Recenzija - The Sinking City – Recenzija | Cthulhu se obrača v morskem grobu

Recenzija - The Sinking City – Recenzija | Cthulhu se obrača v morskem grobu

Končna ocena

Dobrodošli na otok mističnega božanstva, lahko vzamem vaš plašč?

The Sinking City je najnovejša, trenutno najbolj ambiciozna poiskušnja Ukrajinskega razvojnega studia Frogwares, ki so si tokrat zadali ustvaritev ultimativne detektivske akcijske prigode, zastavljene okoli srhljivega in norosti polnega Cthulhu mita. Ekipa za tudi z naše strani precej hvaljeno Sherlock Holmes franšizo, za katero skrbijo vse od daljnega 2002, si je začrtala združiti poznan stil detektivskega dela z akcijsko naravnanim peskovniškim raziskovanjem, katera bi naj skupaj vdihnila življenja tej pomorski legendi o koncu sveta. Nenazadnje Cthulhu mit poustvarja strah in norost v sami osnovi, a kaj, ko me je po igranju te avanture bilo strah zgolj za lastno psiho.

Problematika se prične že pred samim izidom. Prvi alfa igralni video, ki smo ga lahko ugledali predlanskega julija je izgledal naravnost noro in tako je premnogo igričarjev neumorno čakalo na več informacij o igro. In so jih tudi prejeli. Kmalu je namreč iz potopljenega soda začelo curljati iz vseh strani in o igri je bilo znanega vse več in več. Še vedno je vse delovalo naravnost prima in pričakovanja so bila ekstremno visoka, vsaj do prvega večjega hladnega tuša.

Čeprav se nočem preveč lotiti ekskluzivnostnih tegob, s katerimi se zadnje leto soočamo na PC platformi, je The Sinking City kmalu postal zgolj še ena igra na listi za odstrel premnogega igričarja, saj je Epic ekskluzivnost marsikomu zmešala štrene in mu na ustnice postavila prisego, kako ON že ne bo podpiral anti-uporabniških praks, medtem, ko si je založnik žalostno brisal solzice s šopi Epic bankovcev. Do sedaj sem opazil vzorec marsikatere igre, ki ubere to marketinško smrt, saj se navadno (z občasnimi izjemami) izkaže za zelo pričakovano igro, ki ne doraste pričakovanjem. In žal vse kaže, da ista usoda čaka tudi potopljeno mesto.


Razvojna ekipa: Frogwares
Založnik: Bigben Interactive
Platforme: PC, XOne, PS4, Switch
Spletna stran: LINK
Datum izida: 24.06.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Detektivska akcijska avantura


Srhljiv otoček, že prihajamo

The Sinking City je v stilu prejšnjih iger tega razvijalca tretjeosebna detektivska avantura, postavljena v fiktivno Novo Anglijo po koncu prve svetovne vojne. Velik navdih zanjo je bil vpliven in kontroverzen (kako pa ne, imel je mačka z imenom Nigger-man) pisec romanov H.P. Lovecraft.

Nerazložljiv primaren strah do pošastnih božanstev je v 1930 privedel do rojstva hobotniškega bitja Cthulu, ki je po zaslugi H. P. Lovecraft-a kmalu postal ena najprepoznavnejših legend vseh časov. Ker je bil ustvarjen kot nalašč tudi za marsikatero ne-literarno obliko, smo ga tudi igričarji lahko ugledali v absolutno briljantni srhljivki Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth iz leta 2005/2006, ki je odprla pot tudi za bolj mešano Call of Cthulhu: The Official Video Game iz 2018.

Mesto klobukov. Ja kaj pa te, če pa ves čas lije kot iz škafa.

Čeprav The Sinking City ne nosi imena, je več kot očitno navdihnjena s strani istega vira. Ampak žal to, kar servira na pladnju, bolj kot na slastno srhljivko spominja na stereotipno detektivsko prigodo, ki niti ni pripravljena ne vem kako dobro in še vedno rahlo trza na krožniku.

Vse se prične z našim junačkom Charlesom Reedom, ki pripluje do vlažnega mesta Oakmont, Massachusetts. Bivši vojščak in izkušen privatni detektiv se namreč že nekaj časa sooča z neprespanimi nočmi, preživetimi v znoju med katero izmed premnogih nočnih mor. Vsi znaki teh kažejo na tragedijo tega mesta, ki je bilo prekleto z nalivi in strahovitimi poplavami. Te s sabo niso prinesle zgolj obilice rib, temveč tudi vse mogoče norije in za dodatno mero še razne podvodne pošasti. Tako je Oakmont postal nedobrodošlo mesto, kjer te vsakdo ali želi izkoristiti v svojo korist, ali te enostavno ignorira ali pa te celo skušati umoriti.

