Naj nas luč obvaruje pred temo. Zveni kot slogan skrajnostne protestantske sekte, a ne se bati. Ne soočamo se s krščansko parodijo, kjer kot Papež Frančišek v stilu Ramba z vihtenjem dvojnih mitraljezov koljemo gručo za gručo muslimanskih verskih skrajnežev. Namesto tega pri naslovu The Light Keeps Us Safe naletimo na tiholazniško avanturo z robotsko tematiko in veliko luči. In teme. A dosti več luči. Vidiš, svetloba je pomembna stvar. Skrbi za življenje na naši zemlji, ustvarja biokemijski proces fotosinteze, a še pomembneje – poskrbi, da se horde avtomatiziranih grozot za trenutek ustavijo in premislijo svoje namene. A RES moram ubiti tega človeka? Kaj je smisel mojega obstoja? Ne bi raje… NE, PONOVNO ŽELIM UBITI TEGA ČLOVEKA.

Kot da bi imeli fetiš na robotske stvaritve, se te nahajajo v vsakem novem projektu razvojnega studia Big Robot Ltd, a tudi brez diši (ali smrdi, kakorkoli ti je ljubše) po unikatnem stilu izdelave, zaradi katerega sem studio prepoznal že ob ogledu napovednika. Aja, pa logotip z velikim robotom v uvodni špici je malenkost pripomogel pri tem. Ob preboju skozi teh napetih par minut je moje navdušenje nad igro spremljala otroška radoživost. V enem prejšnjih naslovov tega studia sem pred mnogimi leti (petimi, če smo natančni) preživel kar nekaj prijetnih uric. Komično imenovana in takisto naravnana Sir, You Are Being Hunted je še zmerom ena najbolj britanskih iger, kar sem jih kadarkoli imel priložnost izkusiti in še zdaj pomnim nepopisno željo po nakupu naočnikov in letne zaloge črnega čaja. Jah, kar pa se drugega tiče, je uspela dostaviti še prijetno skrivalniško akcijsko streljačino. Big Robot Ltd slovijo po tem, praktično enem in istem konceptu, ki ga kot stara gospa trmoglavo tiščijo v ospredje. Zato se naše današnje vprašanje glasi, ali je ob kraljevini Battle Royale konceptualnih klonov zanj sploh še kaj prostora.

Razvojna ekipa: Big Robot Ltd
Založnik: Big Robot Ltd
Platforme: PC
Datum izida: 11.10. 2018 (EA)
Cena: 16.79 €

Zvrst: Akcijska avantura

Veliko motornega olja za robotske nadvladarje!

Več kot očitno je, da so se pri Big Robot Ltd precej naučili iz prejšnjih del. Po zaslugi tega so vse ekspertize združili v The Light Keeps Us Safe, skrivalniški akcijski avanturi, ki se lahko pohvali s proceduralno generiranim svetom, polnim robotov z morilskimi nagnjenji. Kot Elmer Fudd Zajčka Dolgouščka te želijo – ni lepšega načina, da to povem – razkosati na drobne kosce in iz njih narediti pašteto, ki bi še Kekca naredila zavistnega. A za razliko od dolgouhega otroškega lika sam nimaš polnega zaboja ACME trikov temveč zgolj lučko z dobro svetilnostjo in polni žep AAA baterij. Pa veliko sreče, naj te luč obvaruje najhujše usode.

V trenutnem stanju je tvoj uvod v svet precej robusten in enostaven. Brez cinematičnih sekvenc si vržen v temačno želodčno votlino podzemnega bunkerja, od koder moraš splezati nazaj v žrelo in v nosnice vsrkati svež vonj po železu in rji. Presenečenje, presenečenje. Med zadnjimi meseci v proti-robotskem zavetišču je vse padlo pod oblast zlobnih robotskih nadvladarjev in zanje si le malo več kot nadležna kresnička. Verjetno ne rabim dvakrat reči, da se je zaradi njihove morilske ošabnosti med zbiranjem resursov, potrebnih za nadgradnjo svetilne rešitve najbolje izogniti vsaki konfliktni situaciji.

Da imaš ob iskanju človečnosti nekoliko človeške družbe ti v ušesih občasno odmeva breztelesen glas škotske gospodične, ki ti vsake toliko časa nudi nasvete za ohranjanje glave na ramenih. Seveda to ne pomeni, da ne premore tudi glasa zdravega razuma za precej patetično situacijo, v kateri si se znašel. Kot zadnji nam znan pripadnik civiliziranega sveta se namreč lahko evforično oziraš proti naslednjim par uram, ki jih boš preživel v družbi nemilostnih jeklenih spačkov vseh oblik in velikosti.

Kot nalašč ob prvih minutah raziskovanja podzemnega kraljestva naletiš na modularno svetilko, ki je tvoj zvest spremljevalec skozi celotno igro. Je tudi edino orožje v boju proti fotofobičnim sovražnikom in med prebijanjem po zapuščenem površju jo lahko s pomočjo komponent nadgradiš in ji tako dodeliš nove sposobnosti.

Tvoja edina rešilna bilka v vsej bedi ter zlovešči atmosferi je dejstvo, da iz neznanega razloga roboti resnično ne marajo svetlobe. Pustimo na strani dejstvo, da to kot občutljivost vesoljcev v Signs na vodo postavi pomembno vprašanje, kako za hudirja je tem slabičem potem sploh uspelo zavladati človeštvu, skupno s par drugimi nepojasnjenimi dejavniki, recimo zakaj nekatere ulične svetilke še vedno opravljajo svojo funkcijo in kako je ves čas tema. Navsezadnje gre na igro, pa čeprav je sama zasnova za konflikt zastavljena idiotsko.

Reci siiiiiiiiiir!

Po precej kratkem in osnovnem uvodniku končno uspeš realizirati bednost situacije, v kateri se je znašel post apokaliptičen svet. Sive in puste ostanke človeštva spremlja zlovešča atmosfera, poudarjena z drobnimi pikami rdeče svetlobe v ozadju. In tem pikam boš ravnokar šel v zelnik. S težkim srcem se ločiš od zarjavelih vrat nedavnega skrivališča in se poln neupravičenega upanja odpraviš dogodivščinam naproti. Svet je bil popolnoma opuščen s strani vladajoče kaste in vseprisotna tema nagajivo širi svoje dolge prste po razraslih in razrušenih zgradbah in se jezno suče okoli redkih obcestnih svetilk, še zadnjih znakov nekdanje človečnosti.

Od tu naprej si prepuščen zgolj osnovnim nagonom. Nobeno jokanje in stokanje te ne bo odrešilo samote in občutka prihajajoče pogube, zato je najbolje, da se soočiš z njim in lastnoročno poskusiš odstaviti stvaritelje depresivnosti. Kako pa bi to najlažje storil? Po besedah igre z zbiranjem delov in nadgrajevanju zvestega pripomočka, edinega dajalca odrešitve.

Večino časa na svežem zraku preživiš med analiziranjem okolice in izmikanju vsem odtenkom rdeče… kar je dosti lažje reči kot pa storiti, saj se sovražniki nahajajo povsod in v vseh oblikah, ki bi si jih človeški možgani sploh mogli zamisliti. Pozorno napredovanje tako spremlja konstantno pritiskanje “Witcher gumba”, ki v bližini osvetli vsa mesta s kakšno koristno dobrino. Z malo sreče boš naletel na kakšno zavrženo steklenico, z malo Irske sreče pa prvo pomoč, hrano ali kak drug koristen zalogaj in tako korak bližje ponovnemu obisku zatohlega bunkerja.

Atmosfera definitivno vsebuje precej temačnega pridiha, sploh ko zaslišiš obup povzročajoče brenčanje približujočega se robotskega stražarja. To so trenutki, ki ti dvignejo kocine na rokah. Se boš skušal skriti in se napravil čim manjšega ter upati, da lebdeča gmota ubere svojo pot mimo tebe? Ali boš vzel pobudo in s slepilnim bliščem pridobil par dragocenih sekund ter jo skušal ucvreti na varnejšo lokacijo, v kolikor ta sploh obstaja?

Drugi sovražniki vključujejo tudi ogromne stolpe s tremi svetlečimi kroglami, ki jih ob prvem znaku človeške nesnage pošljejo nadte. A zraven njih so vedno priročne razrušene lope, za katere se lahko skriješ in tako izstrelkom blokiraš pot, da nenevarno zacvrčijo ob stiku s kamnito površino. V kolikor se zgolj zasmejiš nesposobnemu targetiranju, bo obrazni izraz (skupaj s polovico obraza) hitro izginil le malo potem, ko hehet zasliši kakšen robotski pajek.

Razni načini osvetljave nudijo dostop do novih lokacij – osredotočen žarek omogoča odprtje prej nedostopnih vrat, medtem, ko razkrivajoč žarek, no, razkrije skrite poti. Seveda pa nove poti skrivajo nove sovražnike in pozneje naletiš na vedno nevarnejše izzive in ovire. Kako zvenijo gromozanska lebdeča vesoljska plovila, ki leno krožijo naokoli? Znajdi se v žarometu tega lepotca in hitro te bo čakal bridek konec.

Labirint brez repa in glave

Vsak nov zemljevid je naključno generiran in pridemo do odgovora na vprašanje, zakaj se večina razvijalcev tega sistema raje ne poslužuje. Veliko okolišev izgleda skoraj identičnih, pojavljajo se napake v koliziji in prisegel bi, da sem taisto razpadlo lopo videl že vsaj petkrat. A vse to je zgolj zobnik v ozobju, ki skrbi za ustvaritev občutka izgubljenosti in maničnega razkrivanja neznanega. Naključno generiranje zemljevidov vseeno povzroči precejšno nezadovoljstvo glede gradnje sveta. Res je, da bo vsak igralcev imel drugačno igralno izkušnjo, a ta bi bila v večini primerov bolj dovršena ob premišljeni gradnji okolij, saj bi dolgočasne prazne planjave zavzemale manjši del zemljevida.

Kar pa je večja nadloga kot karkoli drugega je odsotnost zemljevida v kakršni koli obliki. Seveda lahko v večini primerov slediš poti in prej kot slej znova prideš do bunkerja. A v razprostirajoči se goščavi visoke trave in razrušenih zgradb se kar hitro izgubiš.

Tudi igranje je precej ponavljajoče in sestoji iz raziskovanja, sramotno osnovnega plenjenja dobrin in izogibanja sovražnikov. Občasno moraš rešiti tudi kakšno uganko ali odkriti najbolj dostopno pot do zavarovanega objektiva, kar nudi dobrodošel predah. A večino časa pričakuj monotono igralno zanko. Sčasoma enostavno nisem več videl poante v izmikanju sovražnikom, saj za odkritje nisi kaznovan. Še več! Ob polni zalogi zdravilnih pripomočkov lahko enostavno stečeš skozi bazo sovražnikov in “tenkaš” prejeto škodo – končni rezultat ne bo nič kaj drugačen. Manj zadovoljujoč, seveda, a z mehanske plati identičen.

Kar se tiče nadzora, bi tudi tu dlakocepil glede par stvari. Najprej bi rad na lastne oči videl protagonista, ki si lasti hudomušno sposobnost hitrega teka ritenski in prav tako spreminjanja smeri in hitrosti gibanja sredi zraka. Skupaj z dejstvom, da se precej rad zatakne v vsako še tako malo okoliško oviro ne bi udaril daleč proč z besedami, da nadzor potrebuje precej izboljšave. Velikokrat sem bežal pred prihajajočo grozo in se zataknil na patetično majhni skali ter preklinjal osebka, odgovornega za kolizijo v igri. Kar pa jim bom priznal, je, da je hoja v počepu zaradi preciznega, zibajočega premikanja ena najbolj zadovoljujočih, kar sem jih imel možnost uporabljati v izidih zadnjih let in v kolikor do polnega izida poskrbijo za omenjene težave, bo nadzor precizen in precej dober.

Kar se tiče vizualne in zvočne plati, je oboje precej solidno, se pa vidi, da so bolj kot na karkoli drugega ciljali na funkcionalnost. To še ne pomeni, da občasno naletimo na fantastičen razgled. Na primer trenutek, ko se prvič zazreš po svoji okolici in sredi goste meglice v daljavi opaziš par rdečih oči, ki zlovešče gledajo v tvojo smer kot lačen plenilec, ki je zasledil duh plena.

Tudi prostrana okolja so kljub pretežni pustosti in dolgočasnosti polna gostega rastlinja in osamljenih zarjavelih krip tu in tam. Še sovražniki izgledajo zelo zlovešče in njih osvetljava igra praktično vlogo. Po zaslugi različnih barvnih odtenkov svetlobe lahko hitro preceniš dano situacijo in ukrepaš glede na njo.

A seveda ne bi šlo za zgodnji dostop, če ne bi tudi tu našli par problemov. In kot nalašč jih najdemo ravno v stvari, ki se nahaja v sami tituli igre – to je luč. Svetilka rada… dela po svoje. Njena vizualna prisotnost je dosti bolj minorna, kot bi pričakoval od igre, kjer bi pomembnosti osvetljave enačil z grozljivkami. Seveda ne gre zgolj za to, saj tudi drugi načini luči niso nič boljši in fokusiran žarek izgleda kot dolga palica, ki se instantno prikaže med tabo in tarčo.

Glede videnega sicer razvijalci do sedaj kažejo proaktiven razvoj, saj so kar nekaj stvari že izboljšali in dodali v tekočem mesecu. Tako me vodi upanje, da bodo nadaljevali s tem procesom in iz igre naredili vizijo, ki so jo zanjo od samega pričetka videli sami.

Zaključek

The Light Keeps Us Safe  v trenutnem stanju morda resda nosi značilnosti zgodnjega prototipa, z bedasto in nelogično idejno zasnovo, ki postavi premnogo vprašanj. A z igralne plati nudi drugačen vpogled v robotsko apokalipso. Ne nujno boljši vpogled, a definitivno drugačnega. Resda je še prezgodaj, da bi priporočil igranje vsem navdušencem skrivalniških akcijskih avantur, a oboževalci prejšnjih iger tega razvojnega studia jo lahko definitivno zagrabite po dokaj nizki ceni, saj nudi več igranja v stilu, po katerem Big Robot Ltd slovi.

Pozitivno:
+ Značilen stil, kjer se tiholazniško meša z akcijo
+ Pomembnost svetlobe povzroči precej unikatno igranje
+ Občasno vizualna plat zna navdušiti
+ Primerno tempiran napredek
+ Dokaj obširne lokacije

Negativno:
– Naključno generiranje okolja povzroči precej ponavljajoče se raziskovanje
– Sistem plenjenja je patetično enostaven
– Nelogični aspekti povzročijo štorasto premikanje
– Zgodba je polna lukenj
– Tiholazništvo je manj pomembno, kot bi pričakoval