Ko sem prvič zagnal Odyssey, nisem bil preveč navdušen. Igral sem namreč njenega predhodnika, Origins in čeprav sem Assassin’s Creed formule bil že naveličan, sem v Origins vendarle užival do neke mere. A čeprav je igra vnesla nekaj novih elementov in svežine, me še vedno ni prepričala da bi vanjo vložil več kot ducat ur.

Razvojna ekipa: Ubisoft
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PlayStation 4, Xbox One
Datum izida: 5. oktober 2018
Cena: 59,99€
Steam: Povezava
Uplay: Povezava

Zvrst: Akcijski RPG

Odyssey spočetka zgleda čist kopija, le da smo puščavski okoliš Egipta zamenjali za rodovitne in zelene pokrajine antične Grčije. Prvo uro sem občudoval naravnost čudovito grafiko, bolj napredne animacije ter res ogromno mejo izrisovanja pokrajine ampak to je nekako standard vsake Assassin’s Creed igre. Bolj so me zanimale druge pritikline dotičnega naslova saj naj bi Odiseja sedaj postala polnopravni član RPG žanra, ki bi po obsegu in kvaliteti lahko konkuriral celo velikemu Witcherju. Velike besede in kot oseba, ki ima te franšize že precej vrh glave sem se tej izjavi lahko samo nasmejal in se v igro podal s skeptičnim in vzvišenim nasmeškom…

Ki pa je tekom igranja postajal čedalje bolj pristen. Da, Ubisoftu je dejansko uspelo sproducirati Assassin’s Creed, ki je zabaven, svež in ga ni muka igrati. Šokiran? Da, to je še precej mila beseda za moje presenečenje.

Čeprav je zgledovanja po Originsu ogromno, se začno novosti že pri izbiri karakterja. Prav ste slišali, zdaj lahko izbiramo s kom bomo igrali, na izbiro pa imamo simpatičnega Alexiosa ali pa bojevito Kassandro, vsak od njiju pa ima posnete svoje dialoge in dejansko se igranje med njima malce razlikuje. Ne preveč, a vseeno je lepo imeti izbiro.

Naša avantura se tokrat odvija v širni pokrajini Grčije, kjer se lahko sprehajamo po mili volji a čeprav nam območja niso naravnost zaklenjena, so vseeno razdeljena na različne stopnje, ki jih vaš karakter mora doseči, drugače ga tam hitro spremenijo v pašteto. Če ste igrali Origins, vam bo to vse znano, treba pa je povedati, da je Odyssey še bolj prostran kot njen predhodnik.

Prečkanju mape po zemlje se sedaj pridruži še pomorsko bojevanje, ki ga v puščavniškem predhodniku seveda ni bilo. Slednje precej spominja na gusarski odvrtek Black Flag a je nekoliko bolj preprost. Kjer smo prej polnili topove, tokrat streljamo z loki ter mečemo sulice, zabijanje z našo ladjo v sovražnika pa je vedno bila in bo ostala zabavna taktika. In ne, niso pozabili na prešerno prepevanje naše posadke med plovbo.

Kar pri našem raziskovanju različnih pokrajin nemara najbolj navduši, je njihova unikatnost in zanimivost. Čeprav se vizualno morda ne razlikujejo kot dan in noč, ima vsaka cona kot nekakšno mini zgodbo, katera te vleče da raziščeš čim več in opraviš čim višje število različnih nalog.

Ob pogledu na mapo boste hitro opazili praktično zaščitni znak Assassins Creed serije: ogromno ikon. A dejansko je količina teh napram predhodnikom v mejah normale, še bolj navdušujoče pa je, da se tokrat obstranske dejavnosti ne čutijo več kot samo delanje kljukic v Excel tabeli.

