Ramajana: Vzpon legende – indijski spektakel, ki ima več denarja kot pametnih idej

Obisk kakšne filmske premiere zna biti zanimiva izkušnja že pred začetkom predvajanja in tokrat sem bil deležen nečesa, kar bi skorajda lahko označil za bolj nepozabno od samega filma. Na tokratno premiero me je povabilo podjetje Jučer, ki ga je treba pohvaliti, da je v Slovenijo sploh pripeljal prvi indijski film večjega proračuna. Na vhodu so poskrbeli za lepo pogostitev, kjer smo lahko preizkusili nekaj indijskih jedi, se udeležili začasnega tetoviranja in se slikali pred večjimi plakati. Zataknilo se je pred dejanskim predvajanjem filma Ramajana: Vzpon legende, ko je namreč na oder stopil povezovalec programa, ki se na svoje delo očitno ni ravno najbolje pripravil. Po nekaj nerodnih angleških stavkih je na oder povabil indijskega veleposlanika, nakar se je odločil za nekakšno šalo, pri kateri je začel govoriti z naglasom, ki je še najbolj spominjal na Apuja iz Simpsonovih. Vse skupaj je bilo že samo po sebi dovolj nerodno, vendar je povezovalec nato poskrbel še za piko na i, saj je veleposlanika pred celotnim občinstvom vprašal, ali mu je v Sloveniji všeč goveja juha.

Za tiste, ki morda ne razumete, zakaj je bilo to vprašanje tako nerodno, velja omeniti, da imajo krave v hinduizmu prav poseben, svet status, zaradi česar se številni hindujci izogibajo uživanju govedine. In čeprav seveda ne moremo kar samodejno sklepati, kakšne so osebne prehranske navade indijskega veleposlanika, bi človek od nekoga, ki na odru predstavlja takšen kulturni dogodek, vseeno pričakoval vsaj osnovno poznavanje države, katere predstavnika je pravkar povabil pred občinstvo. Med vsemi slovenskimi jedmi, ki bi jih lahko omenil, je tako izbral ravno govejo juho, kar je bilo v kombinaciji s predhodnim posnemanjem indijskega naglasa že skoraj umetniški dosežek na področju ustvarjanja neprijetnih situacij. Nakar ga je seveda potem povprašal še, če je poskusil eno drugo popularno slovensko jed: burek.

Če se je kdo spraševal, kako v manj kot petih minutah ustvariti najbolj nerodno vzdušje v celotni kinodvorani, potem je dobil precej nazoren prikaz. Sam sem se ob vsem skupaj samo nasmihal in upal, da bo film, zaradi katerega smo se pravzaprav zbrali, vendarle nekoliko bolj profesionalno izveden. K sreči so situacijo pred tem rešile tudi plesalke, ki so nam predstavile zanimiv indijski ples in tega sem tokrat prvič videl v živo.

• Založnik: Amazon MGM Studios
• Režiser: Nitesh Tiwari
• Glavni igralci: Ranbir Kapoor, Yash, Sai Pallavi
• Dolžina: 3 uri in 15 minut

NAPOVEDNIK

Ramajana je bila zame sicer posebna izkušnja še iz enega razloga, saj je šlo tudi za moj prvi pravi indijski film. Do zdaj sem namreč tamkajšnjo filmsko industrijo poznal predvsem preko tistih smešnih posnetkov, ki že leta krožijo po internetu in v katerih junaki z enim udarcem pošljejo deset nasprotnikov skozi zid, avtomobili izvajajo prevale, ki kljubujejo vsem zakonom fizike, negativci pa imajo očitno sposobnost preživetja tudi najbolj absurdnih poškodb. Seveda se zavedam, da takšni izseki niso ravno najbolj pošten prikaz celotne indijske kinematografije, zato me je še toliko bolj zanimalo, kaj lahko tamkajšnji ustvarjalci dostavijo, ko imajo na voljo resnično ogromen proračun.

In denarja pri Ramajani očitno ni manjkalo. Gre namreč za enega najdražjih projektov v zgodovini indijske filmske industrije, za katerega naj bi skupaj z nadaljevanjem in promocijo namenili več sto milijonov evrov. Za vizualne učinke je med drugim skrbelo podjetje DNEG, ki je sodelovalo pri filmih Dune, Interstellar in Inception, glasbo pa sta ustvarjala tudi Hans Zimmer in A. R. Rahman. Na papirju torej dobimo vse sestavine za pravo filmsko uspešnico, vendar se je v praksi izkazalo, da ogromna količina denarja še ne zagotavlja kakovostnega končnega izdelka.

