Le redko katero ime je bolj povezano z Warhammer 40.000 univerzo kot Games Workshop. A že pred leti so se v pobijanju heretske nesnage preizkusili tudi pri Tindalos Interactive, saj so v 2015 v sodelovanju z založnikom Focus Home Interactive prvič pogledali v to bogato skledo fantazijske univerze in poskrbeli za uživantsko vesoljsko strategijo, navezano na istoimensko namiznico. A zgodbe s tem ni bilo konec. Oh, ne. Zdaleč od tega. Ekipa, odgovorna za originalen Battlefleet Gothic: Armada se je ponovno vrnila, tokrat pa je s sabo prinesla absolutno nadgradnjo originalnega dela s priključeno dvojico na koncu.

Ena bistvenih sestavin prve igre so bile masovne bitke z ogromnimi ter mogočnimi vesoljskimi ladjami, našemljene v barve in oblike klasičnih ladij Warhammer 40.000 ras. Kjer se večina iger pod to licenco fokusira na zgolj en planet, klavnico soldatov ter potoke, NE, reke krvi, se tu vse odvija v vesolju in namesto špricanja krvi nam nasmeh na obrazu osvetljuje ognjemet nedavno razstreljene ladje. Seveda s stilom, ob katerem bi še Michael Bay potočil solzico sreče, saj eksplozije v vesoljskih strategiji pač ne morejo manjkati. A če damo stilsko privlačnost na stran je dosti pomembnejše vprašanje – ali Armada 2 premore osebnosti in taktičnosti za klasično Warhammer strateško štampiljko?

Dvojica se ne upira sledenju poti, ki jo je ubral že predhodnik, a ne na slepo. Izboljša marsikaj, med drugim so bile preučene in izboljšane mnoge izmed glavnih problematik, dobili pa smo tudi nadgrajeno kampanjo s skupno več kot 50 urami vsebine. Original je bil dober, a nadaljevanje ga potamani. Iz njega ustvari eno najboljših simulacij vesoljskih bitk, kar sem jih doslej igral – s strategijo in taktiko na sprednjem sedežu ter debelim, zlobno režečim se orkom za improviziranim volanom.

P.S. Lahko te že takoj pomirim, da je naslov zgolj parodija trenutnega stanja pri večini tujih “novinarskih” strani (čeprav dejstvo tehnično drži). Nikakor se nočemo vpletati v socialen debakel dandanašnje družbe, ker smo nenazadnje zgolj stran z (večinoma) igričarsko vsebino.


Razvojna ekipa: Tindalos Interactive
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC
Datum izida: 24.1.2019
Cena: 39.99€

Zvrst: Realno-časovna strategija


Za slavo imperija!

Ne bom zanikal, da svoj nos raje tiščim v starejšo Warhammer postavitev, v obdobje Reikspiela in Starega Sveta, mečev (ne tistih z geni motorne žage), samostrelih in vonjem smodnika izza prve linije imperialnih ščitonoscev. Futurizem ni enostavno ni blizu, a vseeno sem mu dal priložnost in se kmalu zaljubil tudi v modernejšo inačico. Zaradi nepoznavanja futuristične univerze sem se sicer počutil kot pohoten homoseksualec na nudistični plaži, brez pojma o dogajanju okoli mene, a z neznansko željo po treskanju zadnjic (khm orkovskih ladij khm).

A entuziazem je ostal tudi po tem, ko sem uro po pričetku kampanje uspel v možganih ohraniti zgolj ime glavnega lika, ostali obrazi pa so brez-pomensko bliskali mimo mene brez, kot da bi imel hud primer bibliofobije. Mah, saj bodo itak prehitro umrli, da bi se splačalo. Posledično sem tudi po par urah širjenja Imperija stalno videval karakterje, za katere nisem imel pojma, ali sem jih že videl ali se z njihovo groteskno faco srečujem prvič. A krivde si ne lastim sam. Vraga, vsi so takšne spake, da sem komajda ločil rase, kaj šele tipe v posamezni rasi.

Mokre sanje vsakega Hentai ljubitelja.

A ne glede na zanašanje na orientiranje po “oni tip brez oke” in “tisti tip s kapuco” se mi je kampanja zdela dobra, odlična pravzaprav. Že prolog, od katerega bi v večini iger pričakoval zgolj poučitev o osnovah igranja, sem bil soočen z epskim sporom z neznansko malimi možnostmi za zmago, pri tem pa panično udrihal po tipkovnici. Občutek je bil odličen, spomnil me je na dobre čase, ko sva se z Arthasom podala na lov za Frostmournom, dokler me prase ni izdalo.

