Dragon’s Dogma 2: Dark Arisen – takšna bi igra morala biti že na začetku

Minili sta že več kot dve leti, odkar je Dragon’s Dogma 2 prvič ugledal luč sveta. Tukaj moram začeti z nekoliko sramotnim priznanjem. Igre nikoli nisem dejansko končal. Preigral sem konkreten del te Capcomove RPG avanture, se izgubil v njenem svetu, pobil dovolj pošasti, da bi me lahko obtožili za genocid, in se večkrat spraševal, zakaj moji kmetje tako radi pametujejo. Na neki točki sem imel občutek, da imam samo dve možnosti: odpreti vodič in slediti navodilom kot izgubljen turist ali pa odložiti miško in si obljubiti, da se bom enkrat vrnil. Sedaj pa je končno napočil čas za ta enkrat.

Napoved razširitve Dark Arisen je v meni vzbudila precejšnjo zanimanje. Morda je to tisti razlog, ki ga potrebujem, da Dragon’s Dogma 2 ponovno namestim, odpihnem digitalni prah s svojega lika in se pretvarjam, da se še vedno spomnim, kaj sem delal dve leti nazaj. Na Gamescomu 2026 sem dobil priložnost, da približno 45 minut preživim z novo vsebino in preverim, ali ima Capcom v rokavu dovolj novih trikov, da bi me zvabil nazaj. Po skoraj eni uri igranja je odgovor nekoliko manj spektakularen, kot sem upal. Dark Arisen je še vedno zelo Dragon’s Dogma 2. Z vsem, zaradi česar jo imajo njeni oboževalci radi. A žal tudi z nekaterimi stvarmi, zaradi katerih sem dve leti nazaj miško poslal na predčasni dopust.

Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: PC, PS5, XSX
Steam: Povezava
Datum izida: 9. oktober 2026
Cena: 29,99 €

Zvrst: Akcijski RPG

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

NAPOVEDNIK

Dobrodošli v Norganu, kjer vas še sneg sovraži

Prva Dragon’s Dogma je zame ena najboljših RPG iger vseh časov. Ne zato, ker bi imela najboljšo zgodbo, najbolj dodelane like ali najbolj intuitiven uporabniški vmesnik. Pravzaprav bi lahko za slednjega mirno trdil, da so ga razvijalci oblikovali po treh neprespanih nočeh in nekoliko preveliki količini sakeja. Toda imela je nekaj, česar večina sodobnih RPG-jev nima. Občutek prave pustolovščine. Svet ni obstajal zato, da bi se igralec v njem počutil kot najpomembnejša oseba na planetu, ampak zato, da bi ga ob vsaki priložnosti spomnil, kako hitro lahko postane večerja za nekaj, kar ima bistveno več zob od njega.

Spomnim se potovanj, na katera sem se odpravil s premalo zdravilnimi napitki, brez ustrezne opreme in z optimizmom človeka, ki še nikoli ni prebral vremenske napovedi. Potem je padla noč. Svetloba moje svetilke je počasi ugašala, zdravje se je nevarno zmanjševalo, nekje v temi pa so se pojavile oči, ki zagotovo niso pripadale prijaznemu trgovcu. Takrat Dragon’s Dogma ni bila več običajen RPG, ampak skoraj preživetvena grozljivka, v kateri sem se pogajal z lastno neumnostjo in razmišljal, ali bi bilo morda pametneje ostati doma.

Dragon’s Dogma 2 je marsikaj izboljšala. Svet je bil večji, poklici so ponujali več možnosti, fizikalni sistem je omogočal še bolj kaotične spopade, raziskovanje pa je bilo zaradi višinskih razlik, skritih poti in povezanih jam pogosto naravnost fantastično. Toda Capcom je pri vsem tem očitno pozabil na eno precej pomembno podrobnost. Igralec bi se moral sovražnikov vsaj občasno bati. Ko si enkrat dovolj napredoval, je večina sovražnikov predstavljala približno toliko nevarnosti kot nadpovprečno besna kokoš.

Razširitev nas popelje v Norgan, novo zasneženo območje, do katerega dostopamo iz Vernwortha. Omogoči nam potovanje proti severu, v deželo, kjer civilizacija očitno ni posebej priljubljen koncept. Namesto živahnih mest in udobnih gostiln nas pričakajo nevarna divjina, ledene gore, sovražno nastrojena bitja in majhna vasica s približno desetimi prebivalci, ki služi kot naše glavno oporišče.

