Recenzija - Surge 2 – Recenzija | Nizkonapetostna akcijska RPG inštalacija

Recenzija - Surge 2 – Recenzija | Nizkonapetostna akcijska RPG inštalacija

Končna ocena

Subjekt #64 naenkrat zapazi, kako se nevede naslanja na kontejner z odpadnim železom. Ne glede na jakost naprezanja možganskih celic mu te nikakor ne sporočijo, kaj je počel zgolj sekundo poprej, kot da bi se njegov celoten život nenadoma materializiral iz ničesar. Skomigne z rameni in si zamrmra v brado “roba bo kriva, bom mogel nehat jemat to prekleto strupeno sranje, predno me pobere”. Sramotno pozno zagleda, da v rokah drži ogromno macolo. “Kaj za vraga mi bo to, saj nisem jeb*** gradbenik, piz**, to sranje mi bo čisto zje**** glavo”. A še predno zmore pretirano pretuhtati trenutno situacijo, naenkrat zasliši hitro bližajoče se korake. Osnovne manire narekujejo, naj se prišleku vljudno predstavi, a namesto tega se zaloti, kako zlovešče potežka macolo v rokah. In še preden se prišleku zmore opravičiti za neprijazno aktivnost, se ta ustavi in vrne neprijazen pozdrav v isti meri. Subjekt #64 zavzdihne. Nič, potrebno bo razrešiti to situacijo in kot kaže lepa beseda ne bo zalegla… Subjekt #65 naenkrat zapazi, kako se nevede naslanja na kontejner z odpadnim železom. Ne glede na jakost naprezanja možganskih celic mu te nikakor ne sporočijo, kaj je počel zgolj sekundo poprej, kot da bi se njegov celoten život nenadoma materializiral iz ničesar. Skomigne z rameni in si zamrmra v brado “roba bo kriva, bom mogel nehat jemat to prekleto strupeno sranje, predno me pobere”.

The Surge. Hja. Ta tretjeosebna RPG sekaščina je neverjetno razcepljena igra, katero bi zelo težko popredalčkal. Šlo je za predlanski poizkus futurističnega igranja vlog, neprimeren za vsak okus, ki se je vse od izhodišča boril s krizo identitete. Razvojni studio Deck13 je več kot očitno velik vpliv jemal direktno od največjega igričarskega rudnika soli, odgovornega za revolucijo trga z malim morjem takšnih ali drugačnih duplikaških udejstvovanj, med tem pa se konstantno izmikal Matildi. Nič ni narobe z navdihom, problem se pojavi, če v zbirko ne uspeš dodati dovolj unikatnih začimb in ustvariti lastne identitete in te obtožbe so letele tudi na The Surge.

Izvirniku The Surge sem sicer namenil zgolj par ur svojega časa, saj moje pozornosti nekako ni zmogel držati dlje kot to, brez posebnega razloga. Nasploh imam rad ta tip iger, The Surge pa je vanj uvedel tudi nekatere zelo všečne spremembe. Stvari, kot so hitrejši tempo in zmožnost targetiranja in rezanja raznih okončin (razen tiste, ti pacek), katere si lahko nato obdelal in uporabil v pravičniškem boju proti nepridipravom. Ampak to očitno ni bilo dovolj, da bi na svojo stran pridobil zabrazgotinjene trdoživce, navajene vsega hudega iz časov, preživetih v Dark Souls. A pozor! Nedavno je igra prejela naslednika, ki bi naj zakrpal marsikatero kritično luknjo. Zato si dajmo ogledati, ali The Surge 2 uspe prestreči koso mimoidočega delivca končne sodbe in ga s spretnim proti-udarcem okrajšati za zgornji del trupa, ali se bo kot marsikateri konkurent pridružil propadlim pogumnežem.


Razvojna ekipa: Deck13
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: LINK
Datum izida: 24.09.2019
Cena: 49.99€

Žanr: Tretjeosebni akcijski RPG


Preživetje najmočnejših

The Surge 2 se kot izvirnik po lopovsko opira istega recepta, a ga je začinil s še hitrejšim in s še bolj dodelanim bojnim modelom, kjer največ štejejo refleksi in dobro pozicioniranje. Zraven tega se uklanja tudi mnogim predlogom, izglasovanih s strani ljubiteljev prvega dela. Takisto gre še vedno tudi za težaško in naporno igro, ne toliko v smislu nepoštenosti, temveč v potrebi po potrpežljivim poznavanjem mehanik, spretnostno-vezanim bojnim sistemom in sprijaznjenjem s konstantnim umiranjem.