Stranske naloge so sedaj močno bolj raznolike in takoj je videti da je bilo v njih vloženega ogromno truda. So zanimive, vsebujejo močno izboljšane animacije, veliko dodano vrednost pa pridobijo zaradi možnosti izbire dialogov. Tako lahko sedaj zadano nalogo razpletete na različne načine kar dejansko pusti posledice naprej v zgodbi. Denimo takoj na začetku dobimo nalogo, kjer je vasico prizadela velika bolezen. Ko pridemo na lokacijo, izvemo da je tam že duhovnik, ki je z vojščaki že pobil skoraj celotno vas in trupla požgal, ostala pa je samo še ena družina. Jih boste rešili kar bo imelo za posledico spopad z vojščaki in s tem tvegali razširitev bolezni? Ali pa boste družino prepustili njihovi usodi? Obe odločitvi imata svoje posledice zato izbirajte previdno.

Seveda sem si mislil isto kot vi: te zanimive stvari se bodo ziher zgodile samo na začetnem otoku potem pa sledi standard Ubisoftovih iger: par vedno istih nalog, ki jih morate opraviti neštetokrat dokler ne pridete do meje norosti. A glejte prebrisane Francoze: ne samo da kakovost ostane na isti ravni, dejansko tekom igranja še dodajo na različni vsebini.

Tako so sedaj pomemben dejavnik najemniki, ki so različnih stopenj in se naključno sprehajajo po mapi. Spominjajo na kapetane iz igre Middle-earth: Shadow of War, le da so tu nekoliko bolj preprosti saj manjka slavni Nemesis sistem. A vseeno so kar pomemben del izkušnje saj vas prisilijo na bolj skrit način igranja. Namreč bolj ko ste pogumni in bolj ko pobijate sovražnike na odprtem, kjer vas lahko vsak vidi, več teh najemnikov si lahko nakopljete za vrat. To lahko hitro postane problem, ko se namenite osvoboditi trdnjavo in vas med previdnim pobijanjem nekdo zasači. Naenkrat imate lahko na grbi kapetana vojske, različne vojščake, ob najbolj neprijetnem trenutku pa še pritečeta dva najemnika in kmalu se lahko znajdete v neizhodni situaciji.

Ravno zato je pametno potrebno vlagati svoje izkušenjske točke, tokrat pa imamo na izbiro tri različna razvojna drevesa. Pike lahko vlagamo v bojevniški razred, v skrivanje in napadanje iz zasede ter v streljanje z lokom. Boj je načeloma precej podoben kot v Origins a ravno te posebne veščine ogromno dodajo k prej nekam preprostemu pretepanju. Tako lahko sedaj nasprotnike v slogu filma 300 brcamo iz pečin, uporabimo sposobnost, ki bližnje nasprotnike omami in nam omogoči hiter pobeg ter streljanje z lokom, kjer lahko sami vodimo puščico. Tepežkanje je tako končno postalo spet zanimivo ter adrenalinsko in čeprav neke hude taktičnosti v slogu Dark Souls ne pričakujte, zadeva vsaj ni več duhomorna ter dolgočasna.

Antična Grčija med našim pustolovljenjem ni v ravno mirnem obdobju saj njene pokrajine prepletajo politične spletke ter bojevanje med glavnima silama Šparto in Atenami. Naš protagonist, kot najemnik, ne drži neke posebne zvestobe nobenemu zato se lahko po mili volji odloči komu bo pomagal. Vsaka pokrajina je tako sprva pod vplivom ene ali druge frakcije, med raziskovanjem cone pa lahko zmanjšamo moč vladajoče nacije. To lahko storimo s kurjenjem vojnih dobrin, fentavanjem kapetanov ter najemnikov ali pa preprosto ukrademo kako bogato skrinjo. S tem zmanjšujemo zaščitenost vodje province in ko je enkrat dovolj oslabljen, sledi njegov hiter umor in tako se nam odklene veliki boj za provinco, kjer se lahko spet odločimo za bojujočo stran. Če smo branilec je naloga lažja, če napadamo pa težja ampak ob enem je tudi nagrada slajša.

Škoda potem, da je velika bitka precej kr’ neki in je v bistvu samo spopad dveh vojsk, kjer se pač tepemo in vsake toliko fentamo kakega kapetana dokler ne zmaga vaša izbrana stran. Škoda, na temu mestu menim, da bi lahko izkušnjo naredili bistveno boljšo, tako pa ostane na samo neki preprosti areni.

