Grand Theft Auto VI
Marvel Tōkon: Fighting Souls je ena tistih iger, pri kateri je veliko ljudi imelo že pred izidom precej visoka pričakovanja, kar je običajno precej nevarna stvar. Če se namreč okoli igre nekaj mesecev ustvarja velikanska marketinška kampanja, potem je končni izdelek pogosto obsojen na to, da bo razočaral, četudi je v resnici čisto soliden. Tukaj pa se je zgodilo nekaj precej bolj prijetnega, saj je Arc System Works uspel narediti pretepačino, ki ni samo še ena igra z Marvelovimi junaki, ampak ima dovolj svojih idej, da lahko mirno stoji na lastnih nogah.
Razvojna ekipa: Arc System Works
Založnik: Sony
Platforme: PC, PS5
Nakup: Steam, PlayStation trgovina
Datum izida: 6. avgust 2026
Cena: 69,99 €
NAPOVEDNIK
Če ste kdaj igrali kako igro tipa Marvel vs. Capcom, boste seveda takoj dobili občutek domačnosti. Na zaslonu so znani junaki, dogajanje je hitro, napadi so spektakularni in vse skupaj je videti, kot da bi nekdo v mešalnik vrgel stripe, animeje in arkadno pretepačino. A primerjava z Marvel vs. Capcom se tukaj hitro konča, saj je Tōkon precej bolj nenavadna zadeva. Namesto klasičnih ekip imamo namreč kar štiričlanske skupine, kar se na papirju sliši kot recept za popoln kaos, v praksi pa deluje presenetljivo dobro.
Ideja je precej preprosta. Na začetku imate aktivnega borca, okoli njega pa še tri člane ekipe, ki lahko pomagajo pri napadih in drugih situacijah. Sčasoma lahko med njimi menjavate in s tem spreminjate svoj pristop k boju. In ravno tukaj se skriva ena največjih prednosti igre, saj izbira ekipe ni samo stvar tega, kateri Marvelov junak vam je najbolj všeč.
Seveda lahko naredite ekipo iz Spider-Mana, Hulka, Captain Americe in še enega junaka, ker se vam pač zdi kul. Nihče vam tega ne bo preprečil. Če pa se boste hoteli resno lotiti spletnega igranja, boste hitro ugotovili, da je precej bolj pomembno, kako se vaši štirje junaki med seboj dopolnjujejo. Nekateri so boljši pri nadzoru prostora, drugi so namenjeni pritisku na nasprotnika, tretji pa lahko s svojimi podpornimi sposobnostmi precej spremenijo potek boja.
Najbolj všeč mi je, da štirje borci niso samo poceni trik, s katerim bi lahko razvijalec na ekran preprosto vrgel čim več znanih superjunakov, kar bi tudi pritegnilo igričarje do nakupa. Celoten sistem je dejansko vgrajen v samo igranje. Ko začnete razumeti, kdaj poklicati določenega člana ekipe, kdaj zamenjati borca in kako različne sposobnosti povezati v kombinacijo, se igra nenadoma odpre in postane precej bolj zanimiva.
In to je tudi trenutek, ko ugotoviš, da je Tōkon precej bolj globoka igra, kot bi pričakoval ob prvih nekaj partijah.
Te so namreč zelo dostopne. Če ste se do zdaj pretepačinam izogibali, ker vas je že ob pogledu na seznam kombinacij začela boleti glava, tukaj ne boste imeli takšnih težav. Posebni napadi niso skriti za nekakšnimi ritualnimi kombinacijami gumbov, ki bi jih moral izvajati s hitrostjo pianističnega virtuoza. Igra vam precej pomaga in hitro boste sposobni izvajati spektakularne napade, kar je za takšno licenčno pretepačino tudi logično, saj ta v prvi vrsti vabi oboževalce superjunakov in ne samo trdojedrne ljubitelje pretepačin.
To je pomembno predvsem zato, ker je Marvel Tōkon ena tistih iger, ki zna novega igralca precej hitro prepričati, da zna igrati. In to je dobra stvar. Nihče ne želi kupiti pretepačine, nato pa prvih deset ur gledati YouTube vodiče o tem, kako sploh premakniti svojega lika. Hkrati pa igra ni tako preprosta, da bi po nekaj urah že videli vse, kar lahko ponudi. To mešanje pristopov dostopnosti je izjemno zahtevna zadeva, a ko razvijalcu uspe, dobimo nekaj res posebnega.
Ko začnete raziskovati posamezne like, kombinacije in predvsem možnosti, ki jih ponuja štiričlanska ekipa, se hitro pokaže, da je pod vsemi temi spektakularnimi animacijami precej mesa. Začetnik lahko pritiska gumbe in uživa, bolj izkušen igralec pa bo počasi začel razmišljati o tem, kako iz posamezne situacije izvleči čim več.