Kaj ti bo pa čelada, če si kupil epski oklep

Vsak izgubljenec bo že na daleč takoj prepoznal klasične Souls mehanike, kot so bojevanje na princip vzdržljivosti, oživljajoči se sovražniki, kontrolne točke (kresi), zbiranje materialov (duše) in nadgrajevanje opreme. Tako se za vsakega ljubitelja franšize Temnih Duš pladenj kar šibi od teoretičnih dobrot in The Surge 2 res nudi močno izboljšano izkušnjo za vsakogar, ki je užival v prvem delu in je tudi nasledniku pripravljen nameniti več ur svojega časa.

Nudi stvari, kot sta zelo zadovoljujoče napredovanje skozi zakotne ulice futurističnega mesta in naravnost groteskno rezanje okončin, a istočasno zna biti z določenimi elementi tudi vir neizmerne količine frustracij. Da, med igranjem sem ponovno dobil občutek, kot da bi se po par letih predaha vrnil nazaj v emocionalno naporno igranje Dark Souls, le da so živalsko in mrtvaško nesnago zamenjali robotski in človeški nepridipravi vseh oblik in velikosti, namesto preobjedenih demonskih šefov pa mi je naproti stal majhen plešast debeluh v velikem hobotniškem robotu.

Povej mi zgodbo… o nasilju

Dark Souls nikoli ni veljala za franšizo z izjemno pripovedniško nitjo. Sicer se je res odvijala v svetu, ki je kar pokal po šivih od ozadne štorije, a vsak nadobuden igralec je lahko ta del preprosto ignoriral in vseeno izkusil vse ali vsaj večino tega, kar je franšiza ponujala. The Surge se je tu odločil za precej drugačen pristop, saj je prvenec vseboval med drugim tudi izjemno dolg zgodbeni uvodnik, ki nekako ni sovpadal s težaškim preostankom, kateri je bil vezan predvsem na akcijsko igranje.

Mali Janez v velikem robotu

The Surge 2 se ponovno vrača na pot akcijske osredotočenosti. Ko se po strmoglavljenju potniškega letala kot edini preživeli zbudiš po dve-mesečni komi te že takoj odvrže v akcijo, pa če si tega želiš ali ne. Saj ne rečem, da jo sestavlja samo klanje – še vedno lahko med raziskovanjem najdeš kasete s par minutno govorno pripovedjo, ali pa med raziskovanjem naletiš na kakšnega NPC-ja, ki ti ob besednem vrtanju še prerad dal kakšno nalogo ali dve.

Ampak nikoli nisi vezan na prisilno poslušanje nobenega brihtneža in tudi ob preskoku vsega boš še vedno lahko izkusil preostanek brez kakršnega koli problema. A problem se zna pojaviti, če brez vsaj bežnega poslušanja dialogov ne boš vedel, kam se podati za napredek v zgodbi in boš zgolj slepo lutal po pretirano zanemarjenih ulicah in kanalih.

Ko fanatiki obmolknejo

Seveda ne bi šlo za pravega klona Temnih Duš brez težavnega bojevanja. Dobrih 30 minut po pričetku s parimi šibkimi nasprotniki tako že prvič prideš navzkriž s šefom, kateri te bo že ob rahli nepazljivosti razbil kot cucka. Ampak – a boš zaradi neuspeha odnehal in šel igrati Pokemone? Vraga, da ne. Neuspeh te bo gnal, da boš ob naslednjem soočenju tolkel hitreje, se izmikal spretneje in blokiral močneje. Če to ne bo dovolj, pa spet vse po istem principu. Sledi mu, dokler ne boš ti tisti s sadističnim nasmehom na obrazu ob koncu boja. Ponovi postopek par stokrat in že boš zrl v obličje končnega zaslona in se pripravljal na Novo Igro+.