Več kot očitno razvijalci vedo kako doseči epskost brez pretiranega pretiravanja o premočnih glavnih junakih, od katerih je odvisna celotna univerza, kar je dandanes prava redkost. Preveč zgodb o tipičnem superjunačku brez slabosti, ki zgodbo zamenjajo z razkazovanjem mišic – še Witcher 3 se mi je nekoliko priskutil, ko je Geralt brez ene same kapljice znoja pobil na desetine banditov.

No, glavnino svojega časa sem preigraval Imperialistično kampanjo, kjer kot Admiral bojne flote Gothic skušaš rešiti Imperialistično cesarstvo pred ostalimi nevredneži sveta. Od kaotičnega kaosa, žuželkastih Tyranidov, brutalnih orkov pa do starodavnih Nekronov in potuhnjenih Aeldarijev, vsi prej kot slej pridejo pred poslednjo sodbo in ne mislim biti milosten krojitelj usode.

Kdo bi si mislil, da je včasih najboljša taktika uporaba kreme za sončenje.

Za razliko od prvega dela sta zraven osnovne kampanje na voljo še dve drugi in v 20 urah, ki sem jih skupno preživel v njih, so vse dobro uravnovešene in polne epskih trenutkov, kot je to pač mogoče za vesoljsko strategijo z neastronomskim proračunom. S strateškimi fantazijskimi klasikami, kot je na primer prej omenjen Warcract 3 se vseeno nikakor ne morejo primerjati.

  Pokémon Sword and Shield dobil datum izida ter nov napovednik

Pravila kampanje so precej enostavna. Igralcu je naloženo ustvarjanje obširnih flot in razvoj planetov, med tem pa opravljanja nalog za Cesarja in boj proti premnogim sovražnikom. Zraven je seveda tudi precej drugih faktorjev, ker je Warhammer univerza vse prej kot enostavna, a to služi kot osnova, ki se ponavlja skozi celotno igranje. Paziti moraš na kar nekaj merilcev in indikatorjev, kot so groza v sektorjih, globalna ogroženost, stanje flot in še marsikaj drugega.

Med tem pa v lahkotnem menedžmenskem stilu hkrati tudi nadgrajuješ planete in s tem pridobivaš bonuse za denarnico in hitrost gradnje ladij, včasih pa tudi zanimivejše unikatne bonuse, na primer hitrejše ladje v celotnem sektorju. Sprva se lahko vse počuti precej težaško, sploh glede na zelo počasen pričetek kampanje, kjer se večino časa boriš s financami, a v praksi se kmalu naučiš nadzirati razne mehanike in v kolikor imaš vsaj osnovne sposobnosti finančnega vlaganja stvar postaja vedno enostavnejša.

Zavzemanje novih osončij je brutalno težko, a hkrati neverjetno zadovoljujoče.

Ne preveč enostavna, seveda, saj zna biti kampanja brutalna in te ves čas drži na prstih tako z težavnostjo, kot tudi po želji časovno omejenostjo, ki še pripomore k občutku nujnosti v nadpovprečno dobro izvedeni zgodbi z odlično govorno predstavo. Edin pravi problem, ki sem ga tu našel, je zgolj hrošč na globalnem zemljevidu, ki omeji preglednost in v veliki meri onemogoči premikanje in lahkotno navigacijo, drugače pa je vse absolutna nadgradnja prvega dela.

Okostnjaki in orki in človečki, ojoj

A seveda kampanja ne predstavlja celotnega dela. Battlefleed Gothic: Armada 2 ima dober primer razvijalcev, ki dejansko prisluhnejo kritikam in željam igralcev in si ne bojijo priznati slabosti in jih odpraviti. Ne bom porabil preveč časa s primerjavo, ker žal moram priznati, da originalne igre nisem igral, ampak obširne izboljšave se najdejo tako pri preglednejšem uporabniškem vmesniku, izboljšanem nadzoru, uravnovešanju, malem morju dodatne vsebine in marsičemu drugemu.

Nov uporabniški vmesnik je manj kičast in kar je še pomembneje, dosti bolj pregleden.

Poanta vsega skupaj še vedno seveda leži v bojevanju. Med kampanjo si sprva seznanjen s precej malimi flotami s po eno ali dvema lahkima križarkama in nekaj manjšimi spremljevalnimi ladjami, a sčasoma pod svoj nadzor prejemaš vedno večje ladje in vedno večjo število teh, dokler nisi sčasoma seznanjen z dobro orkestrirano zbirko groze, ki jo niti najboljši Starcraft 2 veteran ne bo zmogel nadzirati brez občasne upočasnitve časa.

Vidim, da oboževalcem nad vesoljskimi strategijami že teče slina, zato ne bom več odlašal. Kakšna je torej variacija ladij in samo bojevanje? Zemljevid se počuti dovolj obširen, da zmore nuditi dovolj prostora za navigacijo in občasno kakšno naravno prepreko v obliki plavajočih meduz, meteorskega dežja ali česa tretjega, pa tudi po drugod imaš proste roke pri povzročanju gorja sovražnikom ter maničnemu smehu ob siju eksplozij sovražne flote.

Kolikor mi je znano, sicer eksplozije v vesolju niti približno ne bi izgledale tako masivno, a vsakomur svoje…

Že ko se prvič soočiš z zobniki vojne te obsije sama sijajnost bojnih okolij, a žal brez sape zna ostati tudi grafična kartica in zato se vsi z malo slabšim sistemom na višjih nastavitvah znate spopadati tudi z občasnimi padci na najbolj obremenjenih področjih. A vseeno priporočam intenziven grafičen tretma, saj je izgled res sijajen. Škoda le, da za manj zmogljive sisteme ne obstaja opcija za enostavnejše ozadje, saj se že GTX 1070 na 2560×1440 na srednjih nastavitvah zna tu in tam spotikati ob vsej sijajnosti.

Nadzor boja je sicer presenetljivo enostaven. Manevriranje ladij je sploh pri večjih primerkih zelo pomemben zalogaj, saj večino streljanja opravijo same, prepuščeno ti je zgolj nastavljanje najslajših tarč, uporaba sposobnosti in rotiranje v pravo smer. Prav tako lahko nastavljaš različne položaje, ki še dodatno zasidrajo vlogo posameznih ladij ter jih lahko prosto spreminjaš tekom boja.

Tudi ob bližnjem pogledu ladje brstijo od podrobnosti.

Obstaja položaj za bolj učinkovito zaletavanje v nasprotne ladje, maskirni položaj za radarsko nevidnost, način za natančnejše merjenje ter še eden za hitrejše streljanje topov, pa smo pokrili zgolj Imperij! Pravilna odločitev v pravilnem trenutku lahko vodi v zmago ali poraz.

Zaleti se nekam

Kjer igra sploh blesti je v obnašanju ladij, saj se nadzor in premikanje počuti sijajno. Tudi najmanjše ne bodo ravno brzele po vesolju, temveč zna vsak zavoj predstavljati lasten zalogaj, v kolikor utrpiš več škode, pa veliko sreče pri bežanju. Za kratek naval služi neke vrste nitro oziroma pri orkih velik rdeč gumb, ki (pri večini ladij) omogoča hitro obračanje in par sekundno brco v tazadnjo, kar stvar nekoliko olajša. Nadzor se razlikuje od frakcije do frakcije, nekatere so bolj agilne, druge manj, vse pa se igrajo drugače.

  FIFA 20 bo vsebovala ulični nogomet, imenovan Volta
Imperialistične ladje jemljejo navdih iz gotske arhitekture, kot se to tudi spodobi.

Zapovrh imajo lahko ladje še same po sebi sposobnosti, ki sploh pri večjih lahko absolutno zdesetkajo sovražno floto ali pa poskrbijo za izboljšano manevriranje ter obrambo. Za razliko od ostalih vesoljskih strategij so tudi same ladje bolj podrobno poustvarjene, saj moraš pri vsaki (z nekaj izjemami) paziti na štiri različne “resurse” in to so osnovna ščit in zdravje, morala ter število posadke.

Tipični topovski rafal bo počasi načenjal zdravje trupa, dokler ta končno ne bo popustil, kar bo vodilo v ogromno eksplozijo in gručo kletvic iz ust nasprotnika. Torpedi, strele, bombe in roji bojnih ladjic lahko pri tem za tvojo korist pripomorejo na različne načine. Včasih pa ne preostane drugega, kot da enostavno daš “gas na polno”, dvigneš sredinca in se frontalno zaženeš direktno v trup največje sovražne ladje.

Velika izbira, a kaj, ko je večina ladjic precej podobnih.

Glede na to, da se stil bojevanja za vsako nacijo razlikuje, moraš vnaprej predvideti sovražnikove poteze in se nanje pripraviti, to pa vodi v taktične bitke, kjer bo navadno zmagal bolj izkušen igralec oziroma tisti z večjo taktično prednostjo.

