Obstajalo je obdobje, ko bi za poln album pokemonov – Pokedex – bil pripravljen dati roko, nogo in polovico ledvice. Ko neznanec na ulici ni bil potencialni srhljivi pedofil, temveč potencialni lastnik Nintendo ročne konzole, povezovalnega kabla in ene meni manjkajočih pošastnih kreatur, zato ga je bilo vredno ogovoriti. Pokemoni so konglomerat, inštitucija, vse v malem. Pokemon Go je par let nazaj povzročil tako manijo, da so bili osrednji mediji polni novic zgolj o tem. A med vsemi, ki smo na en ali drugačen način vrgli uč na katero koli njihovo zabavljaško delo, verjetno nisem edini ljubitelj ene najbolj znanih iger vodenja skupine zvestih živalskih podanikov.
A hkrati sem pripravljen staviti preostalo polovico ledvice, da nisem edini, ki je med igranjem katerekoli izmed premnogih Pokemon iger bil razočaran nad preprostostjo in lahkotnostjo. Ne bom zanikal, da premorejo kljub temu živahno profesionalno sceno s premnogimi zapletenimi mehanikami, kot so EV-ji, IV-ji, narave in živinoreja. A po konceptu je od zmerom gre za dokaj enostavne igre, ki jih brez problema lahko igrajo tudi osnovnošolci in manj igričarsko nadahnjeni osebki. Vsakdo, ki se je poglobil v svet teh občasno ljubkih in občasno nedomiselnih žverc, bo vedel, kaj mislim s tem. Verjetno večina tega sloni na dejstvu, da želita Game Freak in Nintendo nagrabiti čim večjo igralno bazo. Med njo nedvomno spada tudi mlajša publika, ki želi zgolj golo klikati po prenosni Nintendo konzoli in se prebiti do konca igre brez obzira na zgodbo in naprednejše koncepte.
Razvojna ekipa: Moi Rai Games
Založnik: Team17
Platforme: PC, PS4, XBox One, Switch
Steam: Link
Datum izida: 8.12.2020
Cena: 19.99€
Zvrst: Strategija/RPG/Avantura
Žepne zverine
Kljub vsemu kriticizmu, ki sem ga izrekel nad franšizo, ne bom zanikal, da še zmerom gre za ene najuspešnejših in najprepoznavnejših Nintendo nazivov s premnogimi gorečimi zagovorniki. A goli koncept, lov divjih zveri in njihova udomačitev v efektivno ubijalsko skupino je doživel že ogromno poustvaritev izpod drugih prstov. Vse od navadnih fekalij pa do odličnih draguljev, ki zmorejo stati na lastnih nogah. Dobili smo bolj očitne kopije, kot je recimo Temtem, ter Siralim – popolne sanje trdo-ritnežev, ki kompleksnost zviša vse do kraja. Zraven tega obstaja tudi premnogih drugih naslovov, ki pridno polnijo prodajne police.
Ampak navsezadnje tu nismo zato, da bi razglabljali o popolni zgodovini Pokemon franšize. Tu smo, ker mi je pozornost pritegnila nedavno izšla igra, katere razvoj sem spremljal zadnja tri leta. Na pogled dokaj preprosta pikselkasta platformščina, ki sliši na ime Monster Sanctuary, se kot vsak drug pripadnik tega podžanra zanaša na pošasti, katere kot mlečnozobi oskrbnik postaviš nasproti drugim “trenerjem” in divjim pošastim, ki naseljujejo svet izven svetišč.
Monster Sanctuary se odvija v pravljični deželi, kjer so ljudje in pošasti od prestarih vekov živeli v nekakšnem sožitju. Pripada ti vloga novopečenega varuha pošasti iz ugledne družine. Skupaj s tremi drugimi sotrpini si bil obdarjen z zelo močno in nesmrtno pošastjo spektralnega rodu – tukajšnja različica začetnega Pokemona. Tako pričneš lasten kvest postati najboljši, kot še nihče nikoli ni bil… vendar kmalu naletiš na skupino zlobnih pripadnikov kulta alkemistov, ki izvajajo prepovedane oblike znanosti. Ker si prevzel staž glavnega junaka igre, je na tebi, da fante pošlješ v zakotne kotičke temnic, kjer lahko med lizanjem vlage z zidov premišljujejo, kako so njihova dejanja skoraj privedla do kataklizmičnega dogodka.
