Ko sem ugledal prvi napovednik za predelavo igre Demon’s Souls iz leta 2009, sem že po nekaj sekundah prišel do spoznanja, da je to zagotovo najlepša igra, ki jo je Sony pokazal za svojo prihajajočo konzolo PlayStation 5. Čeprav so bile prikazane tudi druge igre, je bil ravno Demon’s Souls tisti, ki je predstavil tisto resnično grafiko naslednje generacije, ki jo kupec, ki bo v nakup nove konzole vložil nekaj stotin evrov, tudi upravičeno lahko pričakuje.
A ni vse samo v grafiki in kakor je lahko podoba čudovita, ta sčasoma zbledi, dokler na koncu ne dobiš neko Lindsey Lohan, ki zdaj zastarana in pozabljena služi kruh kot draga prostitutka nekje v arabskem svetu. Glavna je igralna formula, ki je v novi izdaji igre prečiščena, a s sabo potegne nekaj starih zamer originala.
Razvojna ekipa: Bluepoint Games
Založnik: Sony
Platforme: PlayStation 5
Datum izida: 12.11.2020
Cena: 79,99 €
Žanr: Souslike RPG
VIDEO RECENZIJA
Ne moremo govoriti o Demon’s Souls predelavi, ne da bi takoj rekli kakšno podobo o grafiki. Samo za namene te igre in konzole PlayStation 5 sem segel globoko v svojo denarnico in si privoščil nov Sonyjev 65-inčni televizor, saj sem želel igro izkusiti v vsej njeni gloriji: pri 60 sličicah na sekundo, s 4k ločljivostjo in naprednim HDR osvetljevanjem.
In o, moj, Bog. Naložba v televizor se mi je več kot izplačala, saj je podoba naravnost fantastična. Čeprav sem na PS5 preizkusil že nekaj iger, je prav Demon’s Souls tista, ki me je odpihnila iz sedeža in končno sem dobil občutek, da pred sabo resnično gledam igro naslednje generacije. Razvijalec Bluepoint Games je mojster predelav in to je vsekakor njihovo magnum opus. Že prva stopnja izriše solzeče ostre teksture, lepe animacije in naravnost čudovito, pa čeprav groteskno okolico. Tudi nagnusne stvari so lahko čudovite, če za njimi stojijo talentirani oblikovalci in Demon’s Souls ekipa med svojimi vrstami šteje cel kup nadarjenih grafičnih artistov.
Na vsakem koraku se čuti, da je bilo v predelavo vloženo ogromno ljubezni in čeprav se je Bluepoint verno držal izročila originala iz leta 2009, je vsak predmet, sovražnika in naključno opeko v zgradbi nadgradil na najvišjo možno ločljivost. 4K teksture niso več samo neka marketinška označba, saj v tej igri prav skočijo pred oči in v Demon’s Souls ne boste našli kakšne zamazane teksture, če pa vam že uspe kakšno izbrskati, pa se boste morali za njo presneto potruditi.
Pošteno nadgradnjo so doživeli tudi sovražniki in šefi. Animacije so vrhunske in zdaj imajo prijateljski karakterji in tudi grdavži, ki po vas zamahujejo, dejanske obrazne animacije. Prvi šef, Vanguard Demon, vas bo s svojo pojavo šokiral, saj je ravno dovolj debel in razpadajoč, da se ti gnusi, a hkrati se čudiš kako je v svoji nagravžnosti v bistvu čudovit. Vse to zaobjema prelepa tehnika osvetljevanja, ki v daljini verno izriše plamene bakel, od blizu pa za hip osvetli obraz navaljujočega demona, preden ga hitro pokoplje vaša bridka sabljica. Podoba je toliko bolj impresivna, če upoštevamo da v igro ni bilo vpeljano ray tracing osvetljevanje. Razvijalec je povedal, da je razlog za to odločitev optimizacija, saj so želeli igralcem omogočiti izkušnjo pri 60 sličicah na sekundo. Odločili so se pravilno, saj je igra tudi brez tega prava lepotica, hkrati pa dosega odzivno igralno izkušnjo.
S tehnične strani moram pohvaliti še napredni SSD disk, ki poskrbi za bliskovito hitro nalaganje stopenj. Od zagona konzole pa do uživanja v igri potrebujete nekje pol minute in zadeva bi bila še bolj urna, če ne bi izgubljali časa z nespreskočljivimi uvodnimi zasloni. Skakanje med stopnjami nato traja samo nekaj sekund, kar je za igro, ki vsebuje veliko teleportiranja prava mana iz neba.