Nekdo je res… izgubil pamet. Heh, ja, saj vem, bom zaprl vrata za sabo

Kar se tiče težaške igranosti, je igra res prima. Ko vse funkcionira, kot mora, je izjemno zabavno razkosati vsakega sovraga, ki ti prekriža pot, še bolj pa vse pride do izraza ob prej omenjenih šefovskih spopadih. Za to poskrbi širok arzenal raznovrstnih od sovražnikov pridobljenih orožij parih zvrsti. Meči so hitri, sulice imajo prednost bojevanja z razdalje, ogromne macole pa zadajo največji kroše. A nisem si mogel pomagati, da ne bi zapazil določene premoči sulic in palic. To dvoje namreč nudi nepremagljivo kombinacijo moči, hitrosti in bojevanja z razdalje, zaradi česar nisem po uvodnem delu niti enkrat pomislil o uporabi katerega drugega kosa orožja.

Združeno s raznovrstnimi seti oklepov in opreme imaš vedno motivacijo rezanja sovražnih delov za izboljšanje samega sebe, pa tudi po pridobitvi vsega plena mehanika še vedno služi pridobivanju materialov za nadgrajevanje. To pa je tudi element, kjer igra najbolj zažari. Med bojevanjem se lahko namreč odločiš, ali boš raje ciljal sočne ne-oklepne dele telesa in tako povzročil največjo škodo, a se s tem poslovil od dobrin za izboljševanje opreme. Če želiš to, boš moral počasi prebiti oklepne elemente sovražnega telesa, katerega boš v končni animaciji gladko odrobil od telesa.

Mestu bi prijala kakšna “nabildana” čistilka

Bojevanje vsebuje tudi več preostalih elementov, ki ga naredijo neizmerno kompleksnega in nagrajujejo izkušenost ter dobro poznavanje mehanik. Imaš posebne sposobnosti, ki med drugim omogočajo zdravljenje med bojem; napajanje opreme ter uporabo raznih pasivnih spodobnosti, kmalu po začetku pa ti na pomoč priskoči tudi majhen leteč robotek s fleksibilnim strelskim elementom.

A s kompleksnostjo lahko gre toliko več stvari narobe in tudi The Surge 2 temu ne uide. Določene sovražne mehanike se lahko počutijo nepošteno in frustrirajoče, saj moraš natanko poznati napade vsakega sovražnika, preden jih lahko uspešno blokiraš in kontriraš preko direkcionalnega sistema. Premikanje in izmikanje znata biti izjemno štorasta, saj odzivnost občasno ni na visoki ravni in tako se lahko kakšna smrt počuti, kot da si je nisi zaslužil.

Najbolj frustrirajoč element na celi igri pa je tretjeosebna kamera, ki sploh v šefovskih spopadih z lenim premikanjem pogosto ne more slediti hitrim gibom in tako rada zaostane, te izgubi iz vidika ali pa te spremlja iz čudnega zornega kota.

Postati neviden, neranljiv in nepremagljiv so mokre sanje vsakega goljufivca

Tudi hrošči so našli svojo pot v igro, čeprav na srečo v dokaj majhni meri. Dokaj standardna afera brez večjih problemov. Najopaznejši, na katerega sem naletel, je moj lik napravil v nevidnega in nesmrtnega delivca smrti, kjer so sovragi zgolj slepo udrihali po meni brez povzročitve škode, jaz pa sem jih lahko normalno pokončal. Žal se je morilski obisk par stopenj močnejših sovražnikov končal, ko je isti hrošč povzročil tudi, da se je moj neviden možicelj zataknil v procesu teleportacije in postal nepremagljiva sila v konstantnem vertikalnem premikanju iz prvega v drugo nadstropje in ponovno nazaj.

Ni vse zlato, kar se sveti

Mesto Jericho je veliko bolj odprt in prostran igralni prostor od tovarniškega kompleksa prvega dela. Sestavlja ga več raznovrstnih con, katere skrivajo nemalo skrivnosti, bližnjic ali nevarnosti. Ob smrti si prepuščen izgubi vsega nošenega tehnološkega smetja (duš) in tako se moraš vrniti nazaj na mesto svojega neuspeha v določenem časovnem intervalu, drugače ga za vedno izgubiš.