Naključni trenutki nasilja, izginotja, tatvine in srhljive kriminalke so tako stalnica tvojega obiska in kot detektiv seveda dobiš priložnost razreševanja marsikaterega izmed teh primerov. Vse v cilju pridobitve kakšnih korektnih sledov za razrešitev ultimativne skrivnosti, ki je tudi vir vseh tvojih nočnih mor in neprespanih noči.

Ubogi Albert, pa toliko življenja je še imel pred sabo.

Med potopom v kaverno pod otokom so namreč potapljači odkrili znake starodavne civilizacije, z več nadnaravnimi skulpturami demonov. A lej ga, zlomka, kmalu po tem je vse prisotne nesrečnike obsedla kuga norosti, ki so jo hitro in vztrajno pričeli širiti med ostale prebivalce otoka, pri tem pa so se vse naokrog začenjale pojavljati agresivne mistične mutantske kreature.

Dobra detektivka, a to je tudi vse

Igralni del se deli v dva segmenta, kjer se v enem preizkušaš v reševanju zločinov, pri drugem pa v pobijanju pošasti. A žal je razpon med obema aspektoma precej gigantski.

Vidijo se dolgoletne izkušnje razvijalcev na področju detektivk, saj je posledično The Sinking City precej dobra in zanimiva detektivska prigoda raziskovanja vsakovrstnih zločinov, okronana z že poznanim sistemom povezovanja sledov v kombinacije. Med raziskovanjem namreč naletiš na vse mogoče sledove, ki združeni vodijo v nit motivov preko katerih lahko razbereš odvijanje zločina ter njegove posledice na svet. Ker vse to narediš sam, brez držanja za roko, se razreševanje vsakega zločina počuti nadvse zadovoljujoče.

Vidim te, Nigger-man.

Ampak Sherlock Holmes je bil seveda biser zase. Reed pa namesto nadčloveške intuicije in inteligence za reševanje zlorablja nadnaravno moč v obliki modrega žarečega portala, kjer dobiš vpogled v zločine preteklosti, kjer obiščeš preteklost v obliki silhuet in delcev govora. Na podlagi tega moraš nato ugotoviti potek dogajanja, ki navadno vodi v pojavitev novih sledi, to pa sčasoma do razrešitve. Celoten princip ni nič novega, saj nam je vse že poznano iz Sherlock Holmes-a in Batman: Arkham serije.

Ampak žal se tu prične gora težav. Kljub na prvi pogled zelo zanimivi tematiki nobeden izmed primerov, katere sem se lotil, ni uspel res izstopati iz povprečja in se mi za dalj časa zasidrati v spomin. Frogwares je vedno znal ustvariti dobro zgodbo v obliki raznovrstnih, nepredvidljivih misterij, kjer te naprej žene želja po razrešitvi in ugotovitvi vseh dogodkov. A to sem le redkokdaj občutil v tej priredbi, saj so se primeri pogosto izkazali za predvidljive, kar je najslabša možna stvar za igro, katera sama sebe označi za detektivsko avanturo.

Tok-tok, je doma kakšna mutantska beštija?

Prav tako Reed ni zapomljiv protagonist in brez očitnih karakteristik, katere bi ga označile za edinstvenega, se naokrog opoteka kot osebnosti olupljena skopa različica Sherlock Holmes-a, brez njegovega edinstvenega šarma in navad. Zaradi tega vedno nekako ne sodi v okolje, v katerem se nahaja.

Tehnika prejšnjega desetletja

Če pa se lotimo še preostanka igre, kjer večino predstavlja tretjeosebno streljanje, je funkcionalno, a žal res zgolj to. Večno pomanjkanje streliva nudi zanimiv element odstavljanja monstrunov, a tudi to celotnega dela ne reši gole povprečnosti. Kot da bi šlo za pozneje zamišljeno stvar, ki so jo enostavno dali v igro, da so imeli pred izidom za pokazati kaj zanimivega in da ima igralec nekaj za početi med detektivskimi opravili.

Igra pozna tudi omejen sistem kreftanja, kateri ti dopusti izdelavo municije, paketkov zdravja in raznih ostalih priboljškov, a kot že omenjeno, se nekako ne počuti organsko vpeljan. Občutek imam, da bi igra bila dosti boljša, če bi se osredotočala zgolj na detektivski del in da bi akcijo povsem dala na stran ali v cinematične sekvence.

