Microsoft nadaljuje s selitvijo svojih nekdaj ekskluzivnih iger na konkurenčne konzole in eden od takšnih projektov je postala igra South of Midnight, ki smo ga dobili eno leto nazaj, nakar je bil kar nekam hitro pozabljen. To mi je bilo vedno čudno, saj mi je prvi napovednik privlekel pozornost na račun igrine podobe, zato sem predvideval, da bo tudi končni produkt bil med igralci bolj popularen kot pa se je na koncu izkazalo.
A zdaj po preigravanju dobrih 11 ur dolge kampanje mi je jasno, zakaj South of Midnight ni dosegel neke globalne prepoznavnosti, saj je resda izgled unikaten, a same igralne mehanike se čutijo ujete v preteklosti in tega naslova na žalost sicer zanimiva zgodba in dobro uglašeni vmesniki liki ne morejo rešiti.
Razvojna ekipa: Compulsion Games
Založnik: Microsoft
Platforme: PS5, PC, XSX, NS2
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 31. marec 2026
Cena: 39,99 €
NAPOVEDNIK
Za igro stoji studio Compulsion Games (We Happy Few), ki je tokrat zaplul v precej bolj unikatne vode. Zgodba nas postavi v ameriški Deep South, kjer spremljamo Hazel, dekle, ki ji orkan odnese dom in mamo, nato pa jo potegne v svet, kjer lokalna folklora ni več zgolj mit. Bitja, kot so Two-Toed Tom, Huggin’ Molly in Rougarou, tukaj obstajajo, in večinoma nimajo ravno najboljših namenov.
Osrednja ideja zgodbe, ki našo Hazel soočijo s travmami in bolečino preteklosti je sicer zanimiva, a sama po sebi ni nič revolucionarnega. Vsako poglavje deluje kot samostojna pripoved, medtem ko v ozadju ves čas teče Hazelino iskanje matere. Zgodba torej funkcionira, a jo nad povprečje dvignejo liki, dialogi in predvsem močna atmosferičnost. Iger znotraj ameriškega juga ni veliko in ta njihova folklora mi je bila od vedno zanimiva – morda me je tudi zaradi tega tako pritegnilo gledanje serije Pravi detektiv.
Kjer igra resnično zablesti, je njena prezentacija. Kombinacija stop-motion in claymation vizualnega sloga poskrbi, da liki izstopajo na način, ki ga redko vidimo. Okolja – močvirja, razpadajoče hiše, gozdovi in zapuščeni kraji so polna detajlov in ustvarjajo skoraj hipnotično atmosfero. Vse sicer ni popolno, saj se teksture velikokrat izrišejo par korakov pred našo junakinjo in ta feler je pri tako vizualno izpostavljeni igri še toliko bolj opazen, a to ne spremeni dejstva, da gre za eno najbolj prepoznavnih estetik zadnjih let.
Podobno velja za glasbo, ki je verjetno celo največji adut igre. Glasbena spremljava svoj navdih črpa iz južnjaške blues in jazz žanrov, pri čemer še posebej izstopajo spopadi s šefi, kjer pesmi pogosto pripovedujejo zgodbo nasprotnika. To je eden tistih redkih primerov, kjer glasba ni samo ozadje, ampak aktivno gradi identiteto igre in čeprav temu aspektu iger ponavadi ne posvečam preveliko pozornosti, je tule stvar res zapomljiva in sestavlja velik del grajenja atmosferičnosti.
Na žalost pa igra precej izgubi na področju samega igranja. Bojevanje temelji na kombinaciji osnovnih napadov s hladnimi orožji in posebnimi veščinami, kot so potiskanje, vlečenje in telekineza, vendar vse skupaj deluje nekoliko okorno. Animacije so toge, napadi se ne povezujejo gladko, zato nikoli ne dobiš občutka pravega tekočega pretepanja, ki bi ti bil v užitek za igranje. Osnovni prijemi boja so nam razloženi že na začetku in igra skozi kampanjo nikoli zares ne dostavi česa res novega.
Tudi struktura igre je precej toga in nerazgibana. Gre za linearno izkušnjo, kjer vas igra vodi po jasno začrtani poti, občasno pa vam ponudi kakšen stranski odcep za zbirateljske predmete. Vmes dobimo še platformiranje z dvojnimi skoki, drsenjem in tekom po stenah, vendar so tudi ti elementi precej osnovni. Tako kot na področju boja tudi raziskovanje skozi kampanjo ne dostavlja nekih novih elementov, kar sicer spet ni tak greh, saj je vse skupaj dokaj kratek sprehod, ki bi ga znali hitrejši igralci zaključiti tudi v nekje desetih urah.
To je na nek način tudi pozitivna stran tega naslova, saj se igranje kampanje nikoli ne čuti preveč razvlečeno. Igra ve, kaj ima za povedati in kakšno vsebino namerava dostaviti, dogodki pa so dovolj dobro tempirani, da vam v bistvu nikoli ne bo preveč dolgčas.
Bolj me je razočarala tehnična plat selitve na konzolo PlayStation 5, ki ne prinaša prav nobene nove vsebine. Igro sem igral na konzoli PlayStation 5 Pro in stvar je tekla pri 60 sličicah na sekundo, a na izbiro nisem imel nobenih grafičnih načinov, ki bi morda lahko še dvignili sličice na sekundo ali pa dodali kakšno večjo ločljivost. Revna je tudi podpora kontrolerju DualSense, saj kakšnega naprednega načina vibracij tule ne boste dobili. Microsoft mi je poslal kopijo igre South of Midnight Weaver’s Edition in zaradi podnaslova sem sklepal, da bom v paketu dobil še kak priboljšek ali morda celo DLC, a na koncu se je izkazalo, da je to pač standarda edicija igre, ki pa vsaj nosi dobro ceno, saj vas kampanja stane samo 40 €.
Za South of Midnight resda nisem gojil kakšnih večjih pričakovanj, saj me Compulsion Games tudi s svojim prejšnjim naslovom We Happy Few ni navdušil. South of Midnight je sicer opazen napredek na področju zgodbe in boljše tempiranosti dogodkov znotraj kampanje, a na žalost jim je uspelo skovati čudovit svet, ki vam ga ne dovolijo raziskovati po svoji volji. Kljub temu je tole priporočljiv naslov za vse tiste, ki pri igrah najbolj cenite zanimivo zgodbo in unikatno podobo ter res dobro glasbeno spremljavo, za vse to pa tudi ne boste plačali neke cene, ki bi vas pustila s prazno denarnico.
