Zadnja leta so bila prava avantura za Jon Shafer-ja. V kolikor še niste slišali zanj gre za vodjo dizajna pri strateškem hitu Civilization V. Med večjimi projekti ga že mnogo let vodi žgoča strast do ustvaritve lastnega projekta v isti žanrski uvrstitvi. Tako je nastal… hecno poimenovan Jon Shafer’s At the Gates oziroma “Pri Durih od enega tipa” po slovensko, neodvisen strateški projekt pod 4X oznako, ki je po več kot sedmih letih razvoja letos končno ugledal luč dneva.

Osnovni princip igre je vodenje antične barbarske civilizacije v 4. stoletju, cilj našega zbirka plemen pa je povzročitev padca Rimskega cesarstva, kateremu z nemalo sreče v krsto zabijemo zadnji žebelj. V osnovah se zdi igralna plat zelo podobna igram tipa Civilization, a pod pokrovom At the Gates skriva marsikatero skrivnost. Medtem, ko se veliko-proračunski polbrat ne brani vladanja v širokem obsegu, mladiča vodijo roguelike preživetvene mehanike, ki si drznejo prste pomočiti tudi v ocean sreče.


Razvojna ekipa: Concifer Games
Založnik: Concifer Games
Platforme: PC
Datum izida: 23.1.2019
Cena: 29.99€
Zvrst: 4X potezna strategija


Ave Alaric

Edinstvena stvar za diferenciranje igre in skrb za to, da izstopa in privede pogled je zanimiv simplističen vizualni stil, ki združuje barvito artistiko ter minimalističen videz z zelo oskubljenim uporabniškim vmesnikom. Morda se sliši korak nazaj napram Civilization franšizi kjer je veliko danega na kompleksnost, a moram reči, da enostaven 2D stil precej pristoji in z izjemo redkih skritih informacij funkcionira, kot mora.

Večina barve se nahaja v toplejšem odtenku, ki se kontrastno v zimskem obdobju obarva v belo.

Kot omenjeno se At the Gates ne ukloni tipičnemu pravilniku 4X strategij, saj napram sotrpinov skuša uvesti določene novosti.

Tvoje potovanje se vedno prične v šotorskem naselju enega izmed nomadskih barbarskih plemen. Sprva imaš na voljo zgolj Gote (ki so mimogrede v zgodovini igrali veliko vlogo pri padcu Rima), ostala plemena pa odklepaš preko podpisa pogodbe o zavezništvu, v koliko ti je ljubše, pa tudi totalne vojaške dominacije.

Da pa ne gre zolj za pričkanje med raznimi barbarskimi plemeni, je v kaos vrženo tudi mogočno Rimsko cesarstvo na robu propada, razdeljeno na Vzhoden in Zahoden del.

Mapa sicer ni zastavljena po realnem stanju, a v Kickstarter opisu je omenjeno tudi to.

Za ultimativno zmago je tako potrebno uničiti enega izmed njih, lahko pa ga tudi infiltriraš in uničiš od znotraj preko konvertiranja barbarskih enot v legionarje, a verjemi mi, vojaška dominacija proti mogočni sili je dosti bolj zabavna.

Brez repe in glavnate solate

Ob pričetku si odvržen na naključen zemljevid in ena izmed stvari, ki jo je Jon močno izpostavil, je kruta usoda naključnosti. Vsaka igra (z izjemo prvih par) se igra kot neuravnovešen scenarij, kjer nikoli ne veš, na kaj boš naletel. Enkrat boš pričel v daljnem severu in se bil primoran ves čas otepat mrazu, drugič boš blagoslovljen, saj bodo pokrajino prekrivali množični nasadi žita in spet tretjič – kdo bi vedel?

  Amazon dela na novemu Lord of the Rings MMO-ju
Na začetku je zemljevid prekrit s tančico skrivnosti, ki jo počasi razkrivaš s pomočjo izvidnikov.

Tako sprva iščeš trdna tla in skušaš nabrati dovolj hrane za preboj skozi obdobja zime, med tem pa počasi rasteš in pod okrilja pridobivaš čim več klanov. Enote ne delujejo kot pri Civilization, ampak predstavljajo klane z dvema posebnima lastnostma – spet naključno dodeljenima!

Tem klanom nato dodeliš različno vlogo ter poklic od nabiralcev različnih vrst surovin, raziskovalcev, gradbincev in vojakov, ob opravljanju katerega nato dobivajo izkušnjo za boljšo opravljanje dela Zraven tega obstajajo tudi pasivni poklici, kjer klan ostane v naselju in tako ali pretvarja eno surovino v drugo, ali pa določenim delavcem omogoča bonus. Okoli sistema se vrti celotna igra, saj si se za zbiranje surovin in sploh hrane primoran zanašati na nabiralce.

Sistem nikakor ni enostaven in ob igranju sem ugotovil, da se najbolj splača fokusirati v dve ali tri dejavnosti ter si tako služiti kruh, ostalo pa nabaviti preko karavane. Naložba se je izkazala za zelo učinkovito, saj se je karavana nekega dne v mojo šotorsko naselje prizibala z željo po lesu. Kot nalašč sem ga po zaslugi bližnjega gozda imel na zalogi na tone, seveda pa se od njega nisem ločil brez masnih denarcev – nenazadnje nisem dobrodelna ustanova. Po pridobljenem bogastvu sem bil priskrbljen za celotno igranje in lahko sem se lotil iztrebljanja ostalih plemen.


Drevo raziskovanja skriva zgolj nove vloge.

Ko imaš poskrbljeno za osnove in najdeš dobro mesto lahko preideš v drugo fazo (ali pa tudi ne, nihče te ne sili). Dobro lokacijo, po možnosti z veliko surovinami naokoli lahko spremeniš v kamnito naselje. S tem pridobiš možnost gradnje kamnitih zgradb in se lahko začneš širiti ter graditi stavbe na bolj enostaven in klasičen način. A kot rečeno je fleksibilnost glede gradnje precej omejena, saj zgolj z enim mestom in stavbami zgolj za surovine pač ne moremo ustvarjati čudežev.

Požrešnost jih pogubi več od vojne in lakote

At the Gates zelo dobro uspe uiti klasični monotonosti in nudi svež stil igranja, a popolno pa vse spet ni. Ne vem, kolikor se bo še spremenilo v dnevu ali dveh, kolikor manjka do izida igre od pisanja tega opisa, a med igranjem sem se soočal s kar nekaj hrošči in pomanjkljivostmi.

  Ekstremno redka Atari igra se na Ebay-u prodaja za 90.000 $

Od občasnih sesuvanj (po slutnjah je bila kriva ena izmed sposobnosti mojega klana), petkratnem predvajanju istih zvočnih učinkov, parkrat totalnega kaosa, ko so določeni sistemi povsem prenehali delovati pravilno (naenkrat se na primer nisem mogel več boriti z enotami nasprotnega plemena, čeprav sem bil z njimi na bojni nogi) in še česa drugega. In ja, stvar je vsekakor nadležna, čeprav v večini primerov ponovni zagon problem razreši.


Vsako izmed področij ima precej poklicev.

Kar pa ni bilo tako zlahka razrešeno, so določeni drugi aspekti. Čeprav vem, da je igra večletno delo zelo majhne ekipe, si ne morem pomagati, da ne bi skritiziral določenih opeharjenih mehanik. Diplomacija na primer je sramotno enostavna, sestoji zgolj iz odnosa s plemeni ter verskih nagnjenj (te prinašajo zgolj diplomatski bonus z isto-mislečimi plemeni), z ostalimi plemeni pa si lahko zgolj v vojni ali v zavezništvu (slednjo je ZELO težko doseči). Tudi umetna inteligenca včasih šepa in se počuti brezživljenjsko, čeprav situacija ni tako huda, da bi jo označil za katastrofalno.

Še en problem se znajde v igralni izkušnji, a ne v obliki, kot bi jo pričakoval. Premikanje je namreč vpeljano bedasto, drugače ga enostavno ne morem poimenovati. Včasih se ob določenih aktivnostih brez razloga predčasno izvedejo vse začrtane poti tvojih enot in kjer to navadno ne bi bil problem, tu lahko zaradi zalog in konstantnega spreminjanja stanja vodi do totalnega kaosa in izgubljenih potez.

Tako sem se sčasoma navadil, da sem vsako enoto vsako potezo prestavil zgolj do njene maksimalne razdalje, kar pa ponovno vodi v zamudništvo in zadrževanje na teh področjih. Avtomatizacija ni enostavna in večina dejavnostih zamudnih. Tudi določene stvari niso najbolj intuitivne in uvodnik zamenjan s tekstovno pomočjo, ki zaradi določenih naprednih mehanik ni najbolj primerna.

Nabiralci so pomembna začetna vloga, saj priskrbijo različne oblike sadja in žitaric.

A težavam navkljub gre še vedno za kompetentno in niti približno enostavno strategijo, kjer ničesar ne moreš vzeti za samoumevno. Sam sem potreboval dobrih pet novih začetkov, da sem sploh koliko toliko pričel obvladati osnove in še vedno sem se občasno soočil s krizo, ko kaj ni šlo po načrtih.

Zaključek

Pozitivno:
+ Nudi drugačen stil nomadskega 4X igranja
+ Po zaslugi naključnosti je vsaka igra drugačna
+ Velika mera poklicev dobro dene
+ Odlična vizualna zasnova

Negativno:
– Občasni hrošči
– Določene mehanike so preveč poenostavljene
– Umetna inteligenca zna biti neumna in neorganska

POVZETEK PREGLEDA
Končna ocena
Prejšnji članekPričenja se že 9. sezona igre League of Legends
Naslednji članekAnthem: zasebna beta se bo začela 25. januarja, na voljo nov napovednik
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime