Days Gone – Recenzija | Post-apokaliptična povprečnost

Ne bom lagal. Days Gone sem zadnji dve leti smatral za eno najbolj pričakovanih iger v 2018 oziroma po zamiku 2019, ker sem dobesedno goltal ta preživetveni akcijski imidž, ki so ga ekspertno prikazovali v predizidnih napovednikih. Žal se Days Gone, po preigranju, v mojih mislih zapisal kot razočaranje, kakršnega že dolgo nisem ugledal. Raje bi bil še naprej bil v stanju pričakovanja, ko sem pod vtisom igralnih napovednikov z nestrpnostojo pričakoval izzid in je bila povprečnostjo, ki sem jo s kislim obrazom izkusil ob igranju, le skomin.

SIE Bend Studio bi rad vprašal samo – kako za vraga vam je to uspelo? Kako ste po toliko časa še zmerom uspeli izdati igro, ki ob nič več kot solidni grafiki dela tako zanič, da mi je na nekaterih območjih šlo dobesedno na jok, ko sem tam med 15FPS in 30 FPS skušal zadeti glavo grdavža, ki je letel proti meni. Seveda kritika leti na mojo izkušnjo na standardni PS4 konzoli in težko rečem, kako vse poteka na PS4 Pro. Praktično je utelešenje vseh strahov, ki jih imamo PCjaši glede konzolne izkušnje (<30 FPS, the way it’s meant to be played).


Razvojna ekipa: SIE Bend Studio
Založnik: Sony Computer Entertainment
Platforme: PS4
Datum izida: 26.04.2019
Cena: EIGRE.si 57,99€

Zvrst: Akcijska avantura


Video opis


Čudaki in motorji

Igranje v Days Gone sestoji iz opravljanja misij in raziskovanja, s ciljem dobiti dovolj materialov in izboljšati odnos s sosedskimi naselji, da se skupaj z bratom odpraviš na sever. Tam vlada skrivnostna vladna organizacija, katera je mimogrede uspela ustvariti tekstil, imun na naboje najvišjega kalibra. Le ta pa še vedno izgleda kot tipična fluorescentno zelena srajca. Kakopak se v ozadju tudi tokrat skriva nekaj zlobnega.

Pot te popelje po dolgem in počez, okoliši so na čase absolutno prekrasni, ne toliko iz grafičnega vidika kot atmosfersko, pri čemer pomaga dinamičen sistem časa in vremena. Igranje od začetka do konca zgodbe vzame nekako 30 ur, kot omenjeno pa gre za tipično tretjeosebno avanturo s tu in tam kakšno uganko, a ničesar, zaradi česar bi kapa zapustila mojo glavo.

Najbolj impresivno je še, ko naletiš na kakšno hordo, kjer snudi podobne občutek, kot pred kratkim izdan World War Z, le da je tu bolje sunkovito obrniti pete ter preživeti, kot pa da se poskusiti lotiti horde lačnih ust. Skratka, svet je odprt in obširen, a žal nekega cilja za raziskovanje ni, razen da greš naokoli uničevati zombi gnezda ali pa iskati opuščene laboratorije s pasivnimi nadgradnjami zdravja, kondicije ali fokusa.

Če bi povprečnost imela ime…

Gremo najprej omeniti stvari, ki jih Days Gone slabo izpelje, ker bi jih rad čimprej spravil s poti. Iz igralnega aspekta vse poteka rahlo dolgočasno, raziskovanje, za katerega bi pričakoval, da bo najmočnejši del, je kvečjemu zadostno. Brezpomensko je križariti naokoli na motorju, če pa za to nisi nagrajen, plena pa skoraj nikoli ne rabiš, v kar se bom spustil malo pozneje.

Kot poprej omenjeno, vse večino časa deluje na suboptimalnih 20-30 sličicah na sekundo. To bi bil pripravljen spregledati, če bi bil preostanek odličen. Ampak ne, igra se kot povsem običajna tretjeosebna akcijska avantura, skorajda brezosebnostno. Ničesar ne naredi tako dobro, da bi mi vzela sapo ali da bi vsaj pomislil “wow, to je kul”.