Da nam ne bo postalo dolgčas, imamo na voljo še kupček drugih opravil. Na mapi je ogromno majhnih vprašajev in nekateri nas vodijo do raziskovanja jam ali grobnic, na koncu katerih lahko fašemo kakšen dober predmet. Tokrat ne menjavamo samo orožja ampak lahko pridobimo tudi boljšo čelado, škornje ter telesni oklep. To je ena od stvari, ki je močno manjkala Originsu in Odisejado približa terminu RPG.

Ko imamo nabiranja opreme dovolj, se lahko napotimo v boj z legendarnimi zvermi ali pa poskusimo poloviti člane zlobnega kulta. Tu zasije še ena novost v najnovejšem naslovu sage, saj lahko izbiramo med »Vodenim« ali »Raziskovalnim« načinom. Kar to pomeni je, da nam vodena izkušnja na mapi jasno označi vse objektive medtem ko moramo pri raziskovalnem cilj naloge velikokrat odkriti sami glede na namige, ki nam jih da podajalec naloge. No, ne pričakujte nekega raziskovanja v slogu Morrowinda a zadeva je dovolj zanimiva, da moramo dejansko prebrati , kje se cilj nahaja in se malce orientirati po mapi. Spet, zdi se mi, da je »Exploration mode« korak v pravo smer a lahko bi ga še malce bolj izpilili. Namreč ko se enkrat vsaj približamo cilju, moramo itak poklicati našega zvestega ptiča, ki hitro označi našo tarčo tako da se slučajno ne bi prehitro izgubili.

Mimogrede, na internetu sem zasledil nekaj pritožb glede mikrotranskacij in kako vas igra prisili v kupovanje pospeškov za napredovanje v stopnjah. Lahko rečem da je to čista neumnost. Res je da obstaja opcija za hitrejše napredovanje a med svojim igranjem nikoli nisem čutil potrebo po zapravljanju denarja, niti mi špil ni v nos pretirano rinil svoje trgovine. Toliko o temu.

Torej, je Odyssey dejansko dosegel stopnjo svojega idola Witcher 3, ki ga Ubisoft lovi vse od nastopa Originsa? No, ne. Ampak se mu pa močno približa.

Problem je v glavni štoriji, ki je sicer malce bleda, včasih pa moramo med njenim napredovanjem nabrati kar nekaj stopenj in zato včasih trpi tempiranje. Poleg tega so spet vključili moderni aspekt zgodbe, ki je spet beden tako kot je bil vedno in ga Ubi konstanto tlači noter, čeprav se vidi, da se počasi tudi njim ne da več.

Problem je tudi gromozanska veličina igre, saj se karakterji menjajo prehitro in čeprav bi radi morda malce bolj spoznali obstoječe, ti prehitro izginejo in nadomestijo jih novi kar pomeni, da se na nikogar pretirano ne navežemo.

In umaknili so »Berserk« opcijo, ki povzroči da nasprotnika okužimo, ta pa se nato spravi na svoje zaveznike. Okuženje kapetanov v kampih in nato gledanje njihovega klanja vaših nasprotnikov je bilo eno najbolj zabavnih početij v predhodniku tako da lahko samo rečem, “what the fuck Ubisoft?!”

Ne glede na vse te probleme, je Assassin’s Creed: Odyssey očarljiv naslov, ki nudi ure in ure zabave, ki končno enkrat za spremembo ne postane enolična in dolgočasna po prvem ducatu ur. Je izboljšava Originsa v praktično vseh pogledih in oboževalci serije bi si naredili ob spregledu naslova medvedjo uslugo, morda pa je končno čas, da igri ponudite možnost tudi tisti, ki še vedno prižigate obredna kadila pred Eziom!

Ubisoft, naj ti bo, spet si me dobil na svojo stran, prosim samo, da sedaj ne narediš iste dele 5x zapored ampak da še naprej inoviraš in razvijaš serijo. Drugače naslednjič ne bom tako prijazen z oceno v redovalnici!