Razreševanje zločinov pogosto zahteva tudi bolj… fizični pristop.

Za piko na i pa tudi tehnični aspekti pogosto razkrijejo neprivlačno notranjost. Resda gre za odprt svet, kjer lahko po mili volji raziskuješ, kar želiš, a vse se počuti neverjetno neživljenjsko, z umetnimi NPC-ji ter ponavljajočo se sivo okolico, ki se ves čas počuti enaka. Kamorkoli pogledaš, vidiš blišč dežja, par kupov rib in sivo rjavo kombinacijo zastarele krame, kar resda karseda realistično poustvari neurni otoček sredi ničesar, a ne predstavlja zabavnega igralnega okolja.

Zapovrh se tudi animacije in vsi ostali vizualni elementi okoli tvojega igralnega lika v vsej svoji abruptni slavi počutijo kot velik korak nazaj napram nekaterim igram, ki sem jih imel priložnost igrati tekom zadnjih let. Rekel pa bi celo, da so inferiorni napram prejšnjemu projektu tega razvijalca, to je bil seveda Sherlock Holmes: The Devils Daughter.

Za češnjo na sladoledni torti pa je tudi zvočni aspekt povsem pozabljiv, kot so tudi vsi ostali zvočni elementi. Če bi celotni zvočni del primerjal z recimo Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth, je tam uspel ustvariti občutek groze in misterije, medtem, ko je tu zgolj še en depresiven, ponavljajoč se komad, ki ga ves čas slišiš v ozadju, a mu ne nameniš nobene dodatne pozornosti.

Razsodba

(+) Detektivski del zna biti zanimiv
(+) Umestitev in zgodba privlačita pozornost
(+) Odprt svet, poln zanimivosti
(+/-) Funkcionalni akcijski del, ki zgolj obkljuka vse potrebne kvadratke
(+/-) Primeri znajo biti pozabljivi
(-) Svet uspe izpasti neverjetno neorgansko in pusto
(-) Pozabljiva zvočna in vizualna plat

The Sinking City je najnovejša, trenutno najbolj ambiciozna poiskušnja Ukrajinskega razvojnega studia Frogwares, ki so si tokrat zadali ustvaritev ultimativne detektivske akcijske prigode, zastavljene okoli srhljivega in norosti polnega Cthulhu mita. Ekipa za tudi z naše strani precej hvaljeno Sherlock Holmes franšizo, za katero skrbijo vse od daljnega 2002, si je začrtala združiti poznan stil detektivskega dela z akcijsko naravnanim peskovniškim raziskovanjem, katera bi naj skupaj vdihnila življenja tej pomorski legendi o koncu sveta. Nenazadnje Cthulhu mit poustvarja strah in norost v sami osnovi, a kaj, ko me je po igranju te avanture bilo strah zgolj za lastno psiho.

Problematika se prične že pred samim izidom. Prvi alfa igralni video, ki smo ga lahko ugledali predlanskega julija je izgledal naravnost noro in tako je premnogo igričarjev neumorno čakalo na več informacij o igro. In so jih tudi prejeli. Kmalu je namreč iz potopljenega soda začelo curljati iz vseh strani in o igri je bilo znanega vse več in več. Še vedno je vse delovalo naravnost prima in pričakovanja so bila ekstremno visoka, vsaj do prvega večjega hladnega tuša.

Čeprav se nočem preveč lotiti ekskluzivnostnih tegob, s katerimi se zadnje leto soočamo na PC platformi, je The Sinking City kmalu postal zgolj še ena igra na listi za odstrel premnogega igričarja, saj je Epic ekskluzivnost marsikomu zmešala štrene in mu na ustnice postavila prisego, kako ON že ne bo podpiral anti-uporabniških praks, medtem, ko si je založnik žalostno brisal solzice s šopi Epic bankovcev. Do sedaj sem opazil vzorec marsikatere igre, ki ubere to marketinško smrt, saj se navadno (z občasnimi izjemami) izkaže za zelo pričakovano igro, ki ne doraste pričakovanjem. In žal vse kaže, da ista usoda čaka tudi potopljeno mesto.


Razvojna ekipa: Frogwares
Založnik: Bigben Interactive
Platforme: PC, XOne, PS4, Switch
Spletna stran: LINK
Datum izida: 24.06.2019
Cena: 59.99€

Žanr: Detektivska akcijska avantura


Srhljiv otoček, že prihajamo

The Sinking City je v stilu prejšnjih iger tega razvijalca tretjeosebna detektivska avantura, postavljena v fiktivno Novo Anglijo po koncu prve svetovne vojne. Velik navdih zanjo je bil vpliven in kontroverzen (kako pa ne, imel je mačka z imenom Nigger-man) pisec romanov H.P. Lovecraft.