Zveni že prežvečeno, ampak vseeno sem se med igranjem večkrat zamislil, kako izjemno domiselno je koncept izpadel. Res je, da je v osnovi vse zgolj še ena upodobitev že videne osnove, ampak vse je tako dodelano in premišljeno. Vsaka izmed premnogih pošasti ima recimo do pet večstopenskih sposobnostnih dreves, s po več unikatnimi sposobnostmi in prosto mero prilagajanja in gradnje po želji. Za dobršno mero se poosebljanje najde še v premnogih drugih aspektih, kot so oprema (s prav tako večkrat unikatnimi sposobnostmi), hrana in pripomočki.
Kdor išče dobro štorijo, naj išče naprej
Glavna zgodba je precej osnovna in se celo prelevi v klasični RPG trop “zberi potrebne predmete za rešitev sveta”. Večina dialoga je bolj funkcionalna kot karkoli drugega in NPC-ji so tam zgolj zato, da ti po hitrem postopku naložijo razna opravila, godrnjavo delijo nekaj ekspozicije ali z upanjem na zlatnike nudijo nadgradnje, novo opremo ali razne storitve.
A vseeno bodimo pošteni, da se tudi Pokemon igre nikoli niso zanašale na pripovedovanje neverjetnih pripovedi. Več kot zavedali so se, da jih skoraj zagotovo igraš zgolj z željo lova in boja s žepnimi zverinicami. Tako tudi Monster Sanctuary popraska predvsem to žgečkljivo mesto.
Po pridobitvi prvih nekaj pošasti, se moraš pripraviti na boj s preostankom, saj s vsakim uspešnim premlatenjem dobiš možnost pridobitve enega od jajčec. Po uspešni kraji potomca le tega vržeš iz udobja jajčne lupine, mu pripneš smešno ime, opremiš po zadnji RPG modi in ga vržeš na kruti režim fitnesarjenja in prisilnega nasilja. Torej, ja, namesto lova zverinic v majhne žogice, pretepaš njihove starše, dokler ti ne prepustijo jajčec s pomladkom, kateri odtlej služi v tvoji suženjski armadi. To se nekako zdi izjemno temno, ampak glej, gre zgolj za fantazijo.
Drevesa spretnosti za vsako pošast dejansko gredo precej globoko. Vse se lahko naučijo različnih sposobnosti, izboljšajo nekatere od fizičnih lastnosti ali pridobijo posebne učinke in pogoje, ki močno spremenijo uporabo veščin. Lahko recimo pošasti priučiš sposobnost, ki omogoči, da kritični udarci podarijo napadalcu pozitiven učinek, kakršna koli zdravilna sposobnost doda tudi ščit…
Podobno kot pri Pokemonih tudi tu v bitkah večkrat gre za izkoriščanje elementarnih slabosti. S sabo lahko sicer stalno tovoriš cel kup pošasti, vendar imaš vedno na voljo zgolj ekipo šestih izbrancev, ki jih povedeš v borbo v lovu za slavo in plenom. Če kje Monster Sanctuary najbolj odstopa od običajne Pokemon formule, je velika razlika to, da večina spopadov poteka tri na tri. Tako izbereš tri pošasti, za katere meniš, da najbolje komplimentirajo druga drugi ter so učinkovite proti nasproti postavljenim monstrunom in boj se lahko začne. Obstaja tudi spletni način, če želiš preizkusiti svojo srečo proti drugim igralcem, ampak nekako vsaj osebno nikoli nisem imel preveč rad tega aspekta v tem podžanru.
K-k-k-kombinacije so zakon!