Osebno so mi bile najbolj pri srcu imperialistične flote (v imperialistični kampanji imaš dostop do treh frakcij), ki so precej dobro uravnotežene. Pri ničemer ravno ne blestijo, a prav tako nimajo večjih šibkih točk. Trn v peti so mi bili predvsem vesoljski hrošči, ki so se v rojih konstantno zaletavali v moje ladje in me prisilili v dokaj neorganizirano in panično manevriranje v vse smeri. Seveda so blesteli v boju na blizu, medtem, ko so se moje ladje s stranskimi topovi zanašale predvsem na obstreljevanje sovražnikov od daleč.

Vsako ladjo si lahko pogledaš tudi od blizu in se čudiš nad podrobnimi detajli.

Absolutno sem navdušen nad variacijo, ki jo različne frakcije nudijo in če se kaos bojuje koliko toliko podobno standardnim “dobrim tipčkom”, ima vsaka druga nacija svoj stil bojevanja.

Nekroni ne uporabljajo ščitov, a premorejo naravno regeneracijo zdravja in se lahko voljno teleportirajo, a so drugače precej štorasti, orki na ladje naložijo na tone orožja in premorejo odlično odstreljevanje posadke, a so počasni in neorganizirani, hrošči so precej občutljivi na torpede ter manevriranje, a s pomočjo AoE škode in potuhnjenosti zlahka opravijo z natrpano floto, Aeldari pa so še bolj skrivnostni in zmožni absolutno anhilirati posamezne ladje z navalom škode ter nato brzinsko ponikniti v neznano, a so njihove ladje precej krhke in se ne obnesejo najbolje v konstantnem boju; in tako dalje, in tako dalje.

Podfrakcije nimajo nekega pomena, saj nudijo zgolj vizualne spremembe.

Seveda nisi pri nobenih omejen na ravno en stil in s pomočjo pasivnih sposobnosti je veliko prostora za improviziranje, a kljub temu se vsake frakcije drži določen priokus.

Nekaj za vsakogar

A seveda Battlefleet Gothic Armada 2 ni brez slabosti in če mednje ne štejem precej kompleksne zasnove, ki potrebuje kar nekaj prakse za razumevanje vseh sistemov, so nekateri podatki manj dostopni, kot bi to želel. Čeprav je uporabniški vmesnik bolj pregleden kot pri prvem delu je kar nekaj stvari sedaj skritih pred pogledom.

Malo me je zbodlo tudi, da so ladje v posameznih kategorijah preveč podobne druga drugi in se razlikujejo zgolj v kakšnem topu in sposobnosti, a za to je glavni krivec namizna igra, po kateri se strategija zgleduje.

Izkušnje vodijo v razne pasivne bonuse, kot je hitrejše streljanje, lažje manevriranje in zvišana morala.

Še ena težava se nahaja v tem, da se znajo bitke odvijati rutinsko in glede na to, da vsaka traja dobrih 10-20 minut, ti kljub epskosti v kampanji počasi začne presedati soočanje z vedno novo skorajda identično floto, za katero veš, da se bo borila na precej predvidljiv način.

Če posebne bitke s precej dobrimi igralnimi idejami odstopajo od tega, sem ob invazijah kmalu pričel opažati vedno pogostejše pritiskanje na gumb za avtomatičen boj, ki pa je na mojo veliko žalost tu in tam kljub absolutni premoči vodilo v smrt šefovske ladje in s tem potrebo po zamenjavi kadra. Ampak kaj moremo, kot usoda hoče so vsi pogrešljivi, s tem pa postane nepotrebna tudi zapomnitev njihovih imen. Hvala, striček z lobanjo v bradi, dobro sva se imela, a na koncu si pač končal pod čekani vesoljskih hroščev. Prepričan sem, da te bo emo z umetnim očesom hitro nadomestil.

Zaključek

Pozitivno:
+ Epske kampanje za tri frakcije
+ Nadzor ladij in bojevanje se počutita odlično
+ Ravno pravšnja mera kompleksnosti
+ zvrhana mera frakcij z lastnimi stili igranja
+ Brezmejno vesoljsko bunkanje

Negativno:
– Sprva se zna za novinca vse počutiti zastrašujoče
– Uporabniški vmesnik (izven boja) je ponekod pomanjkljiv
– Večina bitk v kampanji z izjemo zgodbenih deluje na identičen način

Prejšnji članekAssassin’s Creed III Remastered dobil datum izida
Naslednji članekIgra prestolov dobila nove slike za svojo 8. sezono
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime