The Legend of Zelda: Ocarina of Time – zdaj končno razumem, zakaj gre za eno najboljših iger vseh časov

Priznati moram, da sam nikoli nisem bil ravno največji oboževalec franšize The Legend of Zelda. Saj ne, da bi imel proti njej karkoli posebnega, vendar me Nintendove dogodivščine v vseh teh letih preprosto niso uspele tako močno pritegniti kot nekatere druge RPG in akcijske igre. Je pa obstajala ena stvar, ki me je vedno zanimala, in sicer vprašanje, zakaj za vraga ima The Legend of Zelda: Ocarina of Time na spletni strani Metacritic še vedno najvišjo oceno med vsemi videoigrami. Govorimo namreč o naslovu, ki je izšel daljnega leta 1998 in si takrat prislužil naravnost neverjetno povprečno oceno 99, ki je vse do danes ni uspelo preseči niti eni sami igri.

Seveda se zavedam, da je bila Ocarina of Time ob izidu nekaj posebnega, saj je Nintendu uspelo serijo Zelda prvič uspešno preseliti v tri dimenzije, vendar je od takrat minilo že skoraj trideset let. V tem času smo dobili ogromno odličnih iger, ki so močno napredovale na področju grafike, pripovedovanja zgodb in igralnih mehanik, zato me je še toliko bolj zanimalo, ali lahko tako star naslov resnično še danes upraviči svoj sloves ali pa gre predvsem za nostalgijo igralcev, ki so ga preigravali v otroštvu.

K sreči mi zdaj ni bilo treba več ugibati, saj se je Nintendo odločil originalno igro obuditi v povsem novi predelavi za konzolo Switch 2. Ta je dobila sodobno grafično podobo, predelane kontrole in še nekaj drugih dobrodošlih izboljšav, medtem ko je jedro originalne dogodivščine ostalo praktično nespremenjeno.

In po nekaj desetih urah igranja lahko končno potrdim, da zdaj precej bolje razumem, zakaj ima Ocarina of Time tako poseben status med ljubitelji videoiger. Ne samo da gre za naravnost odlično dogodivščino, ampak je predelava tako dobro izvedena, da bo brez težav osvojila srca povsem novih igralcev, medtem ko bodo veterani lahko v precej lepši podobi podoživeli spomine, ki so jih ustvarili pred skoraj tremi desetletji.

Razvojna ekipa: Nintendo
Založnik: Nintendo
Platforme: NS2
Uradna stran: Nintendo
Datum izida: 5. november 2026
Cena: 59,99 €

Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.

NAPOVEDNIK

Ocarina of Time nas postavi v čevlje mladega junaka Linka, ki živi v gozdu Kokiri, kjer se njegovo na videz povsem običajno življenje nenadoma zaplete, ko ga obišče vila Navi. Ta mu sporoči, da ga želi videti mogočno drevo Deku Tree, nakar se začne dogodivščina, ki nas bo popeljala skozi celotno kraljestvo Hyrule in nas sčasoma postavila nasproti zlobnemu Ganondorfu.

Zgodba je sicer precej preprosta in ima vse značilnosti klasične fantazijske pravljice, kjer moramo rešiti princeso in preprečiti zlobneževe načrte, vendar je ravno v tej preprostosti nekaj izjemno simpatičnega. Igra se ne pretvarja, da mora ponuditi zapleteno politično spletko ali dialoge, dolge več deset minut, ampak nam predstavi zanimiv svet, nekaj prikupnih likov in nas nato preprosto spusti na dogodivščino.

In prav tukaj sem se prvič resnično zaljubil v njeno starošolsko oblikovanje.

Sodobne igre imajo namreč precej nadležno navado, da igralca nenehno držijo za roko. Na zaslonu imamo običajno celo zbirko oznak, puščic, zemljevidov in drugih pomagal, za povrh pa nas še spremljevalci vsakih nekaj sekund opozarjajo, kaj moramo storiti. V Ocarini of Time je takšnih stvari bistveno manj, saj so včasih razvijalci verjeli, da imamo igralci v glavi nekaj uporabnih možganskih celic.

Odličen primer tega je že prvi skrivalniški del, ko se moramo pretihotapiti v grad in mimo stražarjev priti do princese Zelde. Igra ti ne začne prikazovati petnajstih navodil, kako deluje skrivanje, niti ne ustavi dogajanja zato, da bi ti razložila, kaj pomeni vidno polje stražarja. Preprosto pogledaš okolico, opaziš patrulje in hitro ugotoviš, da se je pametno skriti v travo oziroma za kakšno steno ter počakati, da nevarnost mine.

Takšni trenutki so mi bili naravnost odlični, saj sem imel ves čas občutek, da stvari odkrivam sam, namesto da bi samo sledil navodilom, ki jih je nekdo napisal na zaslon.

