Te pri zaznavi naslova Desperados ni zgrabil napad nostalgije? Potem v začetku tisočletja najverjetneje nisi imel priložnost igrati sijajne kavbojske strategije Desperados: Wanted Dead or Alive. Ta naslov je doprinesel divjezahodni vpogled na strategiranje, privedeno na sceno preko Commandos: Behind Enemy Lines. A kljub temu, da pripadata obe igri zelo svojevrstnemu žanru, se je v tega tekom časa uvrstilo tako malo iger, da podvrst nikoli ni dobila pravega imena. Običajno jo tako uvrščamo med taktične realno časovne strategije. Čeprav to tehnično drži, imajo zelo malo skupnega s tipičnimi strategijami tipa Command & Conquer in Age of Empires. Njihova igralna zanka je dosti bolj prituhnjena kombinacija ugankarstva, tiholazništva in skrite eliminacije sovražnih enot. Z možnostjo vsesplošnega strelskega obračuna, ko ti enkrat popustijo živci.
Začetek tisočletja je res bilo zlato obdobje za ta žanr, z naslovi, kot so Desperados, Robin Hood in Commandos. To so vsaj trije izmed večjih, katere sem tudi sam imel priložnost igrati, vsekakor jih je bilo še dosti več. Ampak dandanes res težko najdeš nekaj, kar bo uspelo navdušiti stratege, kot je to uspelo tem trem. Vzemimo recimo Desperados: Wanted Dead or Alive. Pričel je franšizo, ki je do leta 2007 z izidom Helldorado prejela vse skupaj tri naslove. A nato sta franšiza ter žanr na splošno doživela zatišje. Leta 2012 se je njen razvojni studio Spellbound Entertainment po stečaju preimenoval v Black Forest Games. Njihova pot se ni nadaljevala z nadaljevanjem, po katerem so kričali oboževalci prejšnjih iger. Namesto tega so se v avgustu 2017 pretvorili v hčerinsko podjetje založnika THQ Nordic, s čimer je slednji med drugim seveda dobil tudi vse pravice do Desperados imena.
Tako so ti pričeli z načrtovanjem Deperados 3, katerega razvoj so naložili studiu Mimimi. Ti so se v 2016 namreč izkazali za sposobne v tem žanru s še eno odlično realnočasovno taktično strategijo Shadow Tactics: Blades of the Shogun. Tako so bili idealni kandidat za prebuditev taktične kavbojke. V 2018 je sledilo oznanilo, da je v delu nov Desperados naslov. Zdaj, 2 leti kasneje, pa je najbolj strateška kavbojska igra na Starem zahodu dobila nadaljevanje na računalnikih in konzolah.
Razvojna ekipa: Mimimi Games
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: Link
Datum izida: 16.6.2020
Cena: 49.99€
Zvrst: Taktična realnočasovna strategija
Enostavna zgodba o kompleksnih odpadnikih
Desperados 3 je, kot si verjetno že opazil, vse do mehke sredice čistokrvni vestern. Kljub gigantu Red Dead Redemption to ameriško obdobje v koncu devetnajstega stoletja z ogromno potenciala le redko dobi pozornost. Samo pomisli – od originalne igre je minilo že 19 let! Verjetno le redkokdo pomni, zakaj se je sploh šlo v njej.
A ni ti potrebno obremenjevati glave s takšnimi malenkostmi. Pri Desperados 3 gre za narativnega predhodnika, postavljenega 11 let pred dogajanjem v prvi igri. Vseeno med igranjem zasledimo številne znane obraze, vključno z rednim junakom Johnom Cooperjem, ki tokrat zveni kot Charlie Sheen. Sama zgodba pripoveduje o tem, kako se je pričelo odpadništvo Cooperja in njegove bande se skupaj pričelo.
A ne pričakuj preveč od zgodbe, saj je ta v Desperados 3 zelo zelo plitka. Dobesedno vse je le majhna motivacija za tiščanje v raznovrstne situacije, s katerimi si se primoran soočiti v misijah. Večkrat pride do precej nelogičnih in slabo razloženih preobratov in narativnih kavljev, ki jih je preveč in so premalo realizirani. Na kratko je vse že večkrat slišana zgodba o represiji s strani železniških mogotcev. Zgodba, kjer so običajni ljudje primorani stopiti v čevlje odrešenikov, kar na divjem zahodu pomeni odpadnike.
Ampak čeprav zgodba ni kaj prida, to še ne pomeni, da niso vložili veliko časa v gradnjo osebnosti in dinamike med junaki. Med taktiziranjem tvoji odpadniki neprestano klepetajo in izmenjujejo opazke. Pričakovano namreč nadziraš par ali vse izmed petih raznovrstnih stereotipnih odpadnikov in vsi v klasičnem stilu žanra premorejo široko paleto sposobnosti. Preko njih lahko objektive razrešiš na prituhnjen način.
Veščine in edinstvena oprema likov segajo od očitnih, recimo Hektorjeve medvedje pasti in ostrostrelske puške Doca McCoya, do bolj specializiranih, kot sta Katina spretnost z uporabo krink in zapeljevanjem moških nasprotnikov. Najbolj nenavadna je voodoo duhovnica Isabelle, ki izrablja moč dominacije iz Dishonored 2.Tako se vse, kar se naredi enemu sovražniku, kopira na drugega. To se mogoče zdi preveč znanstveno fantastično za igro, ki cilja na realizem. Vendar ton v Desperados 3 ni dovolj resen, da bi te odvrnil od zanimivih taktičnih možnosti različnih sposobnosti.