Da, sovražnikov nikakor ne primanjkuje

Pri tem ti pomaga redno odpiranje zaprtih prehodov, ki omogočajo lažjo navigacijo skozi že preigrana območja. Zaprta območja tako s pridobitvijo novih igračk sčasoma lahko odpreš v metroidvanskem stilu, čeprav se v labirintsko zasnovanih mestnih ulicah lahko kar hitro izgubiš in slepo tavaš naokoli.

Prejšnja igra je pustila marsikoga žejnega, kar se tiče vizualne raznolikosti in prepoznavnosti. Dvojici tu gre nekoliko bolje, saj vsebuje dosti večjo raznolikost okolišev, ki te nadgrajujejo s svojevrstno atmosfero. Od klavstrofobičnega vertikalno zasnovanega zapuščenega velemesta do toksične kanalizacije in džungelskega parka. Vsako področje pride tudi z lastnimi sovražniki in mehanikami, zato je potrebno stalno biti na preži in prilagajati taktiko glede na situacijo, v kateri si se znašel.

The Surge 2 v veliki meri sloni ravno na akcijskem, hitrem bojnem sistemu, ki nikoli ne prekorači dobrodošlice. Gre za velik napredek napram prejšnjega dela, ki nadgradi inovativne igralne mehanike in zraven doda še nekaj novih idej. Deck13 so uspeli ustvariti odlično igro z zabavno igralno osnovo, ki vsekakor zmore pokazati, da žanru še ni odbila zadnja ura.

Razsodba

(+) Zabavna igralna osnova
(+) Hitro in zahtevno, a ne nepošteno bojevanje
(+) Nadgrajeni unikatni elementi prvega dela
(+) Izjemno zadovoljujoči šefovski spopadi
(+) Raznovrstna okolja z lastnimi izzivi
(+/-) Zgodba… je tudi tu?
(-) Kamera ga je malo “cuknila”
(-) Zna biti zelo frustrirajoča

Subjekt #64 naenkrat zapazi, kako se nevede naslanja na kontejner z odpadnim železom. Ne glede na jakost naprezanja možganskih celic mu te nikakor ne sporočijo, kaj je počel zgolj sekundo poprej, kot da bi se njegov celoten život nenadoma materializiral iz ničesar. Skomigne z rameni in si zamrmra v brado “roba bo kriva, bom mogel nehat jemat to prekleto strupeno sranje, predno me pobere”. Sramotno pozno zagleda, da v rokah drži ogromno macolo. “Kaj za vraga mi bo to, saj nisem jeb*** gradbenik, piz**, to sranje mi bo čisto zje**** glavo”. A še predno zmore pretirano pretuhtati trenutno situacijo, naenkrat zasliši hitro bližajoče se korake. Osnovne manire narekujejo, naj se prišleku vljudno predstavi, a namesto tega se zaloti, kako zlovešče potežka macolo v rokah. In še preden se prišleku zmore opravičiti za neprijazno aktivnost, se ta ustavi in vrne neprijazen pozdrav v isti meri. Subjekt #64 zavzdihne. Nič, potrebno bo razrešiti to situacijo in kot kaže lepa beseda ne bo zalegla… Subjekt #65 naenkrat zapazi, kako se nevede naslanja na kontejner z odpadnim železom. Ne glede na jakost naprezanja možganskih celic mu te nikakor ne sporočijo, kaj je počel zgolj sekundo poprej, kot da bi se njegov celoten život nenadoma materializiral iz ničesar. Skomigne z rameni in si zamrmra v brado “roba bo kriva, bom mogel nehat jemat to prekleto strupeno sranje, predno me pobere”.

The Surge. Hja. Ta tretjeosebna RPG sekaščina je neverjetno razcepljena igra, katero bi zelo težko popredalčkal. Šlo je za predlanski poizkus futurističnega igranja vlog, neprimeren za vsak okus, ki se je vse od izhodišča boril s krizo identitete. Razvojni studio Deck13 je več kot očitno velik vpliv jemal direktno od največjega igričarskega rudnika soli, odgovornega za revolucijo trga z malim morjem takšnih ali drugačnih duplikaških udejstvovanj, med tem pa se konstantno izmikal Matildi. Nič ni narobe z navdihom, problem se pojavi, če v zbirko ne uspeš dodati dovolj unikatnih začimb in ustvariti lastne identitete in te obtožbe so letele tudi na The Surge.