Zanimiva mehanika v igri je tudi kombiniranje sposobnosti. Nekatere sposobnosti sestojijo iz večih zadetkov in povečajo številko na kombo-metru. Večje kombinacije omogočajo nadaljnjim pošastim v isti potezi povzročitev večje škode. Najboljša strategija je pogosto ta, da šibkejše pošasti najprej izvedejo napade s po čim več udarci ter zdraviteljske in druge pacifistične sposobnosti, za konec pa prihraniš največje škodoželneže, ki bodo po spodbudi sotrpinov sedaj udrihali še močneje.
Na koncu vsake bitke dobiš tudi bojni rezultat, ki je odvisen od določenih dejavnikov. Eni teh so, na primer, koliko potez je bilo potrebnih za zmago, koliko zdravja je ostalo pošastim v ekipi in kako velike so bile izvedene kombinacije. Boljši, kot je bojni rezultat, bogatejši bo plen in večja bo možnost za najdbo jajca. Združi vse te mehanike in bitke v Monster Sanctuary lahko postanejo zelo zasvojljive, saj ves čas poliraš in izboljšuješ svojo ekipo.
Monster Sanctuary se poslužuje tudi mehanike, kjer lahko pošasti izrabiš zunaj dvobojev. Mogoče je polica z zakladom previsoko, da bi jo lahko dosegel. Zato moraš uporabiti letečo pošast, da ti omogoči dostop do te platforme. Drugič bo zid prekrivala skrivnostna razpoka in posebej močna pošast ga bo lahko razdrobila na kosce. Tudi v Pokemon imaš sicer določene izven-bojne sposobnosti, kot sta surfanje in rezanje, vendar so tu pošasti obravnavane veliko bolj resno, kot sposobnosti v kakšni Metroidvaniji.
Edina težava je, da ni vedno jasno, kakšno pošast potrebuješ za razrešitev uganke. Bili so trenutki, ko bi potreboval nekaj, kar bi lahko aktiviralo elementarna stikala, vendar te pošasti nisem imel, zato sem se bil pozneje primoran vrniti na isto mesto. Obstajajo celo pošasti, ki ti omogočajo preskok sovražnikov, s katerimi se ne želiš boriti. To je zelo koristno, ko zgolj želiš priti do druge točke in se ne želiš vplesti v par minutni spopad.
Tja in spet nazaj
Potovanje po svetu je nekoliko okorno. Lahko sicer potuješ po hitrem postopku, ampak to lahko storiš zgolj pri omejenih teleportnih kristalih, ki so razpostavljeni precej daleč vsaksebi. Nekatere stranske in glavne misije tako zahtevajo veliko prečkanja istih poti. Če se tako vračaš po že prehojenih območjih, so ta spet naseljena z že premaganimi pošastmi in te ti lahko spet vzamejo par minut tvojega časa. Na srečo svet ni tako velik, zato je to le manjša nevšečnost.
Če ti je všeč stil jRPG-jev iz obdobja SNES, te bo umetniški slog Monster Sanctuary prav tako navdušil. Gre za 2D pustolovščino z grafiko, ki spominja na nekatere izmed Square Enix klasik, kot sta Secret Of Mana ali Chrono Trigger. NPC-ji in sama sestava stopenj sicer niso ravno vznemirljivi, vendar je veliko modelov pošasti zanimivih in zelo posrečenih. Tudi zvočna plat je polna resnično fantastične glasbe, ki bo zagotovo vzbudila občutek nostalgije 90-ih.
Monster Sanctuary je tako igra po istem principu kot Pokemon, združena s pikselkasto grafiko, RPG mehanikami in Metroidvanskim raziskovanjem. Če to ni recept za uspešno neodvisno igro, potem ne vem, kaj je in vesel sem, da je toliko let po pričetku razvoja končno doživela epilog. Prav zanima me, kaj nam bo ta eno-osebni razvojni studio pripravil naslednjič.
Razsodba
(+) Nadgradnje klasične Pokemon formule
(+) Zabavni bojni sistem
(+) Izjemna stopnja prilagodljivosti pošasti, o kateri Pokemon lahko zgolj sanja
(+) Prikupna pikselkasta vizualna zasnova
(+/-) Precej osnovna zgodba
(-) Potovanje po svetu je občasno naporno
(-) Potreben večkraten obisk že obiskanih stopenj se pogosto zavleče