Razvijalec Team Ninja je eden najbolj pridnih studiev znotraj igričarske industrije, saj ne samo, da vsako leto dostavijo vsaj en naslov, ampak te spočenjajo v različnih franšizah. Minus te pridnosti je, da se veliko njihovih naslovov igra na podoben način in da se boste morali prej ali slej navaditi na ponavljanje igralnih elementov in grafične podobe, a boste v zameno za to dobili dobre igre, ki jim v mojih očeh vedno zmanjka nekaj malega, da bi mi bile resnično zapomljive.
To velja tudi za njihov najnovejši naslov Nioh 3, ki je zame osebno najbolj kakovosten naslov ne samo iz te serije iger, ampak na splošno, ki je kadarkoli prišel iz rok tega razvijalca. To sicer ne pomeni, da bi ga postavil na najvišje mesto soulslike izkušenj, a so se mu presneto dobro približali in želim si le, da bi se morda Team Ninja čisto malce umiril in si za naslednji naslov vzel malce več časa ter nam nato res dostavil izkušnjo, v katero bi se rad vračal še leta po originalnem izidu.
Razvojna ekipa: Team Ninja
Založnik: KOEI TECMO
Platforme: PS5, PC
Steam stran: Povezava
Datum izida: 6. februar 2026
Cena: 79,99 €
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
NAPOVEDNIK
Osebno nisem bil največji privrženec preteklih Nioh iger, a za to mojo odtujenost od njih ne bi krivil igre, ampak moje osebne preference, ki niso naklonjene temu stilu igranja. Sam imam zelo rad soulslike žanr iger, vendar pri njem nimam rad samo njegove težavnosti in občutka zmagoslavja, ko končno premagaš nekega res težkega šefa, ampak tudi druge stvari, ki so v tem žanru velikokrat zapostavljene. Pretekla Nioh naslova sta po mojih pojmih vsebovala dolgočasne in ponavljajoče se stopnje in zasipavanje z oklepi in različnimi orožji mi je bilo nadležno, saj sem se moral na vsakem ovinku ustaviti, skočiti v inventarij in primerjati novo odkrito opremo, kar je tempo igre povsem upočasnilo.
Nekaj od teh stvari se je preselilo tudi v Nioh 3, a k sreči je Team Ninja spoznal svoje pretekle napake in je nekaj od teh odpravil. Različni kosi orožja in oklepov sicer resda redno padajo iz riti vsakega padlega nasprotnika, a zdaj že, ko jih pobereš, ti je takoj jasno, ali bo ta kos zate nadgradnja ali pa ga boš ob naslednjem obisku trgovca hitro prodal naprej.
Največji korak naprej pa se je zgodil na področju zasnove stopenj. Nioh 3 se je namreč po vzgledu njihove igre Rise of the Ronin preselil v na pol odprti svet, ki nam omogoča dejansko nekaj raziskovanja, namesto da bi bili strogo usmerjeni v linearne poti, ki so krasile predhodnika. Tako boste med raziskovanjem naleteli na veliko bolj raznoliko okolico, k temu občutku svobode pa veliko pridoda skok, kar pomeni, da stopnje zdaj lahko prečkamo tudi v vertikalni smeri.
Ta svoboda pri igranju sicer ni tako gromozanska kot v Elden Ringu, a je pravi piš svežega zraka v tej franšizi. Zdaj lahko denimo med prečkanjem sveta naletite na kak sovražni kamp, ki ga bo treba očistiti demonske zalege, za plačilo pa boste dobili kak kos lepega novega orožja ali oklepa, ob tem pa znate rešiti tudi kakšnega izgubljenega Kodamoja, ki vam, tako kot v preteklih igrah, poveča število zdravilnih napitkov ob vsakem oltarju, ki ga odkrijete v odprtem svetu. Potem so tu večje zveri, skriti zakladi in mini šefi, ki jih najprej opazuješ od daleč in te je včasih zaradi njihovega strašljivega dizajna sploh strah napasti.
Nakar spoznaš, da je bil ta strah morda nekoliko neupravičen, saj se mi je Nioh 3 na splošno zdel precej lažji od predhodnikov in to potezo razvijalca lahko samo pohvalim. Pretekla dva dela sta bila zame namreč preprosto brutalna, saj si lahko umrl po samo dveh prejetih udarcih s strani navadnega nasprotnika, šefi pa so te včasih samo grdo pogledali in že si moral ponovno nalagati nadzorno točko. Tule so stvari precej lažje, saj njihovi udarci niso več tako kaznivi, naš junak pa lahko hitro preklaplja med dvema stiloma borbe: ninja in samuraj.