Pravljica, v kateri je glavni junak skoraj preveč dober

Ramajana temelji na starodavnem indijskem epu, ki ima v tamkajšnji kulturi izjemno pomembno vlogo. Zgodba spremlja princa Ramo, ki ga igra Ranbir Kapoor, ta pa se zaradi spleta družinskih spletk in političnih odločitev odpove prestolu ter se skupaj z ženo Sito in bratom Lakshmano odpravi v izgnanstvo. Na drugi strani zgodbe spremljamo mogočnega kralja Ravano, ki ga ženejo maščevanje, stare zamere in želja po moči, usodi obeh junakov pa se postopoma začneta prepletati.

Zaplet je v osnovi pravzaprav zelo preprost in deluje kot kakšna klasična pravljica, v kateri je že od samega začetka jasno, kdo predstavlja dobro in kdo zlo. S tem načeloma nimam težav, saj tudi sam rad pogledam kakšno bolj preprosto zgodbo, vendar je Rama tako neverjetno pošten, prijazen, plemenit in razumevajoč, da na trenutke meji že na parodijo popolnega junaka.

Tip je tako naiven in dobrosrčen, da bi mu v današnjem svetu lahko prodal 10 nategunskih kriptovalut, mu iz denarnice vzel bančno kartico in izpraznil račun in se mu za povrh še vselil v njegovo hišo, on pa bi samo naredil poklon in mi rekel, da te stvari očitno bolj potrebujem kot on in da mi ne zameri. Njegova naivnost včasih preprosto nima meja, zaradi česar se je z njim precej težko poistovetiti. Film nam ves čas dopoveduje, kako izjemen človek je Rama, vendar ga pri tem pozabi opremiti s kakšno bolj zanimivo osebnostno lastnostjo, ki bi ga naredila vsaj malce človeškega.

Precej bolj zanimiv je njegov nasprotnik Ravana, ki ga upodablja igralec Yash. Ta ima za razliko od glavnega junaka dejanske notranje konflikte, svoje motive in predvsem prezenco, zaradi katere vsakič znova pritegne pozornost. Ravana je sicer vse prej kot prijazen človek, vendar vsaj razumeš, zakaj sprejema določene odločitve, in imaš ob njegovih prizorih občutek, da se pred tabo odvija nekaj zanimivega.

Posebej posrečena je predstavitev njegovih desetih glav, ki jih film ne uporablja samo kot nenavadno mitološko značilnost, ampak tudi kot prikaz različnih glasov in nasprotujočih si misli znotraj njegove glave. Ravana je tako daleč najbolj zanimiv lik celotnega filma in moram priznati, da sem se njegovih prizorov veselil bistveno bolj kot ponovnega spremljanja Ramovega neizmernega poštenja. Tip ima tudi precej bolj akcijske sekvence, ki so mestoma preprosto slaboritne in obvlada takšna in drugačna orožja, medtem ko Rama bolj kot ne uporablja samo lok in puščice in te njegove sekvence izpadejo precej bolj revno.

Vizualni učinki, ki skačejo med spektaklom in katastrofo

Največja težava Ramajane pa se skriva v njeni vizualni podobi, ki je tako neverjetno neenakomerna, da sem se včasih spraševal, ali so posamezne prizore izdelovali povsem različni studii, ki med seboj niso niti enkrat spregovorili.

Nekateri kadri so namreč naravnost čudoviti. Ogromne palače, razkošna mesta in posamezni prizori velikanskih bitk znajo biti prava paša za oči in takrat je povsem jasno, kam je šel velik del ogromnega proračuna. Film zna ustvariti občutek epskega spektakla, ki bi se brez težav postavil ob bok marsikateri hollywoodski uspešnici.

Nakar pride naslednji prizor in imaš občutek, kot da si namesto filma nenadoma začel gledati vmesno sekvenco iz neke računalniške igre iz leta 2000.

To še posebej velja za množične spopade, kjer so posamezni vojaki v ozadju včasih videti kot nekakšne nepremične lutke, ki jim je nekdo pozabil dodati ustrezne animacije. Njihovo premikanje je lahko tako okorno, da se zdi, kot da drsijo po površini, podobno težavo pa imajo tudi določena drevesa in druga okolica, ki delujejo povsem umetno.

Pri določenih prizorih se tako zdi, da so ustvarjalci porabili ves denar za izdelavo glavnega lika, nato pa so jim za preostanek okolice ostali samo še nekaj starih 3D modelov in dobra volja. Tudi nekatera bitja so videti precej gumijasto, zaradi česar jih je težko jemati resno, še posebej ko film od nas pričakuje, da bomo ob njihovem prihodu ostali odprtih ust.

Še bolj kot sama kakovost posameznih učinkov pa me je motilo dejstvo, da sem se skozi praktično celoten film težko znebil občutka, da gledam igralce, ki stojijo pred ogromnim zelenim platnom. Ne spomnim se niti enega prizora, pri katerem bi imel resnično prepričljiv občutek, da so igralci stopili na neko dejansko lokacijo, namesto da bi jih nekdo kasneje digitalno prilepil na računalniško ustvarjeno ozadje. Seveda ne trdim, da je bil prav vsak kader resnično posnet v studiu, vendar končni rezultat daje natanko takšen vtis.

In prav to se mi zdi skoraj neverjetno, saj govorimo o Indiji, državi, ki se lahko pohvali z nekaterimi najlepšimi naravnimi pokrajinami na svetu. Od mogočnih gora in obsežnih gozdov do čudovitih rek in drugih naravnih znamenitosti bi lahko ustvarjalci brez težav našli dovolj resničnih lokacij, ki bi filmu dale vsaj kanček pristnosti. Namesto tega pa se zdi, da so se odločili praktično vsak grm, drevo in skalo ustvariti na računalniku, kar je še toliko bolj žalostno, ker takšni prizori pogosto niso videti niti približno prepričljivo.

Ob vseh teh prizorih se je seveda pojavilo tudi vprašanje, ali so ustvarjalci pri izdelavi uporabljali umetno inteligenco. Takšne govorice so se pojavile že ob prvih napovednikih, saj so se gledalci pritoževali nad nenaravno podobo posameznih prizorov.

Zanimivo je, da je režiser Nitesh Tiwari uporabo umetne inteligence dejansko potrdil, vendar po njegovih besedah samo za prilagajanje gibanja ust pri sinhronizaciji filma v druge jezike. Glasove so posneli pravi igralci, umetna inteligenca pa je pomagala prilagoditi njihove ustnice izgovorjenim besedam. Za zdaj torej ni potrjeno, da bi z njeno pomočjo ustvarjali tudi okolico, bitja ali druge vizualne učinke.

Vseeno pa je treba priznati, da je film na trenutke videti natanko tako, kot bi si predstavljal umetno ustvarjen spektakel, kjer je nekdo računalniku naročil izdelavo največje možne bitke in nato pozabil preveriti, ali se vsi udeleženci sploh znajo premikati.

Pri tem bi lahko indijskim ustvarjalcem sicer malce pogledali skozi prste, saj takšni visokoproračunski projekti zanje niso vsakdanja stvar, vendar obstaja tudi druga plat medalje. Gledalec namreč za kino vstopnico plača povsem enako ceno kot za kakšen Marvelov film ali drug hollywoodski spektakel, zato se mi ne zdi ravno pošteno, da bi morali zaradi države izvora samodejno znižati pričakovanja. Še posebej ne pri projektu, ki se sam predstavlja kot eden največjih filmskih spektaklov vseh časov.

Upočasnjeni posnetki in tehnologija, ki se pojavi od nikoder

Vizualni učinki pa niso edina težava filmske predstavitve, saj so ustvarjalci očitno naravnost zaljubljeni v uporabo počasnih posnetkov. In tukaj niti ne govorim toliko o akcijskih prizorih, kjer lahko takšna tehnika dejansko pripomore k večji spektakularnosti, ampak predvsem o povsem običajnih predstavitvah novih likov.

Vsakič, ko se na prizorišču pojavi kakšen pomembnejši junak ali negativec, mora ta očitno dobiti svoj trenutek slave, kar pomeni, da se kamera dramatično približa njegovemu obrazu, v ozadju se začne predvajati mogočna glasba, sam lik pa se nato boleče počasi sprehodi pred kamero, kot da bi ravnokar stopil na modno pisto. In to se ne zgodi samo enkrat ali dvakrat, ampak praktično vsakič, ko želi film poudariti, kako mogočna ali pomembna je določena oseba.

Sprva je vse skupaj še mogoče razumeti kot poseben slog pripovedovanja, a ko že desetič gledaš nekoga, ki za pet običajnih korakov potrebuje skoraj celo minuto, začne potrpežljivost počasi kopneti. Na trenutke sem imel celo občutek, da bi bil film verjetno kakšnih 45 minut krajši, če bi ustvarjalci iz njega preprosto odstranili vse te nepotrebne počasne sprehode in dramatične predstavitve likov.

Še posebej me moti, da se takšni prizori pogosto pojavijo brez kakršnegakoli pravega razloga, saj nam ne povedo ničesar novega o likih ali zgodbi. Njihov edini namen je očitno ustvariti občutek veličastnosti, vendar če mora film vsakega drugega junaka predstavljati kot prihod samega boga na Zemljo, potem takšni trenutki sčasoma izgubijo ves svoj učinek.

Poleg tega ima Ramajana še precej nenavadno navado, da določene elemente svojega sveta preprosto vrže pred gledalca brez kakršnekoli prave razlage.

Najbolj očiten primer je Ravana, ki se na neki točki nenadoma pojavi z ogromnim letečim mehanskim plovilom, kot da je pravkar prispel iz povsem drugega filma. Do takrat spremljamo svet, ki se večinoma zanaša na meče, loke, mitološka bitja in nadnaravne sposobnosti, nakar nekdo odpre garažo in iz nje pripelje nekakšno fantazijsko vesoljsko ladjo.

Plovilo sicer izhaja iz indijske mitologije in ima svoje mesto v izvirni zgodbi, vendar bi lahko film to gledalcem, ki z izročilom niso seznanjeni, predstavil precej bolje. Sam sem namreč ob njegovem prihodu predvsem debelo gledal, prijatelj, s katerim sem gledal s filmi, pa je dobesedno dvignil roke in skomignil z rameni. Če lahko Ravana izdela takšno čudo, potem se človek upravičeno vpraša, zakaj se sploh še kdo ukvarja s konji in običajnimi vozovi.

Podobno velja za nekatere druge nadnaravne sposobnosti in preobrate, ki se pojavijo skoraj brez opozorila. Razumem, da gre za priredbo starodavnega epa, katerega pravila so milijonom ljudi že dobro znana, vendar film očitno želi nagovoriti tudi mednarodno občinstvo, zato bi lahko malce več časa namenil pojasnjevanju svojega sveta.

Ob tem je še toliko bolj nenavadno, da si vzame ogromno časa za dolge poglede, počasne sprehode in dramatične premore, pri predstavitvi pomembnih elementov zgodbe pa se mu kar naenkrat začne muditi.

Tri ure priprav na spopad, ki ga sploh ne dobimo

Po vseh teh pomanjkljivostih bi človek pričakoval, da bo film vsaj v zaključku dostavil kakšen nepozaben obračun med glavnima nasprotnikoma, vendar se tudi tukaj pojavi precej veliko razočaranje.

Ramajana je namreč samo prvi del načrtovane dvodelne sage, kar pomeni, da se celotna zgodba zaključi še pred velikim spopadom med Ramo in Ravano. V bistvu smo tako dobili izjemno dolgo predstavitev glavnih likov, njihovih motivov in sveta, nato pa se film konča ravno takrat, ko bi se morale stvari začeti resnično zapletati.

Nimam nič proti filmom, ki svojo zgodbo razdelijo na več delov. Tudi Gospodar prstanov je bil zasnovan kot obsežna saga, vendar je vsak posamezen del vseeno ponudil dovolj zanimivega dogajanja in vsaj neko obliko zadovoljivega zaključka. Tukaj pa sem dobil občutek, kot da je nekdo sredi predvajanja preprosto ugasnil projektor in nam sporočil, da se bo prava zgodba začela naslednjič.

To je še posebej škoda zaradi Ravane, ki je daleč najboljša stvar celotnega filma. Yash je očitno dobro razumel, kakšnega negativca mora odigrati, in bi si zaslužil precej več prostora, predvsem pa konkreten obračun z glavnim junakom. Namesto tega bomo morali na razplet njunega konflikta počakati do nadaljevanja.

Med redke svetle točke lahko poleg Ravane uvrstim še posamezne spektakularne prizore, razkošno scenografijo in glasbeno podlago, ki zna ob pravih trenutkih poskrbeti za občutek veličastnosti. A tudi te prednosti so premalo, da bi lahko odtehtale povprečno pripoved, nezanimivega glavnega junaka in predvsem katastrofalno neenakomerne vizualne učinke.

Ramajana: Vzpon legende je tako zame precejšnje razočaranje. V filmu je očitno ogromno ambicij, denarja in želje po ustvarjanju nečesa posebnega, vendar vse skupaj prevečkrat deluje kot zbirka spektakularnih prizorov, ki jih nekdo ni uspel povezati v dovolj zanimivo celoto.

Morda bo drugi del poskrbel za boljši vtis, še posebej če bomo končno dobili pravi spopad med Ramo in Ravano, vendar mora film najprej znati stati na svojih nogah. In ta prvi del se pri tem precej opoteka.