Izvirniku The Surge sem sicer namenil zgolj par ur svojega časa, saj moje pozornosti nekako ni zmogel držati dlje kot to, brez posebnega razloga. Nasploh imam rad ta tip iger, The Surge pa je vanj uvedel tudi nekatere zelo všečne spremembe. Stvari, kot so hitrejši tempo in zmožnost targetiranja in rezanja raznih okončin (razen tiste, ti pacek), katere si lahko nato obdelal in uporabil v pravičniškem boju proti nepridipravom. Ampak to očitno ni bilo dovolj, da bi na svojo stran pridobil zabrazgotinjene trdoživce, navajene vsega hudega iz časov, preživetih v Dark Souls. A pozor! Nedavno je igra prejela naslednika, ki bi naj zakrpal marsikatero kritično luknjo. Zato si dajmo ogledati, ali The Surge 2 uspe prestreči koso mimoidočega delivca končne sodbe in ga s spretnim proti-udarcem okrajšati za zgornji del trupa, ali se bo kot marsikateri konkurent pridružil propadlim pogumnežem.


Razvojna ekipa: Deck13
Založnik: Focus Home Interactive
Platforme: PC, PS4, XOne
Steam: LINK
Datum izida: 24.09.2019
Cena: 49.99€

Žanr: Tretjeosebni akcijski RPG


Preživetje najmočnejših

The Surge 2 se kot izvirnik po lopovsko opira istega recepta, a ga je začinil s še hitrejšim in s še bolj dodelanim bojnim modelom, kjer največ štejejo refleksi in dobro pozicioniranje. Zraven tega se uklanja tudi mnogim predlogom, izglasovanih s strani ljubiteljev prvega dela. Takisto gre še vedno tudi za težaško in naporno igro, ne toliko v smislu nepoštenosti, temveč v potrebi po potrpežljivim poznavanjem mehanik, spretnostno-vezanim bojnim sistemom in sprijaznjenjem s konstantnim umiranjem.

Kaj ti bo pa čelada, če si kupil epski oklep

Vsak izgubljenec bo že na daleč takoj prepoznal klasične Souls mehanike, kot so bojevanje na princip vzdržljivosti, oživljajoči se sovražniki, kontrolne točke (kresi), zbiranje materialov (duše) in nadgrajevanje opreme. Tako se za vsakega ljubitelja franšize Temnih Duš pladenj kar šibi od teoretičnih dobrot in The Surge 2 res nudi močno izboljšano izkušnjo za vsakogar, ki je užival v prvem delu in je tudi nasledniku pripravljen nameniti več ur svojega časa.

Nudi stvari, kot sta zelo zadovoljujoče napredovanje skozi zakotne ulice futurističnega mesta in naravnost groteskno rezanje okončin, a istočasno zna biti z določenimi elementi tudi vir neizmerne količine frustracij. Da, med igranjem sem ponovno dobil občutek, kot da bi se po par letih predaha vrnil nazaj v emocionalno naporno igranje Dark Souls, le da so živalsko in mrtvaško nesnago zamenjali robotski in človeški nepridipravi vseh oblik in velikosti, namesto preobjedenih demonskih šefov pa mi je naproti stal majhen plešast debeluh v velikem hobotniškem robotu.

Povej mi zgodbo… o nasilju

Dark Souls nikoli ni veljala za franšizo z izjemno pripovedniško nitjo. Sicer se je res odvijala v svetu, ki je kar pokal po šivih od ozadne štorije, a vsak nadobuden igralec je lahko ta del preprosto ignoriral in vseeno izkusil vse ali vsaj večino tega, kar je franšiza ponujala. The Surge se je tu odločil za precej drugačen pristop, saj je prvenec vseboval med drugim tudi izjemno dolg zgodbeni uvodnik, ki nekako ni sovpadal s težaškim preostankom, kateri je bil vezan predvsem na akcijsko igranje.

