“Spavaš li mirno Petar,” bi vprašali naši nekdaj sonarodnjaki še v časih skupne domovine. Verjetno se sprašujete, čemu je to vprašanje sploh namenjeno. Marvelov univerzum že nekaj časa vključuje nove junake, ki se bolj ali uspešno zasidrajo v srca oboževalcev širom našega univerzuma. Miles Morales je eden tistih likov, ki si počasi, a vztrajno gradi zalednje oboževalcev. Lik je bil prvič viden leta 2011 v alternativnem Marvelovem vesolju, ko pa so le-tega leta dvapetnajst ukinili, so Milesa vpeljali v tako imenovani mainstream Marvel Universe. Dečko je hitro postal eden glavnih likov Disneyeve animirane serije, leta dvaosemnajst pa zavzel kinematografe kot del zasedbe Spider-Man: Into the Spider in mimogrede pobasal tako Zlati globus kot Oskarja.
Da je njegova prihodnost svetla so opazili tudi ustvarjalci videoiger in le dve leti po izidu eksluzivnega špila za PS4 smo dobili njegovo nadaljevanje – govorim seveda o Marvel’s Spider-Man: Miles Morales. Pri Sony Interactive Entertainment so si namreč rekli, da bodo kovali železo dokler je vroče, tako so na krilih uspešne prve videoigre in uspeha risanega filma naredili, kot preko luže radi rečejo, “Match made in heaven”. To se jim je seveda zelo obrestovalo, saj igra žanje lepe uspehe. Na Japonskem je bila prvi teden prodaje na visokem osmem mestu, v Veliki Britaniji pa celo na prvem mestu po prodanih fizičnih ploščkih.
Razvojna ekipa: Insomniac games
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme: PS4, PS5
Datum izida: 12.11.2020
Cena: 59,91 € (Eigre.si)
Žanr: Akcijska avantura
Svetovni razgledi s stolpnic New Yorka
Dobra prodaja pa še ne pomeni, da je špil dejansko dober. Vsi poznamo vsaj en primer epskega razočaranja, ki je posledica vrhunsko zastavljenega marketinga in pre-hypa na socialnih omrežjih. Tokrat sicer ne gre za takšen primer. Prav vidim, kako ste si v tem trenutku oddahnili pred malimi in malce večjimi zasloni. V bistvu gre za precej carski špil. Nisem sicer prepričan ali je to posledica tega, da nisem igral prvega dela, ampak mene je igra prav potegnila vase. Igralnost je bombastična, zgodba ima smisel, našli so čudovito ravnovesje med tem, da je špil prelahek oziroma pretežak. Kaj več si od špila sploh še lahko želimo? Retorično vprašanje…
Prvega dela Spider-Mana kljub želji in namenu nisem nikoli igral. Tako, da sem se igre Marvel’s Spider-Man: Miles Morales resnično razveselil. O igri prvotni igri sem slišal marsikaj dobrega in pogledal, kar nekaj videov na YouTubu. Ob prvem stiku z Milesom sem vedel, da je bila velika napaka, da nisem igral prvega dela. Ne zaradi tega, da bi bolje razumel zgodbo, ampak zato ker je grafična podoba špila res huda. Moja Philips televizija je svoje delo opravila več kot odlično in v navezi z PS4 poskrbela, da sem kar nekaj ur bulil v ekran. Moja boljša polovica ni bila preveč navdušena nad tem…
Poanta tega je, da je grafično špil res dodelan, me pa zanima kako iz prve roke izgleda na PlayStation 5. Najbolj od vsega me je navdušila svetloba, sonce, odsevi, pogledi na morje ob sončnem zahodu. Zadeva je narejena prekleto romantično in v kolikor bi rabil ambient za zmenek bi namesto kamina na TV prižgal Spider-Mana, se prilimal na najvišjo stolpnico in se obrnil proti morju. Tudi drugače je vidno, da so precej dela vložilo v to, da igra izgleda vrhunsko in da to podkrepijo še z ambientom.
Še ena zadeva, ki je tako neposredno kot posredno povezana z grafiko. Govorim namreč o vmesnih sekvencah. Le-teh je v Miles Morales delu preveč in ja tudi prekleto dolge so. Sicer priznam, da so vsebinsko zaokrožene in so dodana vrednost zgodbi, a hkrati menim da bi bistvo lahko povedali precej hitreje in manj obsežno. Tudi grafično so narejeni na precej visokem nivoju, a v primerjavi s samo igro so za odtenek manj impresivni. Celokupno gledano blaznih pripomb nad vmesnimi sekvencami nimam, saj sumim da je ta modus operandi že od prejšnjega dela in če je bilo večinsko dobro sprejeto, potem naj tako ostane, konec koncev jih lahko gladko tudi preskočimo.
Če se že ustavljamo pri grafični podobi igre, moram pohvaliti tudi UI, UX in vizualno oblikovanje. Vse od glavnega menija do zemljevida in telefonske aplikacije (znotraj igre) je vešče oblikovano, ima rdečo nit in je zelo pregledno. Povsod se brez večjih težav znajdeš, četudi si čisti novinec, saj je narejeno zelo funkcionalno. Tudi barvni spekter se poda tako igri, kot ambientu, ki ga Marvel’s Spider-Man: Miles Morales oddaja in ima rdečo nit skozi celotno izkušnjo. Vse pohvale UI, UX in vizualni ekipi.
Posvetimo še nekaj besed zgodb in igralni izkušnji. Najbolj osnovno, kar lahko rečem je to, da ima igra lepo ravnovesje med tem, da poskrbi za zabavo, zagotovi dobro zgodbo in upravlja čustva.