Razlika v težavnosti je opazna, vendar ne deluje umetno. Sovražniki niso zgolj dobili dodatnih milijonov življenjskih točk, zaradi katerih bi jih moral pretepati do naslednjega božiča. Namesto tega so nevarnejši, agresivnejši in zahtevajo boljše razumevanje bojnega sistema. Novi nasprotniki poskrbijo za dodatne izzive, medtem ko zasnežene različice znanih ogrov uporabljajo spremenjene napade in se obnašajo precej napadalnejše. Očitno je tudi pošastim življenje v mrazu načelo živce.

Dvanajst temnic, dvanajst razlogov za živčni zlom

Norgan je poleg tega vizualno izjemen. Zasneženi vrhovi in posamezni zeleni predeli ustvarjajo pokrajino, ki je lahko v enem trenutku pravljična, v naslednjem pa grozeča. Sneg se vrtinči okoli našega lika, svetlobni učinki poudarjajo moč posameznih sposobnosti, okolica pa pogosto deluje tako impresivno, da sem se večkrat ustavil samo za posnetek zaslona.

Ena najpomembnejših novosti razširitve so temnice Lost Rites. Teh je skupno dvanajst, devet jih najdemo v običajnem svetu, tri pa v posebnem stanju Unmoored World. Prve temnice so razmeroma preproste. Vstopimo, premagamo nekaj nasprotnikov, se spopademo z glavnim sovražnikom in poberemo nagrado. Klasičen RPG postopek, ki ga poznamo že desetletja. Toda kasneje začnejo Lost Rites uvajati posebne pogoje, ki popolnoma spremenijo naš pristop. V nekaterih smemo uporabljati samo svojega glavnega kmeta, brez dodatnih najetih pomočnikov. Drugje moramo doseči izjemno nizko težo opreme, kar praktično pomeni, da se moramo odpovedati skoraj vsemu, kar smo skrbno zbirali zadnjih nekaj deset ur.

Ena od temnic me je prisilila, da sem odložil skoraj vso opremo in se odpravil v nevarnost s približno toliko zaščite kot turist, ki se januarja na Pohorje odpravi v natikačih. Sprva se mi je zdelo, da so razvijalci dokončno izgubili razum, toda kmalu sem ugotovil, da so posamezne temnice zasnovane okoli svojih omejitev. Če nam igra odvzame običajne zaloge, nam ponudi druge načine preživetja. Če nam prepove uporabo ognja ali strupa, nas prisili, da poiščemo alternativne rešitve v okolici.

V eni od temnic so me pričakali sovražniki, ki jih je bilo brez določenih elementarnih učinkov skoraj nemogoče premagati. Ker ustreznih sposobnosti nisem smel uporabljati, sem moral poiskati sode s strupom in jih metati v nasprotnike. V tistem trenutku sem se iz mogočnega junaka z močjo upravljanja z nadnaravnimi silami spremenil v skladiščnika, ki rešuje svet z nevarnimi kemikalijami. Prav takšni trenutki pokažejo, zakaj Lost Rites delujejo. Gre za premišljene izzive, ki igralca prisilijo, da razume mehanike igre in jih uporablja na načine, na katere prej morda sploh ni pomislil.

Bojni sistem je zdaj še boljši

Če obstaja področje, kjer Dragon’s Dogma resnično blesti, je to njen bojni sistem. Malo iger omogoča, da se spopad z ogromno pošastjo tako hitro spremeni v popoln kaos. Dark Arisen ta sistem še dodatno razširi. Na voljo imamo šest aktivnih sposobnosti namesto prejšnjih štirih, številne obstoječe sposobnosti pa dobijo izboljšane različice, povezane z lastnostmi opreme. Na papirju se dve dodatni mesti morda ne slišita kot revolucionarna sprememba, toda v praksi pomenita precej več svobode pri oblikovanju svojega načina igranja.

Razširitev dodaja tudi posebne obeliske, ki omogočajo trajne izboljšave lastnosti, odklepanje dodatnih nadgradenj in vplivanje na verjetnost pridobivanja opreme za izbrani poklic. Vse skupaj ustvarja precej bolj prilagodljiv sistem napredovanja, ki nagrajuje eksperimentiranje in premišljeno sestavljanje lika.

Najbolj pomembno pa je, da nove sposobnosti niso zgolj dodatne igrače, s katerimi bi že tako močnega junaka spremenili v nepremagljivega superjunaka. Novi sovražniki in višja težavnost poskrbijo, da jih dejansko potrebujemo. Prvič po dolgem času sem moral razmišljati o sestavi skupine, pripravi na potovanje in uporabi zdravilnih predmetov. Na običajni težavnosti sem nekajkrat celo umrl, kar se mi v osnovni igri skoraj ni dogajalo, razen kadar sem precenil višino pečine in ugotovil, da gravitacija ne spoštuje moje stopnje lika.