Ko smo že pri tehničnem vidiku, ne moremo mimo novega kontrolerja DualSense. Ta vsebuje napredno tehniko povratnih učinkov, ki jih tu močno občutimo. Nepravilen zamah meča sredi hodnika nam bo po roki poslal ustrezen tresljaj, k vtisu pa izdatno pripomore tudi majhen zvočnik na sprednji strani kontrolerja, ki ob primernih trenutnih odda zvok. Ko po vas tako udari ogromen šef in se mu pravočasno ne izmaknete, potem boste ta udarec tudi slišali iz zvočnika.
Dovolj o tehnikalijah, spravimo se raje k igranju. Demon’s Souls je ena prvih iger razvijalca FromSoftware in je naslov, ki je sprožil norijo glede Souls iger. Demon’s Souls je nato nasledila Dark Souls serija, ki je formulo prvenca nadgradila v praktično vseh pogledih.
Če ste igrali kakšen Dark Souls naslov, potem vam bo Demon’s Souls sedel v roko iz prve. Vse prvine so namreč praktično enake: na začetku izberemo svoj karakter, mu tokrat v podrobnem ustvarjalniku ustvarimo frizuro in brado ter se nato odpravimo v neizprosen svet, kjer smrt čaka na vsakem koraku. Tisti, ki stavite na orožja, lahko zamahujete s težkimi ali lahkimi napadi, orožje poprimete v dve roki za večjo škodo ali pa v eni roki raje zadržite ščit, kar prepreči poškodbe. Na voljo je tudi magija in Demon’s Souls je igra, ki je precej bolj pisana na roko tistim, ki imate radi čaranje. Z napadi od daleč namreč lahko na prefrigan način premagate marsikaterega šefa ali pa nasprotnika, ki bi vam od blizu prizadejal veliko škode.
Nasprotniki so dovolj raznoliki in smrtonostni, da vam ob njih ne bo postalo hitro dolgčas. Skoraj vsakega od njih je potrebno najprej naštudirati, čakati na primeren trenutek za zamah ali pa se zanašati na tehniko pravočasnega blokiranja, ki potem grdavža pusti odprtega za napad. Ves čas je treba paziti na merilnik vzdržljivosti, saj ko ta usahne ne moremo zamahovati ali pa se odkotaliti stran. Pavziranja ni, zato je treba biti ves čas pozoren, iskati umike ter ob ustreznih trenutkih obnoviti zalogo zdravja. Igra je enako težka kot izvirnik in popolni novinci v Souls seriji boste zagotovo imeli težave, a če ste odigrali vsaj en Dark Souls naslov, potem boste videli, da špil niti ni tako težak.
Razlog za manjšo težavnost je dejstvo, da igri manjkajo mehanike, ki jih je nato razvila Dark Souls serija. Pogrešal sem denimo napad iz pečine, kjer ob padanju iz višine nasprotniku hitro zabodete meč v glavo ter mu tako zadanete ogromno škode. Potem so tu šefi, ki vsebujejo samo eno fazo in vsebujejo tistih nekaj napadov, ki se potem ponavljajo skozi cel obračun. Šefetine na splošno niso nek presežek in veliko njih lahko odpravite že v prvem poskusu – vse kar morate početi, je da se pravočasno izmaknete njihovim napadom ali pa tega blokirate. V nasprotju z Dark Souls igrami in Bloodbornom mi tukaj ni bilo treba iskati nobenega posebnega vodiča, ampak je bilo dovolj samo izmikanje ter žretje zdravilne trave. Težavnost je tako velikokrat umetna in ob smrti boste zaradi zastarele formule samo zavili z očmi, namesto da bi se od svojega poraza kaj izdatnega naučili.
Eden od teh primerov je sama postavitev nasprotnikov. Demon’s Souls vas izredno rad postavi v situacije, kjer stojite na ozki pečini, tam pa vas čaka neobhoden nasprotnik. Dovolj je samo en korak v napačno smer ali pa zamujen udarec in že boste žalostno gledali v padajočega Vili Kojota. Poleg tega nekaterih stopenj preprosto ne morete opraviti kot čistokrvni bojevnik, ampak boste morali poprijeti vsaj za lok ali pa za magijo. Primer tega je stopnja, ko po zraku plavajo bitja, ki vas obstreljujejo z izstrelki ali pa en šef, ki ga lahko porazite samo s pošiljanjem puščic v glavo. Rokovanje z lokom v Demon’s Souls je katastrofa, zato tudi ne maram, da mi igra vsiljuje določen igralni pristop. Ko smo že pri šefih, enemu od njih za par sekund preprosto neha delati umetna inteligenca, velike težave pa zna tudi povzročiti kamera, ki vse prerada zakrije dogajanje ali pa se ob kritičnem momentu izgubi pravo smer, tako da se zakotalite v napačno smer.
