vaš lik nerešljive na način, ki se ga želite, tako da včasih bo treba kakšno stvar rešiti tudi nasilno.
Druga sprememba na področju stopnjevanja je sistem napak oziroma “Flaws”. To je v bistvu najbolj zabaven del te kampanje, ki lahko dodobra popestri vaše igranje in vas spravi v situacije, ki jih v RPG-jih še niste srečali. Ta sistem minusov je bil v določeni meri prisoten že v prvem delu, a je bil tam manj dobro zamišljen, saj ste ob rednem početju enih in istih stvari dobili občasno opozorilo, da lahko v zameno za novo izkušenjsko piko svojemu liku dodate neko negativno statistiko. Tam je bilo to brezveze, saj si imel izkušenj že tako preveč in tiste pike niso prinesle veliko. Tokrat je situacija veliko bolj zanimiva in raznovrstna, saj so nagrade bolj konkretne, minusi pa bolj zabavno zamišljeni. Če denimo veliko kradete, boste sčasoma naleteli na “flaw”, ki vam da napad kleptomanije in tako boste včasih ob ogledovanju določenega predmeta tega samodejno tudi ukradli, zaradi česar lahko hitro na grbo dobite vesoljsko policijo. Potem je tu napaka, kjer dobite za orožja veliko večje saržerje, a če kdaj pustite, da se ta popolnoma izprazni, boste dobili velik začasni minus na vaše statistike. Obsidian se je na tem mestu res prepustil domišljiji in obstajajo celo minusi za vse tiste, ki redno preskakujejo dialoge, saj se lahko pojavi odštevalnik, ki vas prisili v hitro izbiranje vrstic, drugače vam igra kar sama izbere odgovor.
Tudi bojevanje je zdaj malce bolj zabavno, saj je občutek streljanja boljši, oprema pa je bolj raznolika. V roke lahko dobite cel kup vesoljske orožarne in vračajo se tista eksperimentalna orožja, preko katerih lahko koga pomanjšate in nato pomendrate s škornjem. Škoda, da razvijalec ni iz igre Avowed preselil lekcij glede boja s hladnimi orožji, saj je tole še vedno nerodno in pri boljšemu občutku zamahovanja ne pomaga niti dodana možnost tretjeosebnega pogleda – v bistvu so tam animacije samo še bolj nerodne.
Zanimivo je, da se Obsidian niti ni tako dobro odrezal pri podajanju zgodbe in spremljevalcih, ki jih srečamo na poti, in ta hiba se je pojavila že v njihovi prejšnji igri Avowed. Kompanjoni sicer niso zanič, a nihče ni tako zapomljiv, kot je denimo Parvati iz prvega dela, niti nima tako zapomljive osebne stranske misije. Z njimi tudi ne morete spočenjati romanc, a ker so ti liki že tako nekam bledi, te opcije niti nisem preveč pogrešal.
Svet igre The Outer Worlds 2 je zopet raznolik in vas bo popeljal skozi različne ekosisteme, vendar tole spet ni naslov, ki bi bil tako odprt kot denimo kakšen Fallout: New Vegas. Vsekakor so mape večje kot pa tiste v prvem delu, vendar je raziskovanje odprtih delov še vedno nekako pusto in nezapomljivo, in res ne vem, kako je New Vegasu uspelo tudi osamljeni sprehod skozi puščavo narediti tako interesanten, pa čeprav si vmes naletel samo na bandite in neko osamljeno kočo. Zgodba sicer ni slaba, vendar traja kar nekaj časa, da vas začne res vleči v svoje dogajanje, in preden se boste resnično zatopili v njo, zna miniti polovica kampanje, in do takrat boste obiskali vse štiri planete, ki jih ponuja kampanja.
Omeniti moram še lepo grafično podobo, ki je nadgradnja originala, in to se pozna predvsem pri spremljevalcih, saj imajo zdaj bolj realistične obrazne grimase, ki znajo dejansko izražati čustva. Po drugi strani pa mi je malce nenavadno, da je po originalu in igri Avowed zdaj to že tretja Obsidianova igra, ki je res zaljubljena v vizualni stil kričečih barv, zaradi katerega sem začel elemente teh iger malce mešati med sabo.
Skratka, The Outer Worlds 2 je dostojen naslov originala, za katerega v bistvu niti nisem gojil nekih velikih pričakovanj, in v njem sem se zabaval bolj, kot pa bi si mislil. Pri igranju res nisem naletel na nič takšnega, kar bi mi res priskutilo izkušnjo, a obenem sem malce žalosten, da je zdaj preteklo že res veliko vode, odkar nam je Obsidian dostavil nekaj res legendarnega. Upam, da se zdaj malce upočasnijo (to je zdaj že njihova druga večja igra v 2025!) in nam sčasoma dostavijo nekaj, kar ne bo samo zabavno, ampak tako zapomljivo, da se bomo o tej izkušnji pogovarjali čez dve desetletji, ampak res dvomim, da bomo kaj takšnega izkusili v The Outer Worlds franšizi, saj ta preprosto ne ponuja tako zanimivega in globokega sveta, da bi ga rad izkusil še v tretje.