Path of Exile je očitno obiskal Capcom

Ena od sprememb, glede katerih imam še vedno nekoliko mešane občutke, je nov sistem pridobivanja opreme. Dark Arisen uvaja bolj naključno zasnovan plen, pri katerem najdene predmete ocenimo in nato odkrijemo njihove lastnosti. Različni kosi opreme imajo stopnje kakovosti in naključne bonuse, ki lahko povečajo škodo pri visokem zdravju, izboljšajo učinkovitost proti določenim vrstam sovražnikov ali nadgradijo posamezne sposobnosti.

Po eni strani takšen sistem deluje odlično, saj lahko skoraj vsak spopad prinese nekaj uporabnega. Vedno obstaja možnost, da bo naslednji predmet nekoliko boljši od trenutnega, kar ustvarja nevarno zasvojljivo zanko. Samo še ena pošast. Samo še ena relikvija. Samo še ena temnica. In potem pogledaš na uro ter ugotoviš, da je sonce že skoraj vzšlo, ti pa moraš čez dve uri v službo.

Čeprav Dark Arisen izboljša številne elemente osnovne igre, zgodba ostaja njen najšibkejši del. Osrednji zaplet se vrti okoli nesmrtnega zmaja in grozeče katastrofe, ki bi lahko pogoltnila svet. Pripoved vsebuje nekaj zanimivih preobratov, vendar liki niso posebej nepozabni in težko bi rekel, da sem se nanje resnično navezal. Kljub temu je predstavitev zgodbe kakovostna. Filmski prizori so impresivni, režija je odlična in pomembni trenutki imajo dovolj teže, da zgodbi uspešno dajejo občutek veličine.

Tudi naloge so bolje zasnovane kot v osnovni igri. Igralcu ponudijo dovolj informacij, da lahko sklepa, kaj mora storiti, vendar mu ne servirajo vseh odgovorov na srebrnem pladnju. Vrne se celo Sfinga s svojimi ugankami, ki ponovno preverja našo sposobnost logičnega razmišljanja in potrpežljivost.

Brez občutka, da bo računalnik vzletel

Ob izidu Dragon’s Dogma 2 je bila optimizacija ena največjih težav. Še posebej mesta so znala precej neprijetno obremeniti procesor, hitrost sličic pa je včasih padala tako sunkovito, da bi lahko igralec pomislil, da njegov računalnik poskuša komunicirati v Morsejevi abecedi.

Z Dark Arisenom je stanje po mojih izkušnjah bistveno boljše. Na sistemu z grafično kartico RTX 4070 Super in procesorjem Ryzen 9 5950X sem pri najvišjih grafičnih nastavitvah ter uporabi DLSS dosegal približno 120 sličic na sekundo. In to celo v Vernworthu, mestu, ki je bilo ob izidu skoraj sinonim za težave z zmogljivostjo.

Med igranjem nisem opazil nadležnega zatikanja ali izrazitih padcev hitrosti sličic. RE Engine tako končno pokaže, kaj zmore, ko mu pri delu ni treba ves čas gasiti požarov. Seveda to še ne pomeni, da bo igra enako dobro delovala na vseh konfiguracijah, vendar je razlika glede na začetno stanje zelo dobrodošla.

O zadnjih urah Dark Arisena ne želim razkrivati preveč, saj se prav tam skrivajo nekateri najbolj impresivni trenutki celotne razširitve. Lahko pa povem, da Capcom proti zaključku občutno poveča obseg dogajanja. Nekateri poznejši spopadi, še posebej pravi zaključni nasprotnik, ponujajo spektakel, ki se brez težav kosa z največjimi trenutki sodobnih akcijskih RPG-jev.

Po zaključku zgodbe se odpre še dodatna vsebina, ki omogoča pridobivanje najkakovostnejše opreme in ponuja ogromno razlogov za ponovno igranje. To je tisti nevarni del RPG-ja, ko se zavedaš, da si zgodbo že končal, vendar ti igra še vedno šepeta, da obstaja boljši meč, močnejši oklep ali nova kombinacija sposobnosti, ki je preprosto ne smeš zamuditi.

Razsodba

(+) Občutno izboljšana težavnost in zahtevnejši nasprotniki
(+) Fantastično zasnovan Norgan, poln skrivnosti in možnosti raziskovanja
(+) Lost Rites prinašajo raznolike in domiselne izzive
(+) Še boljši bojni sistem z dodatnimi in nadgrajenimi sposobnostmi
(+) Odlična optimizacija napram izidu
(+/-) Naključni sistem pridobivanja opreme lahko predstavlja preveliko spremembo
(-) Zgodba in liki ostajajo precej neizraziti
(-) Nekatere značilne pomanjkljivosti osnovne igre ostajajo