Tečnih zamer tu še ni konec. Kot v vseh Souls igrah boste tudi tu med raziskovanjem nabrali cel kup predmetov, orožij in oklepov. Vse te zadeve lahko nadgrajujete, kar vas bo stalo pravilnih sestavin in tudi duš, ki so denarna valuta v Demon’s Souls svetu. Problem je, da imajo zdaj vsi ti predmeti težo. Ne govorim o teži, ki jo opremite na karakter, zaradi katere ste bolj gibčni, ampak o splošni teži inventorija. Tako boste morali oklepe in orožja pošiljati v odročno shrambo, kar je preprosto tečno. Demon’s Souls ne vsebuje zdravilnih napojev, ampak boste za obnavljanje zdravja morali žreti različne trave, te pa lahko kupite, poberete od nasprotnikov ali pa najdete na kakšnih posebnih predelih. Ko vam jih zmanjka, vam ne ostane drugega, kot pa da jih grindate od nasprotnikov, kar je spet… Preprosto tečno in zamudno.
Demon’s Souls ne vsebuje prepletenega sveta, ki so ga tako dobro vpeljale Dark Souls igre. Tukaj imamo eno osrednjo bazo The Nexus, ki spominja na tisto iz Bloodborna. V Nexusu izboljšujemo orožja, našemu karakterju nadgrajujemo statistike in kupujemo opremo in zeljnate prigrizke. Ko smo pripravljeni na avanturo, izberemo določen spomenik, vsak od njih pa vsebuje različne stopnje in šefe. Vsebine vam res ne bo zmanjkalo in skoraj vsaka od stopenj s sabo prinese unikatno okolico, ki jo je veselje raziskovati. Tako imamo tu zapuščeno graščino, umazane in labirintske rudnike in morečo Cthulujevsko okolico, na koncu pa se podamo tudi med oblake, kjer nas čaka zadnji šef. Raziskovanje teh stopenj lepo popraska tisti znani Dark Souls srbež, ko nikoli ne veš, kaj te čaka izza naslednjega ovinka in skozi katera meglasta vrata boste stopili pred šefa. Vendar pa svet ni tako razvejan in v Demon’s Souls ne boste našli vmesnih shranjevalnih točk ter bore kakšno bližnjico. Pot skozi stopnjo je ponavadi samo ena, kar pomeni, da če crknete kje daleč v notranjosti stopnje, vam ne ostane drugega, kot tek skozi vse hodnike do svojega trupla, kjer si lahko zopet povrnete nabrane duše.
Večigralstvo se zopet vrača in v avanturo boste na določenih točkah povabili koga drugega, ki vam bo nato tudi pomagal pri obračunavanju s šefom. Lahko tudi napadate druge igralce, si na tleh puščate sporočila in počnete vse tisto, kar smo od Dark Souls iger že vajeni. Bodite pozorni, da boste za večigralsko zabavo potrebovali PlayStation Plus naročnino, drugače boste izkusili povsem samotarsko izkušnjo, ki ne dovoli puščanja sporočil ali pa ogledov poslednjih trenutkov naključnega igralca.
Naštel sem kar nekaj minusov in morda bi kdo zaradi tega pomislil, da je Demon’s Souls slaba igra. To ni res, saj je špil v svoji srži še vedno zabaven in hudo atmosferičen. Ko se sprehajaš po zidovih uničenega gradu in imaš še komaj kaj zdravja, a preprosto moraš vedeti, kaj se nahaja v naslednjem hodniku – to je tisti čisti Dark Souls trenutek, zaradi katerih tudi obožujemo FromSoftwarove igre. Grafika je naravnost čudovita, omenil pa nisem še zvoka, ki vsebuje na novo posneto glasbeno spremljavo, ki ob šefih zadoni v vsem svojem sijaju in je tiho takrat, ko ne potrebujemo drugega, kot zvok naših korakov, ki se odbija od zidov zapuščenega hodnika.
Vendar pa je po drugi strani Bluepoint Games v leto 2020 prenesel veliko igralnih prijemov, ki so preprosto zastarani. Treba se je tudi zavedati, da navsezadnje Demon’s Souls stane 70 € in zaradi tega ga tretiram strožje kot pa bi igro, ki bi stala manj. Za takšno ceno ne pričakujem samo lepše grafike, ampak tudi bolj zabavno ali pa vsaj nadgrajeno igralnost. Škoda, da ni razvijalec bolj pogumno posegel v igro in zraven popravil še stare zamere, a s tem bi verjetno razhudil oboževalce originala. Včasih res ne moreš zmagati.