To preklapljanje stilov je druga večja novost tretjega dela Nioh sage, saj si prej za kaj takšnega moral zgraditi povsem ločena igralna razreda, medtem ko tule samo stisnemo tipko in že smo v vlogi drugačnega napadalca, ki se igrata povsem drugače. Samuraj je denimo bolj odporen na poškodbe in zada več škode ter lahko prek tehnike “ki pulse” hitro obnovi zalogo vzdržljivosti. Minus je njegova počasnost, ki jo odpravi ninja stil, ki je zelo hiter napadalni razred in lahko uporablja tudi posebne pripomočke, kot so ninja zvezde in bombe, te pa se nam v inventariju obnovijo prek naših navadnih napadov.
Igra je torej lažja na račun naših novih sposobnosti, a to tudi pomeni, da jih je treba znati uporabljati. Nasprotniki so namreč še vedno hudo nevarni in šefi so dobro zasnovani ter vsebujejo več stopenj, ki se jim je treba prilagajati. Nekatere nasprotnike lahko porazimo lažje prek ninja napadov, spet drugi so bolj občutljivi na samuraja, ob vsem tem pa je treba tudi spremljati vse naše posebne napade, se izmikati udarcem, obnavljati zdravje in izkoriščati tiste dragocene trenutke, ko se kak šef malce utrudi, saj smo mu zbili zalogo energije na nič.
Na splošno je to izjemno zabaven sistem igranja, ki te hitro povleče vase, in Team Ninja je tokrat poskrbel, da igra na začetku osnove igralnih mehanik na lažji način predstavi igralcem, da ubogca takoj ne preplavi preveč zakompliciranih sistemov, ki bi znali na koncu koga odbiti od igranja. Veterani prejšnjih dveh iger boste verjetno na začetku kar hitro napredovali skozi igro, a se znate vseeno ustaviti ob kakšnem naprednejšem šefu, igra pa ima že vgrajen sistem New Game+, tako da se lahko po koncu kampanje takoj spravite v nekoliko težji izziv.
Kar se tiče zgodbe, vam o njej res nimam veliko za povedati, saj mi je kot zahodnjaku res težko spremljati vsa imena japonskih junakov, ki jih začnem vse prehitro mešati med seboj. Vem samo to, da nastopamo v vlogi junaka, ki bi moral postati naslednji šogun, a nato utrpi izdajo svojega brata, svet napadejo demoni in na nas je, da skačemo skozi različna časovna obdobja, v katerih je treba uničiti zlobne kristale. Ampak zmedenost glede štorije je zdaj že sestavni del soulslike izkušenj in res še nisem dobil takšne igre, kjer bi me naprej vlekla dobra zgodba namesto igralnosti.
Recenzijo sem spočel na konzoli PlayStation 5 Pro in kakšnih težav z optimizacijo nisem zabeležil. Morda so sličice na sekundo malce padle v kakšnem predelu odprtega sveta in na trenutke se mi je zdela slika nekam preveč “mehka”, kar je najbrž posledica Sonyjeve tehnologije PSSR, a rušenj igre ali kakšnih večjih hroščev nisem utrpel.
V igranju Nioh 3 sem na koncu užival veliko bolj, kot sem sprva pričakoval. Bal sem se, da bo Team Ninja samo privil težavnost, ki mi je že v prejšnjih delih povzročala probleme, a na koncu sem dobil precej bolj dostopno izkušnjo, ki sem se je veselil ob vsakem prižigu konzole. Odprti svet bi sicer lahko doživel še kakšno nadgradnjo, tako da bi naleteli na bolj zapomljive lokacije, in tudi grafično bi razvijalec naredil kak korak naprej – ne samo v tej igri, ampak v vseh njihovih naslovih doslej. Prikrito in morda malce sebično upam, da se bo razvijalec v prihodnje spravil spočeti tudi kakšen naslov, ki ne bo strogo usmerjen v japonsko mitologijo, saj sem firbčen, kakšna bi bila njihova poustvaritev evropskega srednjega veka, kar bi mi pomagalo tudi pri lažjem spremljanju zgodbe.