Arc System Works je tukaj naredil še eno pametno stvar in sicer je v igro vključil precej obsežen sistem učenja. Imamo klasični trening, lekcije za posamezne like, kombinacijske izzive, podatke o napadih in celo naloge, pri katerih moraš sam sestaviti določene kombinacije. To je veliko bolj uporabno od klasičnega “tukaj je tvoj lik, zdaj pa se znajdi kakor veš in znaš”, ki ga pri nekaterih pretepačinah še vedno vidimo in kjer veliko igralcev obupa ali pa na slepo pritiska tipke in se nato še tega naveliča.
Vseeno pa kontrole niso brez težav. Včasih je gneča vseeno prevelika in je vse skupaj že nekoliko prenatrpano in igra zna pri določenih ukazih preveč velikodušno interpretirati vaše pritiske gumbov. Za začetnika je to dobro, saj bo precej težje obstal pred kakšnim napadom in razmišljal, kaj za vraga mora pritisniti, za bolj izkušenega igralca pa je lahko takšno obnašanje malce nadležno.
Grafični vidik je še ena pozitivna plat tega naslova. Marvel Tōkon je namreč ena najlepših pretepačin, kar sem jih videl. Arc System Works je Marvelove junake preoblikoval v svoj animejski slog in rezultat je takšen, da se včasih skoraj bolj ukvarjaš z gledanjem dogajanja kot pa z dejanskim igranjem. In ne, to ni ravno priporočljivo med spletno tekmo, saj vas bo nasprotnik med občudovanjem vašega najljubšega napada verjetno že poslal v naslednje stoletje.
Toda vsak lik ni samo drugače oblečen model. Razvijalci so se potrudili, da se način igranja ujema z njegovo podobo. Captain America tako uporablja ščit za napad in obrambo, drugi junaki imajo povsem svoje sisteme, nekateri pa imajo celo posebne mehanike, ki lepo posnemajo njihove sposobnosti iz stripov.
Zelo mi je všeč tudi dejstvo, da seznam likov ni sestavljen samo iz najbolj očitnih imen. Seveda so tukaj Spider-Man, Hulk, Captain America, Doctor Doom in podobni težkokategorniki, ampak zraven dobimo tudi nekaj precej bolj nepričakovanih izbir. To pokaže, da razvijalci niso gledali samo na to, kateri liki bodo najbolj prodajni, ampak so očitno želeli pokazati tudi nekaj ljubezni do širšega Marvelovega vesolja.
In če smo že pri Marvelu, je tukaj tudi zgodba. Ne pričakujte novega The Last of Us, saj je še vedno govora o pretepačini, ampak presenetljivo dobro deluje. Kampanja je razdeljena na pet različnih epizod, vsaka pa se osredotoča na drugo skupino junakov oziroma zlikovcev. V ozadju vsega je The Champion, ki Zemlji zagrozi z uničenjem in junake prisili v sodelovanje v njegovem smrtonosnem turnirju.
To je seveda precej tipičen izgovor za to, da se vsi Marvelovi liki znajdejo skupaj in se lahko med seboj pretepajo, ampak način predstavitve je precej bolj zanimiv. Zgodba je predstavljena kot animiran strip, pri čemer je za scenarij poskrbel Kieron Gillen, posamezne epizode pa so dobile tudi različne umetniške sloge, ki jih spremljamo preko lepo režiranih vmesnih sekvenc.
Vsaka epizoda ima zaradi tega nekoliko drugačen občutek, liki pa niso tam samo zato, da bi pred začetkom naslednjega boja izrekli tri stavke dialoga. Nekatere zgodbe so boljše od drugih, ampak celotna zadeva je dovolj dobro napisana in predstavljena, da sem jih z veseljem igral. Za pretepačino je to kar dosežek, saj so zgodbe v tem žanru pogosto samo nujno zlo, ki ga pretrpiš, da prideš do naslednjega lika. Tukaj pa zgodba dejansko predstavlja enega od razlogov, zakaj boste želeli videti več.
Poleg tega dobimo še kar nekaj drugih načinov igranja. All-Star Arena je nekakšen survival način, kjer se z ekipo prebijate skozi nasprotnike in postopoma naletite na težje izzive. Zadeva ima nekaj roguelite elementov, zato ni vedno popolnoma enaka. Potem je tukaj še Arcadia Rumble, precej bolj odštekana zadeva, v kateri se s simpatičnimi avatarji sprehajate po nekakšnem skupnem prostoru in se udeležujete različnih izzivov.
Iskreno povedano, slednji način mi ni predstavljal nekega vrhunca kariere, ampak ga pozdravljam. Pri pretepačinah je vedno dobrodošlo, če razvijalec poskuša narediti nekaj nenavadnega, namesto da bi samo dodal še en način, kjer se do nezavesti pretepate proti računalniku.
Večina igralcev bo seveda največ časa preživela na spletu. In tukaj je Marvel Tōkon precej dober, čeprav je treba omeniti eno precej pomembno težavo.