Mali Janez v velikem robotu

The Surge 2 se ponovno vrača na pot akcijske osredotočenosti. Ko se po strmoglavljenju potniškega letala kot edini preživeli zbudiš po dve-mesečni komi te že takoj odvrže v akcijo, pa če si tega želiš ali ne. Saj ne rečem, da jo sestavlja samo klanje – še vedno lahko med raziskovanjem najdeš kasete s par minutno govorno pripovedjo, ali pa med raziskovanjem naletiš na kakšnega NPC-ja, ki ti ob besednem vrtanju še prerad dal kakšno nalogo ali dve.

Ampak nikoli nisi vezan na prisilno poslušanje nobenega brihtneža in tudi ob preskoku vsega boš še vedno lahko izkusil preostanek brez kakršnega koli problema. A problem se zna pojaviti, če brez vsaj bežnega poslušanja dialogov ne boš vedel, kam se podati za napredek v zgodbi in boš zgolj slepo lutal po pretirano zanemarjenih ulicah in kanalih.

Ko fanatiki obmolknejo

Seveda ne bi šlo za pravega klona Temnih Duš brez težavnega bojevanja. Dobrih 30 minut po pričetku s parimi šibkimi nasprotniki tako že prvič prideš navzkriž s šefom, kateri te bo že ob rahli nepazljivosti razbil kot cucka. Ampak – a boš zaradi neuspeha odnehal in šel igrati Pokemone? Vraga, da ne. Neuspeh te bo gnal, da boš ob naslednjem soočenju tolkel hitreje, se izmikal spretneje in blokiral močneje. Če to ne bo dovolj, pa spet vse po istem principu. Sledi mu, dokler ne boš ti tisti s sadističnim nasmehom na obrazu ob koncu boja. Ponovi postopek par stokrat in že boš zrl v obličje končnega zaslona in se pripravljal na Novo Igro+.

Nekdo je res… izgubil pamet. Heh, ja, saj vem, bom zaprl vrata za sabo

Kar se tiče težaške igranosti, je igra res prima. Ko vse funkcionira, kot mora, je izjemno zabavno razkosati vsakega sovraga, ki ti prekriža pot, še bolj pa vse pride do izraza ob prej omenjenih šefovskih spopadih. Za to poskrbi širok arzenal raznovrstnih od sovražnikov pridobljenih orožij parih zvrsti. Meči so hitri, sulice imajo prednost bojevanja z razdalje, ogromne macole pa zadajo največji kroše. A nisem si mogel pomagati, da ne bi zapazil določene premoči sulic in palic. To dvoje namreč nudi nepremagljivo kombinacijo moči, hitrosti in bojevanja z razdalje, zaradi česar nisem po uvodnem delu niti enkrat pomislil o uporabi katerega drugega kosa orožja.

Združeno s raznovrstnimi seti oklepov in opreme imaš vedno motivacijo rezanja sovražnih delov za izboljšanje samega sebe, pa tudi po pridobitvi vsega plena mehanika še vedno služi pridobivanju materialov za nadgrajevanje. To pa je tudi element, kjer igra najbolj zažari. Med bojevanjem se lahko namreč odločiš, ali boš raje ciljal sočne ne-oklepne dele telesa in tako povzročil največjo škodo, a se s tem poslovil od dobrin za izboljševanje opreme. Če želiš to, boš moral počasi prebiti oklepne elemente sovražnega telesa, katerega boš v končni animaciji gladko odrobil od telesa.

Mestu bi prijala kakšna “nabildana” čistilka

Bojevanje vsebuje tudi več preostalih elementov, ki ga naredijo neizmerno kompleksnega in nagrajujejo izkušenost ter dobro poznavanje mehanik. Imaš posebne sposobnosti, ki med drugim omogočajo zdravljenje med bojem; napajanje opreme ter uporabo raznih pasivnih spodobnosti, kmalu po začetku pa ti na pomoč priskoči tudi majhen leteč robotek s fleksibilnim strelskim elementom.