Ne bom rekel, ima dobre trenutke, a ti so redki in daleč narazen, izgubljeni v večnem stanju ponavljajočih se mehanik, ki jih je večina drugih žanrskih predstavnikov bolje izpeljala. Kot rečeno – čisto povprečno in mogoče niti ne bi bil tako razburjen, če ne bi kot rečeno na začetku, Days Gone smatral za potencialnega kandidata igre leta.

Še bojevanje, katerega bi ocenil za enega najboljših delov, v večini primerov izpade dolgočasno, ker praktično nikoli ni ničesar na kocki, kot recimo pri State of Decay. Zdaj, ne želim reči, da bi morali vzeti isto nišo, ampak bi te pa lahko malo kaznovali za napake in slabe odločitve, vsaj na višjih težavnostih.

Ko sem tako začel z igranjem sem najprej hotel igro izkusiti na najvišji težavnosti, ker so me zanimale preživetvene mehanike na najvišji ravni. Na vsakega zombija sem se tako spravil z nožem ali kijem, ampak že po pol ure me je prešinilo… zakaj? Zakaj bi se trudil in skušal igrati previdno in s strahom pogledovati čez vogal avtomobila, če me igra dobesedno zasipava z municijo in materiali, tako da lahko mile volje streljam vse povprek.

Zdaj, nekaterim bo to všeč, ker je nasprotje večini preživetvenih iger in je hitrejše ter bolj akcijsko naravnano, ampak osebno sem sodeč po napovednikih pričakoval nekaj v stilu The Last of Us, kjer šteje vsak naboj in kjer moraš razmišljati o vsaki malenkosti.

Ekskluzivno razočaranje

Če kar nadaljujemo s slabimi aspekti, tudi boj ne odtehta napak, čeprav je drugače ok. Merjenje je sploh zaradi zatikajočega delovanja prava muka. Si lahko predstavljaš, kako je na kontrolerju izstreliti natančen strel v glavo (zdaleč najbolj učinkovit način bojevanja), ko ti vse dela na dobrih 20 sličicah na sekundo, zraven tega pa sovražniki stalno trzajo in se premikajo.

Prva stvar ki sem jo moral storiti je, da sem občutljivost indikatorja med merjenjem spustil na najnižjo vrednost, pa še takrat je bilo vse daleč od idealnega. Če primerjam sistem z drugimi večjimi ekskluzivami, kot sta recimo Last of Us in Uncharted, je bojni sistem tu dosti manj zadovoljujoč. Nekoliko zaradi slabe optimizacije in malo zaradi slabšega generalnega občutka, ker se vsa orožja v tvojih rokah počutijo kot desetkilski hlodi.

Treba je sicer omeniti, da je bil Days Gone razvit s strani zunanjega studia in ne direktno pri Sony-u, kar velja za prej omenjene ekskluzive. A glede na pregrešno ceno 69,99€ mislim, da ga lahko po mili volji primerjamo z žanrskimi težkokategorniki.

Je pa za razliko od streljanja bojevanje na blizu boljše, čeprav se prav tako sooča z lastnimi problemi. Eden izmed njih je enostavnost, saj zombije ali čudake zlahka pokončaš, če zapadeš v težave pa se iz skoraj vsake situacije enostavno rešiš s kotaljenjem. Tako konec dneva izpadeš kot Sonic, ko švigaš od enega do drugega sovražnika in ga par-krat udariš, dokler ne nadaljuješ svoje kotalne avanture. Na koncu so tako vsa trupla mrtva, ali pa ostaneš brez kondicije in umreš sam.