Nerazložljiv primaren strah do pošastnih božanstev je v 1930 privedel do rojstva hobotniškega bitja Cthulu, ki je po zaslugi H. P. Lovecraft-a kmalu postal ena najprepoznavnejših legend vseh časov. Ker je bil ustvarjen kot nalašč tudi za marsikatero ne-literarno obliko, smo ga tudi igričarji lahko ugledali v absolutno briljantni srhljivki Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth iz leta 2005/2006, ki je odprla pot tudi za bolj mešano Call of Cthulhu: The Official Video Game iz 2018.

Mesto klobukov. Ja kaj pa te, če pa ves čas lije kot iz škafa.

Čeprav The Sinking City ne nosi imena, je več kot očitno navdihnjena s strani istega vira. Ampak žal to, kar servira na pladnju, bolj kot na slastno srhljivko spominja na stereotipno detektivsko prigodo, ki niti ni pripravljena ne vem kako dobro in še vedno rahlo trza na krožniku.

Vse se prične z našim junačkom Charlesom Reedom, ki pripluje do vlažnega mesta Oakmont, Massachusetts. Bivši vojščak in izkušen privatni detektiv se namreč že nekaj časa sooča z neprespanimi nočmi, preživetimi v znoju med katero izmed premnogih nočnih mor. Vsi znaki teh kažejo na tragedijo tega mesta, ki je bilo prekleto z nalivi in strahovitimi poplavami. Te s sabo niso prinesle zgolj obilice rib, temveč tudi vse mogoče norije in za dodatno mero še razne podvodne pošasti. Tako je Oakmont postal nedobrodošlo mesto, kjer te vsakdo ali želi izkoristiti v svojo korist, ali te enostavno ignorira ali pa te celo skušati umoriti.

Naključni trenutki nasilja, izginotja, tatvine in srhljive kriminalke so tako stalnica tvojega obiska in kot detektiv seveda dobiš priložnost razreševanja marsikaterega izmed teh primerov. Vse v cilju pridobitve kakšnih korektnih sledov za razrešitev ultimativne skrivnosti, ki je tudi vir vseh tvojih nočnih mor in neprespanih noči.

Ubogi Albert, pa toliko življenja je še imel pred sabo.

Med potopom v kaverno pod otokom so namreč potapljači odkrili znake starodavne civilizacije, z več nadnaravnimi skulpturami demonov. A lej ga, zlomka, kmalu po tem je vse prisotne nesrečnike obsedla kuga norosti, ki so jo hitro in vztrajno pričeli širiti med ostale prebivalce otoka, pri tem pa so se vse naokrog začenjale pojavljati agresivne mistične mutantske kreature.

Dobra detektivka, a to je tudi vse

Igralni del se deli v dva segmenta, kjer se v enem preizkušaš v reševanju zločinov, pri drugem pa v pobijanju pošasti. A žal je razpon med obema aspektoma precej gigantski.

Vidijo se dolgoletne izkušnje razvijalcev na področju detektivk, saj je posledično The Sinking City precej dobra in zanimiva detektivska prigoda raziskovanja vsakovrstnih zločinov, okronana z že poznanim sistemom povezovanja sledov v kombinacije. Med raziskovanjem namreč naletiš na vse mogoče sledove, ki združeni vodijo v nit motivov preko katerih lahko razbereš odvijanje zločina ter njegove posledice na svet. Ker vse to narediš sam, brez držanja za roko, se razreševanje vsakega zločina počuti nadvse zadovoljujoče.

Vidim te, Nigger-man.

Ampak Sherlock Holmes je bil seveda biser zase. Reed pa namesto nadčloveške intuicije in inteligence za reševanje zlorablja nadnaravno moč v obliki modrega žarečega portala, kjer dobiš vpogled v zločine preteklosti, kjer obiščeš preteklost v obliki silhuet in delcev govora. Na podlagi tega moraš nato ugotoviti potek dogajanja, ki navadno vodi v pojavitev novih sledi, to pa sčasoma do razrešitve. Celoten princip ni nič novega, saj nam je vse že poznano iz Sherlock Holmes-a in Batman: Arkham serije.