Kaj točno sem zdaj hotel s tem povedati? Dober špil mora biti kot dobra risanka. Torej, če gremo z družino v kino gledati novo Disneyjevo risanko želimo od nje to, da je narejena tako, da v njej uživamo tako stari kot mladi. Zakaj omenjam ravno Disney? Preprosto – oni imajo ta aspekt res hudo dobro dodelan. Vsaka njihova risanka ima več plasti in raznih velikonočnih jajc ter polno namigovanja na druge stvari. Tako jih kot otroci razumemo povsem drugače kot potem v odrasli dobi in zato jih tudi kasneje, ko že imamo pomladek, brez težav gledamo skupaj z mulci. Danes je zelo težko gledati risanke na recimo Cartoon Networku, saj so večinoma narejene tako, da so všeč zgolj mulcem, pa še to določene starosti. Po drugi strani pa še danes brez težav gledam Scooby Doo-ja in Tom and Jerry-ja, saj vedno najdem nekaj novega in odpuljenega, kar dvajset let nazaj nisem razumel. In ravno to je tudi kvaliteta dobrega enoigralskega špila, da pritegne tako mladostnika pri dvanajstih letih kot staro teslo pri trideset plus. To mislim, da je Marvel’s Spider-Man: Miles Morales gladko dosegel.
Spider-Man že tako ali tako velja za sila hudomušen in zabaven lik in tudi Miles Morales ni nič drugačen – razni komentarji in dialogi so naravnost smešni. Zelo všeč mi je tudi interakcija s svetom. Recimo, v stanovanju lahko pregledaš ogromno stvari, jih primeš, obračaš in tako dalje, hkrati pa vsi ti predmeti nimajo nobene pomembne vloge v sami igri. To mene osebno zelo pritegne, saj svet naredi bolj realen ter otipljiv oziroma, kot bi rekli, bolj te potegne vase. O sami zgodbi ne bi preveč razpredal, saj ne želim po nepotrebnem izdajati informacij. Lahko pa brez težav povem, da je zanimiva in že zelo hitro postreže s štorijalnim preobratom. Izredno rad igram igre, ki vlagajo čas v svoje zgodbe. Opažam, da so kljub napovedim o izumrtju enoigralskih špilov, le-ti zadnja leta dobilo novega vetra v krila in to me izredno veseli. Res je, da so večigralske igre zelo zabavne in služijo svojemu namenu kot zabava za mlade in odrasle, a le prava kampanja te lahko gane do dna duše, če se smem malce poetično izraziti.
Bolano dober špil, bolano veliko kombinacij tipk
Nekaj besed bi namenil še sami fiziki oziroma surovemu občutku igranja. Spider-Man: Miles Morales je tako kot predhodnik ekskluziven za Playstation konzole. Namenjen je sicer kot težkokategornik za novo generacijo konzol in zato tudi najbolj zasije ravno na peti generaciji Sonyjeve igralne konzole. A igra je na voljo tudi za PS4 in kot rečeno, vseeno izgleda bombastično. Glavna razlika med PS4 in PS5 verzijo je grafika z ray tracing osvetljevanjem in dejstvo, da ob nakupu Ultimate verzije za PS5 dobite še Remastered verzijo prejšnjega dela, ki dvigne raven grafike na nivo nove generacije.
Igranje poteka zelo tekoče, saj so kontrole pametno razporejene in si ne predstavljam, da bi to igro igral z miško in tipkovnico. Občutki na kontrolerju so zelo dobri in povratne informacije kontekstualne. Zelo zanimivo je tudi, da uporablja sledilno ploščico ne samo kot gumb, ampak dejansko kot dejanski zaslon na dotik. Tudi tukaj je za pohvaliti UI in UX ekipo, ki so zelo dobro naštudirale zadevo. Malce vaje je sicer potrebne, da se naučimo lepo drseti skozi New York in da se kvalitetno stepemo, a osnove zelo hitro naštudiramo. Druga stvar pa so kombinacije udarcev, ki jih je vsaj za moje pojme izrazito preveč. Preigral sem svoj delež pretepačin in sem navajen, da je potrebno za napredno igranje imeti neka zaporedja udarcev in tipk, ampak pri Insomniac Games so si res dali duška. No, vsekakor lahko tudi brez teh fensišmensi kombinacij premagate vsakega nasprotnika.
Ravno pretepanje je aspekt igre, ki ga lahko tudi malce pograjam. Štekam, da je raven težavnosti potrebno nekako balansirati, naj si bo s močjo nasprotnika, naj si bo s številom nasprotnikov. Spider-Man: Miles Morales ima začuda oboje. Precej nasprotnikov, ki so tudi nerealno močni. Pa ne v smislu, da te zlahka premagajo bolj v smislu, da se vračajo po precej hudih udarcih. To seveda pripada šefovskim pretepom, ampak pri navadnem kanonfutru pa to res ni potrebno oziroma, če že naj bo vsaj njihovo število omejeno. Tako nekatere pretepaške sekvence trajajo čisto predolgo in so kar malce dolgočasne. Samo pretepanje pač ni tako zanimivo kot štorija, ki ji sledimo.
Evo pa smo na koncu. Insomniac Games je založniku Sonyju naredil res odlično izkušnjo. Marvel’s Spider-Man: Miles Morales me je konkretno navdušil in veseli me dejstvo, da še dobivamo kvalitetne enoigračine. Tako zgodba, kot igralna izkušnja so na visokem nivoju in ne čudi me, da že žanje uspehe tako na PS4 kot PS5. Sem tudi v pričakovanju, da bo Sony v naslednjih letih izdatno delal na franšizi in da se nam obeta še nekaj iger, filmov in risank. Upam le, da bodo šli v korak s časom in delali na tehničnih novitetah, ne le na vizualni podobi kot nekateri drugi franšizoizdajalci.