Čas za soočenje
Sovražniki imajo jasno vidne stožce, ki prikazujejo njihovo vidno površino. Povzročili bodo vik in krik ter opozorili bližnje sovražnike, če bodo opazili tebe ali katero koli truplo. Osnova, ki velja za popolni standard v tem žanru. To pomeni, da ne moraš biti le previden, ampak tudi temeljit. Ena sama napaka ali štorasti klik lahko pokvari več minut previdnega skrivanja in čakanja. Na koncu nenehno nalagaš in znova zaganjaš odsek, ker je bil tvoj reakcijski čas eno milisekundo prepočasen ali sovražnik ni reagiral po tvojih pričakovanjih. Pacifistično tiholazenje brez uporabe smrtne sile je nasploh lahko zelo zafrustrirano, saj je vse zelo občutljivo, orodja pa omejena.
Na višjih težavnostih te prav tako opazijo skorajda instantno. To vedno vodi v vsesplošni strelski obračun, kjer pride do “sijaja” slaba umetna inteligenca sovražnikov. Če se Desperados 3 želiš lotiti brez skrivalništva, premisli še enkrat. Vse postane otročje lahko, če vsaj delno veš, kaj počneš. Pristop so hoteli narediti manj učinkovit z omejevanjem streliva. Ampak tega je kljub vsemu še vedno na pretek, če le ne pretiravaš. Več kot očitno je izogibanje pozornosti pravi način igranja, če želiš igro izkusiti na način, kot so si ga razvijalci zamislili. Drugače vse hitro razpade kot stari kreker.
Ker se težav s shranjevanjem zavedajo tudi razvijalci, so vključili odličen način za shranjevanje, ki te opozori, ko nekaj časa nisi opravil nove shranjene pozicije in nekoliko odvrne agonijo poraza. Kljub frustracijam moram reči tudi, da je vse skupaj ekstremno zadovoljujoče. Trenutek, ko tvoja ideja le uspe, kot si si jo zamislil.
Do vsake situacije je tako možno nastopiti na svojevrsten način. Vendar pogosto že ena sama malenkost vse skupaj pahne v katastrofo. To je problematika vseh podobnih iger že od začetka, vendar je stil delovanja na robu še posebej privlačen za “speedrunnerje”, ki bodo absolutno oboževali igro. Isto velja tudi za lovce na dosežke, saj po uspešnem teku skozi posamezne misije odkleneš bonus objektive in dosežke za ponovno preigravanje.
Soočenje štorov
To pa nas privede do največjega problema igre. Od zelo zafrknjenega stila igranja bi seveda pričakoval odličen nadzor, mar ne? Oh, ne. Nadziranje zna biti ekstremno štorasto. Računalnikova izbira poti za malo daljšo hojo je v najboljšem primeru s prejemljiva, v najslabšem pa idiotska. Če mi je kaj res žrlo živce, je to nadzor. Ta je osnoven in je prejel le minimalno nadgradnjo napram starim igram.
Višek je tako imenovan Showdown način. Klasično ustavljanje časa, ki v teoriji omogoča načrtovanje naslednjih ukazov preko čakalne vrste. Vse lepo in prav. Če ne bi bil površen kot vrag. Torej. Lepo načrtuješ naslednji ukaz. Ampak preden ga lahko izvedeš, moraš nadaljevati igro in nato čim hitreje udariti po gumbu za akcijo. Da bi se lahko ukazi izvedli takoj po nadaljevanju? Ma, kje.
V igri, kjer na višjih težavnostih štejejo milisekunde, je to nedopustno, saj nekaterih dejanj, kot je recimo počep, sploh ni možno dati v čakalno vrsto. Ampak problemu se boš izognil vsaj na najvišji težavnosti, saj tam ustavitev časa ni možna. Potem pa je kot pika na i tu še hrošč, ki omogoča zlorabljanje Showdown načina za instanten preskok trenutne animacije, kar omogoči enostavno pokončanje parih sovražnikov na kupu brez tveganja. Res ne vem, kako je lahko šlo narobe toliko stvari okoli tega koncepta.
Ampak naj te ta kritika ne zavede. Z misijami, ki lahko trajajo tri ali več ur, občudujem starošolsko zavezo igre. Vsebuje tudi takšen specifičen vizualni stil s fantastično zvočno podlago in odličnimi animacijami sploh v vmesnih sekvencah. Vendar mogoče niso v popolnosti izkoristili napredek tehnologije v času od popularnosti serije. Premalo so tvegali zavoljo varnosti, ob tem pa zamudili priložnost nadgradnje določenih mehanik. Vseeno. Kar se tiče vizualne plati Desperados 3 izgleda res izvrstno, delovanje pa je prav tako na ravni, brez sesuvanj in zatikanj, z odličnim nastavitvenim menijem, ki kar poka po šivih od vseh opcij.
Razsodba
(+) Ekstremno zadovoljujoče tiholazniško taktiziranje
(+) Raznolike misije, kjer lahko uporabiš svojevrstne pristope
(+) Odlično glasovno podajanje
(+) Raznoliki liki s svojevrstnimi sposobnostmi
(+) Uporaba okolja za prikritje grotesknih umorov
(+) Dolge misije, ki nudijo precejšen izziv
(+/-) Agresiven pristop je pogosto zdaleč najbolj učinkovit
(+/-) Precej osnovna zgodba
(-) Na čase absolutno grozen nadzor
(-) Ugibanje večkrat zahteva množično nalaganje shranjenih položajev
(-) Showdown sistem se v celoti počuti nedodelano