Ampak žal se tu prične gora težav. Kljub na prvi pogled zelo zanimivi tematiki nobeden izmed primerov, katere sem se lotil, ni uspel res izstopati iz povprečja in se mi za dalj časa zasidrati v spomin. Frogwares je vedno znal ustvariti dobro zgodbo v obliki raznovrstnih, nepredvidljivih misterij, kjer te naprej žene želja po razrešitvi in ugotovitvi vseh dogodkov. A to sem le redkokdaj občutil v tej priredbi, saj so se primeri pogosto izkazali za predvidljive, kar je najslabša možna stvar za igro, katera sama sebe označi za detektivsko avanturo.

Tok-tok, je doma kakšna mutantska beštija?

Prav tako Reed ni zapomljiv protagonist in brez očitnih karakteristik, katere bi ga označile za edinstvenega, se naokrog opoteka kot osebnosti olupljena skopa različica Sherlock Holmes-a, brez njegovega edinstvenega šarma in navad. Zaradi tega vedno nekako ne sodi v okolje, v katerem se nahaja.

Tehnika prejšnjega desetletja

Če pa se lotimo še preostanka igre, kjer večino predstavlja tretjeosebno streljanje, je funkcionalno, a žal res zgolj to. Večno pomanjkanje streliva nudi zanimiv element odstavljanja monstrunov, a tudi to celotnega dela ne reši gole povprečnosti. Kot da bi šlo za pozneje zamišljeno stvar, ki so jo enostavno dali v igro, da so imeli pred izidom za pokazati kaj zanimivega in da ima igralec nekaj za početi med detektivskimi opravili.

Igra pozna tudi omejen sistem kreftanja, kateri ti dopusti izdelavo municije, paketkov zdravja in raznih ostalih priboljškov, a kot že omenjeno, se nekako ne počuti organsko vpeljan. Občutek imam, da bi igra bila dosti boljša, če bi se osredotočala zgolj na detektivski del in da bi akcijo povsem dala na stran ali v cinematične sekvence.

Razreševanje zločinov pogosto zahteva tudi bolj… fizični pristop.

Za piko na i pa tudi tehnični aspekti pogosto razkrijejo neprivlačno notranjost. Resda gre za odprt svet, kjer lahko po mili volji raziskuješ, kar želiš, a vse se počuti neverjetno neživljenjsko, z umetnimi NPC-ji ter ponavljajočo se sivo okolico, ki se ves čas počuti enaka. Kamorkoli pogledaš, vidiš blišč dežja, par kupov rib in sivo rjavo kombinacijo zastarele krame, kar resda karseda realistično poustvari neurni otoček sredi ničesar, a ne predstavlja zabavnega igralnega okolja.

Zapovrh se tudi animacije in vsi ostali vizualni elementi okoli tvojega igralnega lika v vsej svoji abruptni slavi počutijo kot velik korak nazaj napram nekaterim igram, ki sem jih imel priložnost igrati tekom zadnjih let. Rekel pa bi celo, da so inferiorni napram prejšnjemu projektu tega razvijalca, to je bil seveda Sherlock Holmes: The Devils Daughter.

Za češnjo na sladoledni torti pa je tudi zvočni aspekt povsem pozabljiv, kot so tudi vsi ostali zvočni elementi. Če bi celotni zvočni del primerjal z recimo Call of Cthulhu: Dark Corners of the Earth, je tam uspel ustvariti občutek groze in misterije, medtem, ko je tu zgolj še en depresiven, ponavljajoč se komad, ki ga ves čas slišiš v ozadju, a mu ne nameniš nobene dodatne pozornosti.

Razsodba

(+) Detektivski del zna biti zanimiv
(+) Umestitev in zgodba privlačita pozornost
(+) Odprt svet, poln zanimivosti
(+/-) Funkcionalni akcijski del, ki zgolj obkljuka vse potrebne kvadratke
(+/-) Primeri znajo biti pozabljivi
(-) Svet uspe izpasti neverjetno neorgansko in pusto
(-) Pozabljiva zvočna in vizualna plat

V The Sinking City se pod gladino skriva dobra detektivka, ki pa je veliko razočaranje napram mojim pričakovanjem zanjo. Počuti se kot ne-navdihnjena kopija Sherlock Holmes-a z dodatnimi akcijskimi elementi v postavitvi, ki je nikoli ne uspe v celoti izkoristiti. Raziskovanje je dolgočasno, bojevanje ne-navdihnjeno, zgodba predvidljiva ter tehnični aspekti v najboljšem primeru zadovoljivi. Sicer bodo najbolj idilični detektivi pod vsemi grozotami našli zanimivo detektivsko ogrodje, a istočasno se bodo morali vprašati, ali bodo za to pripravljeni zapluti na pusti otok depresije ter ribjih črev.
Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.