Za nekoga, ki je pričakoval realno in težaško izkušnjo se bojni sistem počuti preveč arkadno, ampak mogoče bi za to krivil previsoka pričakovanja, kjer je v napovednikih vse izgledalo bolj fluidno in premišljeno. Ni zanič in tudi ne želim reči, da je neigrano, ampak nisem najbolj navdušen nad stilom, za katerega so se odločili v končnem produktu, saj bi ga najlažje opisal kot State of Decay 2, le slabše.

Samo da se zraven arkadnosti Days Gone trudi prikazati bolj realno in dramatično zgodbo, kjer se človeštvo spopada z manjkom praktično vsega, ampak potem po drugi strani imaš sam neprestano (pre)polne žepe, ki te preprosto silijo v neprestano kreftanje, kjer vse zaloge obnoviš po dobrih petih minutah.

A vse ni turobno

Pa dajmo omeniti par stvari, ki jih Days Gone opravi dobro. Eden teh je že zgodba, ki se vsaj po mojem mnenju lahko kosa z vsemi večjimi dramami na trgu. Potegne te vase in te ne izpusti, delno po zaslugi dobrega glasovnega podajanja in delno po zaslugi vrhunskih animacij, pa tudi glasbena podlaga pripomore pri napetosti in drami, čeprav si ne zasluži Grammya.

Deacon St. John je zelo všečen protagonist, kakor tudi kopica drugih, ki jih srečaš tekom zgodbe in škoda je, da niso več truda vložili tudi v naloge, ker je težko ostati navdušen, ko pa je večina stranskih misij tako generičnih.

Torej v Days Gone igramo kot biker sredi apokalipse. Po takem lahko pričakujemo, da bo vožnja z motorjem predstavljala osrednji del in to je tudi res. Sicer sem zasledil, da nekateri kritizirajo vozni model, ampak po pravici povedano se mi je zdel odličen. Sploh, kako lahko ubiraš ovinke ali občutiš težo motorja, ko te ob preveliki hitrosti vrže iz ovinka in treščiš v drevo.

Ampak ponovno opisujem izkušnjo na PS4 Slim in morda na PS4 Pro težav z neprestanimi padci FPS ni. Sploh sam sem navajen igranja pri 60FPS in sem težavo zaradi tega še dodatno potenciral.

Razsodba

(+) Zgodba je vrhunska tako v izvedbi, kot tudi naraciji
(+) Atmosfera je dobra, ni kaj
(+) Dober vozni model
(+) Horde so grozljive in resnično gromozanske
(+) Grafična podoba je na čase dobra
(+/-) Bojni sistem je meh
(-) Dolgočasno raziskovanje brez prave motivacije
(-) Deluje kot konj serje – posrano
(-) Stranski kvesti so generični in ponavljajoči
(-) Bolj kot z zombiji te obsipava s plenom in municijo

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Povzetek ocene

Kar smo dobili z Days Gone je neprepričljiva in povsem klasična tretjeosebna peskovniška post-apokaliptična avantura, ki je napram fantastičnim napovednikom povprečje v pravem pomenu besede. Ne vem, ali je za to krivo pomanjkanje časa ali kaj drugega, ampak nekatere stvari, kot so pomembne razvejanje odločitve sploh niso našle poti v končni produkt, za piko na I pa na klasični PS4 konzoli vse deluje zatikajoče. A vseeno sta odprt, atmosfersko odličen svet in dobra zgodba lahko vir določenih trenutkov zabave, ki pa so predaleč narazen, da bi bila igra primerna za vsakogar. Nedvomno boste v igri uživali ljubitelji žanra, ki vas obilica akcije in manjko naprednega skrivalništva ne moti.

Sveže recenzije

Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna

Iron Harvest je novi strateški naslov razvijalca KING Art Games in založnika Deep Silver. Ta razvojni studio je sicer znan predvsem po...

HOPsi gaming računalnik – Test računalnika | Sveti se že, ali tudi dostavi?

Računalniki so v sodobnem svetu nepogrešljivi spremljevalci, pa najsi je v ospredju tvojega tipičnega dneva delo ali zabava. Čeravno sestava računalnika po...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!