Na pol odprt svet, ki je poln zanimivih skrivnosti

Hyrule sicer ni klasičen odprti svet, kakršnih smo danes vajeni iz iger, kot sta Breath of the Wild in Tears of the Kingdom, ampak gre za nekakšno mešanico večjih območij, med katerimi lahko precej svobodno potujemo. Nekatere lokacije so sprva zaprte oziroma zahtevajo uporabo posebnih predmetov, ki jih dobimo med napredovanjem zgodbe, zaradi česar se nam svet postopoma odpira.

Takšen način raziskovanja se mi je zdel izjemno posrečen, saj nikoli nisem imel občutka, da me razvijalci silijo v opravljanje stotine postranskih dejavnosti. Namesto tega sem pogosto povsem po naključju naletel na kakšno skrivnost, skrito jamo ali zanimivega prebivalca, ki je imel zame novo nalogo.

Še posebej me je navdušilo dejstvo, da svet kljub svoji starosti deluje presenetljivo živo. Že samo menjavanje dneva in noči poskrbi za precej bolj prepričljivo vzdušje, saj se ponoči določeni prebivalci umaknejo v svoje domove, nekateri trgovci prenehajo delati, na odprtih območjih pa nas lahko pričakajo povsem drugačne nevarnosti.

A to še zdaleč ni vse, saj se svet spreminja tudi med napredovanjem zgodbe. Link namreč na določeni točki odraste in se znajde sedem let v prihodnosti, kjer odkrije, da Hyrule ni več tako prijeten kraj, kot se ga spominja iz otroštva.

In tukaj so razvijalci resnično zadeli v polno. Lokacije, ki smo jih prej poznali kot živahne in prijazne kraje, so lahko zdaj povsem drugačne, določeni prebivalci so se preselili, drugi so odrasli in njihova življenja so se spremenila. Še posebej zanimivo je srečevati like, ki smo jih spoznali kot otroci, zdaj pa imajo za sabo že povsem nove izkušnje in zgodbe.

Zaradi tega se Hyrule ne zdi samo kot zbirka stopenj, ampak kot dejanski svet, ki obstaja tudi takrat, ko se z Linkom ukvarjamo z drugimi stvarmi.

Uganke, pri katerih se počutiš pametnega

Ena največjih prednosti Ocarine of Time pa so zagotovo njene temnice, ki predstavljajo pravo srce celotne dogodivščine. Vsaka ponuja drugačno okolje, nove nasprotnike in predvsem celo zbirko zanimivih ugank, ki od igralca zahtevajo precej več kot samo pritiskanje pravilnega gumba.

Všeč mi je bilo predvsem to, kako pametno igra stopnjuje svojo zahtevnost. Prve temnice so še precej preproste in služijo predvsem temu, da se spoznamo z osnovnimi igralnimi mehanikami, kasneje pa postanejo območja bistveno bolj zapletena in od nas zahtevajo precej več razmišljanja.

Obenem igra nenehno predstavlja nove pripomočke, s katerimi lahko vplivamo na okolico. Lok, bombe, kavelj za premikanje med oddaljenimi površinami in drugi predmeti niso namenjeni samo bojevanju, ampak pogosto predstavljajo ključ do reševanja ugank. In ko enkrat dobiš nov predmet, hitro začneš razmišljati o vseh tistih krajih, ki si jih že obiskal, vendar takrat še nisi imel pravega orodja za nadaljnje raziskovanje.

To je ena tistih stvari, ki jih je zelo težko pravilno izpeljati, saj mora igra poskrbeti, da se igralec ob odkritju rešitve počuti pametnega, ne pa kot nekdo, ki je po naključju ugotovil, kaj je razvijalec sploh želel od njega.

Ocarini of Time to uspeva praktično ves čas. Seveda sem se tudi sam občasno znašel pred kakšno uganko, pri kateri sem moral malce dlje razmišljati, vendar je bil občutek ob odkritju rešitve zato samo še toliko boljši.

Prav tako sem užival v nenehnem predstavljanju novih igralnih mehanik. Ravno ko se ti zazdi, da si že osvojil vse, kar igra ponuja, ti Nintendo predstavi novo orožje, novo sposobnost ali povsem drugačno vrsto izziva. Tako se izkušnja nikoli ne začne pretirano ponavljati, čeprav govorimo o igri, katere osnovni temelji so stari skoraj trideset let.

Tudi šefi so dobro zamišljeni, saj njihovi spopadi niso odvisni samo od hitrosti pritiskanja gumbov, ampak predvsem od razumevanja njihovih napadov in pravilne uporabe pridobljene opreme. Ob vsakem novem obračunu sem se tako veselil predvsem tega, kakšno zanimivo rešitev si bodo razvijalci izmislili tokrat.

Predelava, ki je videti naravnost čudovito

Seveda je treba nekaj besed nameniti še grafični podobi, saj je ta v novi predelavi resnično fantastična. Nintendo se je odločil za precej zanimivo mešanico realističnih okolij in nekoliko bolj pravljično oblikovanih likov, kar je na prvi pogled morda nenavadna kombinacija, vendar se med igranjem izkaže za odlično odločitev.

Gozdovi, gradovi, vasi in druge lokacije so polni drobnih podrobnosti, zaradi katerih sem se večkrat preprosto ustavil in občudoval okolico. Še posebej impresivno je, kako so razvijalci uspeli ohraniti prepoznavno podobo originalne igre, hkrati pa jo posodobiti do te mere, da se lahko brez težav primerja s sodobnimi naslovi. Potem so tu detajli zaradi katerih ti je jasno, da je bilo v to igro prelito veliko ljubezni. Recimo ko posekaš neko grmovje in listje pade na vodo in nato plava po površini. Ali pa ko Link zaigra neko skladbo in njegova vila Navi popleše ob melodiji.

Tudi animacije so precej bolj tekoče, osvetlitev zna ustvariti čudovite prizore, celotna izkušnja pa na konzoli Nintendo Switch 2 deluje naravnost odlično. Med igranjem nisem naletel na omembe vredne težave z optimizacijo, kar je še posebej dobrodošlo v časih, ko tudi precej zmogljivejše konzole pogosto dobivajo igre, ki se na vse pretege trudijo vzdrževati vsaj približno stabilno hitrost izrisovanja.

A čeprav je grafična podoba čudovita, moram priznati, da me je morda še bolj navdušila glasbena spremljava.

Ocarina of Time namreč že v svojem naslovu namiguje na glasbilo, ki ima pomembno vlogo v celotni zgodbi. Link se med dogodivščino nauči več različnih melodij, ki jih mora nato s pomočjo okarine zaigrati za odklepanje novih območij, teleportiranje in druge posebne učinke.

In te melodije so se mi tako močno vtisnile v spomin, da sem jih začel mrmrati v brk tudi takrat, ko igre sploh nisem igral. Kar je zame eden najboljših dokazov, da so skladatelji opravili odlično delo.

Prenovljena glasbena spremljava je resnično čudovita in odlično dopolnjuje tako bolj sproščene trenutke raziskovanja kot tudi dramatične prizore, kjer se zgodba začne resneje zapletati. Določene melodije so tako preproste, a hkrati tako učinkovite, da mi je zdaj precej bolj jasno, zakaj jih ljubitelji Zelde še danes prepoznajo že po prvih nekaj tonih.

Praktično popolna dogodivščina

Ali ima Ocarina of Time sploh kakšno pomanjkljivost? Seveda se najde kakšna malenkost, vendar moram priznati, da sem jih med igranjem opazil presenetljivo malo.

Ena redkih stvari, ki so mi šle na živce, je bila nekoliko nerodna mehanika premikanja različnih škatel in drugih večjih predmetov. Te lahko namreč primemo samo z določenih strani, zaradi česar se moraš včasih po nepotrebnem prestavljati okoli predmeta, čeprav bi ga moral po vsej logiki lahko zagrabil tudi iz druge smeri.

Gre za eno tistih starošolskih nerodnosti, ki jih razvijalci očitno niso želeli preveč spreminjati, in čeprav zaradi nje nisem izgubil veliko živcev, bi jo v sodobni predelavi vseeno lahko nekoliko izboljšali. Nadaljnje se mi je včasih zdelo menjavanje dneva in noči nekam prehitro, vendar to spet ne igra tako velike vloge, saj lahko preko okarine zaigraš melodijo, ki nato zamenja dan in noč.

A to so resnično majhne pripombe pri naslovu, ki je na praktično vseh pomembnejših področjih tako dobro zasnovan. Ocarina of Time namreč dokazuje, da za izdelavo odlične igre ne potrebuješ največjega odprtega sveta, stotine stranskih nalog ali neskončnega razvojnega drevesa, ampak predvsem zanimive mehanike, dobro oblikovane stopnje in igralca, ki mu dovolj zaupaš, da bo sam ugotovil, kako naprej.

Zdaj mi je končno jasno, zakaj je originalna igra leta 1998 požela tako neverjetne ocene in zakaj se o njej še danes govori kot o enem najpomembnejših naslovov v zgodovini igričarske industrije. Nekatere njene ideje so bile takrat revolucionarne, a še bolj impresivno je dejstvo, da se danes večina njih še vedno obnese naravnost odlično.

Nintendo je s to predelavo opravil izjemno delo, saj je ohranil vse tisto, zaradi česar je original postal Legenda, obenem pa ga preoblekel v čudovito sodobno podobo, ki bo brez težav pritegnila tudi mlajše generacije igralcev.

In čeprav sam še vedno ne spadam med največje oboževalce franšize Zelda, moram priznati, da sem se od Ocarine of Time poslovil z občutkom, da sem pravkar preigral nekaj resnično posebnega. To je namreč ena tistih redkih iger, ki se jim leta skorajda ne poznajo, in zdaj lahko tudi sam razumem, zakaj jo toliko ljudi še vedno postavlja na sam vrh svojih lestvic najboljših iger vseh časov.

Če ste original igrali pred skoraj tridesetimi leti, potem je to čudovita priložnost za obujanje spominov. Če pa ste podobno kot jaz ves ta čas samo poslušali, kako neverjetna je ta Zelda, potem vam lahko predelavo samo toplo priporočim.