PS5 različica je namreč odlična, PC-verzija pa je ob izidu povzročala precej preglavic. Govorimo o zatikanju, sesuvanju, dolgih nalagalnih časih in drugih težavah, ki so pri pretepačini še posebej neprijetne. Še huje pa je, da lahko težave z računalniško različico vplivajo tudi na medmrežno igranje z drugimi igralci pri katerih igra deluje povsem normalno, zato boste lahko med igranjem naleteli na tekme, ki zaradi tehničnih težav preprosto niso takšne, kot bi morale biti. Te tehnične težave so tudi glavni krivec, da igra trenutno na Steamu nosi porazno oceno.
To je škoda, ker je spletna osnova sicer zelo dobra. Rollback netcode je prisoten, na voljo sta Casual in Ranked, lobiji pa so dovolj zanimivi, da niso samo nekakšen velik meni, v katerem čakaš na naslednjega nasprotnika.
Če igrate na PS5 proti drugim uporabnikom PS5, je izkušnja precej boljša in tukaj se začne prava zabava. Takrat se tudi pokaže, zakaj je štiričlanski sistem tako zanimiv. Ko se naučiš uporabljati podporne like, menjavati borce in sestavljati kombinacije, se dogajanje precej spremeni. Nenadoma ne gre več samo za to, kdo zna bolje pritiskati gumbe, ampak kdo zna bolje uporabljati svojo ekipo.
In ravno zaradi tega imam občutek, da bo Marvel Tōkon sčasoma še boljša igra.
Ob izidu je namreč že dovolj zanimiva, da lahko v njej brez težav preživite desetine ur, ampak največji potencial se bo pokazal šele, ko bodo igralci začeli resno raziskovati vse kombinacije ekip in možnosti, ki jih ponuja sistem. Takrat bomo tudi videli, ali je štiričlanska zasnova dejansko dovolj globoka za resno tekmovalno sceno ali pa bo začetno navdušenje sčasoma popustilo.
Arc System Works je že dokazal, da zna svoje pretepačine podpirati več let, zato si lahko predstavljamo, kam bi lahko Marvel Tōkon prišel, če bo dobival nove like in vsebine. In če bo razvijalec pri tem popravil še PC-verzijo, potem imamo pred sabo precej bolj zdravo prihodnost, kot bi jo lahko pričakovali.
Marvel Tōkon: Fighting Souls tako ni popolna igra, ampak je presenetljivo blizu temu, da postane ena najboljših Marvelovih iger zadnjih let. Največji kompliment, ki ji ga lahko dam, pa je, da sem se pri igranju večkrat zalotil pri tem, da sem pozabil, da igram Marvelovo igro. Preprosto sem užival v pretepačini, kar je pri vseh teh velikih licencah pravzaprav največji dosežek.
Marvel je danes tako velik, da lahko razvijalec hitro naredi igro, ki obstaja predvsem zato, da na škatlo nalepi znane obraze. Tukaj pa je Arc System Works naredil ravno obratno. Najprej je naredil dobro pretepačino, potem pa jo napolnil z Marvelom. Zaradi tega ima igra svojo identiteto in ne deluje kot še en poskus molzenja superjunaške krave.
Če imate radi pretepačine, je zato tole precej enostavno priporočilo. Če imate radi Marvel, pa še toliko bolj. Začetniki bodo lahko hitro skočili v akcijo, izkušenejši igralci bodo imeli dovolj materiala za piljenje svojih sposobnosti, ljubitelji stripov pa bodo med igranjem ves čas dobivali majhne bombončke v obliki likov, referenc in vizualnih podrobnosti.
Skratka, Marvel Tōkon: Fighting Souls je tisto, kar sem si želel od te igre, pa nisem bil povsem prepričan, da bom dobil. Je spektakularna, hitra, dovolj dostopna in hkrati dovolj globoka, predvsem pa ima svojo osebnost. Če bo Arc System Works še naprej pridno delal na njej, zna iz tega nastati ena tistih pretepačin, ki bodo na sceni ostale precej dlje, kot bi človek pričakoval od igre, ki je svojo pot začela z Marvelovo licenco.
Edina stvar, ki bi jo trenutno težko zagovarjal, je PC-verzija. Na PS5 pa je zgodba precej bolj preprosta: če ste čakali na novo veliko pretepačino po Street Fighterju 6, potem ste jo očitno končno dobili. Potem je tu še cena, ki znaša konkretnih 70 € za osnovno verzijo igre, Sony pa jo bo zagotovo še razširil z dodatnimi sezonskimi prepustnicami, ki ne bodo zastonj. To zna biti za marsikoga velika ovira pri nakupu – za PC-jaše je morda bolj smotrno, da malce počakajo na nižjo ceno, do takrat pa bo morda Arc System popravil največje probleme glede optimizacije.