A s kompleksnostjo lahko gre toliko več stvari narobe in tudi The Surge 2 temu ne uide. Določene sovražne mehanike se lahko počutijo nepošteno in frustrirajoče, saj moraš natanko poznati napade vsakega sovražnika, preden jih lahko uspešno blokiraš in kontriraš preko direkcionalnega sistema. Premikanje in izmikanje znata biti izjemno štorasta, saj odzivnost občasno ni na visoki ravni in tako se lahko kakšna smrt počuti, kot da si je nisi zaslužil.

Najbolj frustrirajoč element na celi igri pa je tretjeosebna kamera, ki sploh v šefovskih spopadih z lenim premikanjem pogosto ne more slediti hitrim gibom in tako rada zaostane, te izgubi iz vidika ali pa te spremlja iz čudnega zornega kota.

Postati neviden, neranljiv in nepremagljiv so mokre sanje vsakega goljufivca

Tudi hrošči so našli svojo pot v igro, čeprav na srečo v dokaj majhni meri. Dokaj standardna afera brez večjih problemov. Najopaznejši, na katerega sem naletel, je moj lik napravil v nevidnega in nesmrtnega delivca smrti, kjer so sovragi zgolj slepo udrihali po meni brez povzročitve škode, jaz pa sem jih lahko normalno pokončal. Žal se je morilski obisk par stopenj močnejših sovražnikov končal, ko je isti hrošč povzročil tudi, da se je moj neviden možicelj zataknil v procesu teleportacije in postal nepremagljiva sila v konstantnem vertikalnem premikanju iz prvega v drugo nadstropje in ponovno nazaj.

Ni vse zlato, kar se sveti

Mesto Jericho je veliko bolj odprt in prostran igralni prostor od tovarniškega kompleksa prvega dela. Sestavlja ga več raznovrstnih con, katere skrivajo nemalo skrivnosti, bližnjic ali nevarnosti. Ob smrti si prepuščen izgubi vsega nošenega tehnološkega smetja (duš) in tako se moraš vrniti nazaj na mesto svojega neuspeha v določenem časovnem intervalu, drugače ga za vedno izgubiš.

Da, sovražnikov nikakor ne primanjkuje

Pri tem ti pomaga redno odpiranje zaprtih prehodov, ki omogočajo lažjo navigacijo skozi že preigrana območja. Zaprta območja tako s pridobitvijo novih igračk sčasoma lahko odpreš v metroidvanskem stilu, čeprav se v labirintsko zasnovanih mestnih ulicah lahko kar hitro izgubiš in slepo tavaš naokoli.

Prejšnja igra je pustila marsikoga žejnega, kar se tiče vizualne raznolikosti in prepoznavnosti. Dvojici tu gre nekoliko bolje, saj vsebuje dosti večjo raznolikost okolišev, ki te nadgrajujejo s svojevrstno atmosfero. Od klavstrofobičnega vertikalno zasnovanega zapuščenega velemesta do toksične kanalizacije in džungelskega parka. Vsako področje pride tudi z lastnimi sovražniki in mehanikami, zato je potrebno stalno biti na preži in prilagajati taktiko glede na situacijo, v kateri si se znašel.

The Surge 2 v veliki meri sloni ravno na akcijskem, hitrem bojnem sistemu, ki nikoli ne prekorači dobrodošlice. Gre za velik napredek napram prejšnjega dela, ki nadgradi inovativne igralne mehanike in zraven doda še nekaj novih idej. Deck13 so uspeli ustvariti odlično igro z zabavno igralno osnovo, ki vsekakor zmore pokazati, da žanru še ni odbila zadnja ura.

Razsodba

(+) Zabavna igralna osnova
(+) Hitro in zahtevno, a ne nepošteno bojevanje
(+) Nadgrajeni unikatni elementi prvega dela
(+) Izjemno zadovoljujoči šefovski spopadi
(+) Raznovrstna okolja z lastnimi izzivi
(+/-) Zgodba… je tudi tu?
(-) Kamera ga je malo “cuknila”
(-) Zna biti zelo frustrirajoča

The Surge 2 je uspelo narediti to, kar si je zadal. Gre za veliko nadgradnjo prvenca, ki zažari tam, kjer je resnično potrebno in čeprav ni povsem brez problemov, bo všeč večini ljubiteljev Souls žanra.
Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.