Recenzija - Blair Witch – Recenzija | Nepričakovani nizkoproračunski horror

Recenzija - Blair Witch – Recenzija | Nepričakovani nizkoproračunski horror

Končna ocena

Miško v krogih tava po gozdu ter v družbi Komisarja Rexa igra Cobra Masters

U – Vodnjak

Le malokateri ljubitelj grozljivega žanra se ne spominja grozljivke The Blair Witch Project, ki je luč sveta oziroma prej rečeno njeno temo ugledala leta 1999. Tako publika, kot tudi filmski kritiki, so Blair Witch sprejeli zelo pozitivno. Ob pripravi na pisanje recenzije sem si seveda film tudi sam zavrtel in moram reči, da je grozljivka pustila na meni pozitiven pečat, obenem pa upam, da ni v mojo dušo zarisala znamenitega logota, ki je zaščitni znak te serije.

Uvodoma naj omenim še to, da je bilo za film porabljenih za filmsko industrijo skromnih 60.000 zelencev, prihodki pa so bili astronomni in so do danes filmu prinesli preko 500 milijonov dolarjev. V poznejših letih so bila narejena nadaljevanja kultne grozljivke, ki pa ji seveda, kot je za filmsko industrijo značilno, še bolj pa za ta žanr, niso segala do mezinca na desni nogi. Letos pa je luč sveta nepričakovano zagledala igričarska različica franšize. Lahko poskrbi za nov »hajp« ?

Pa se podajmo v temačni gozd !

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Bloober Team NA
Platforme: PC, XOne
Datum izida: 30.08.2019
Cena: 29,99€

Žanr: Psihološka grozljivka


Štorijada

Blair Witch je prvoosebna psihološka grozljivka razvijalcev za igrama Layers of Fear in Observer. Dogajanje je postavljeno v leto 1996, torej tri leta pred dogajanjem v filmu, v prostrane gozdove Black Hillsa, Burkittsville v zvezdni državi Maryland. Postavljeni smo v vlogo Ellisa, bivšega policista, ki ima za sabo burno življenjsko zgodbo. Kot prostovoljec iščemo pogrešanega fanta, ki je zataval neznano kam.

Kar se začne kot sproščujoč uvod pa se kmalu sprevrže v nočno moro ter misterij, ki preži za vsakim drevesom prekletega gozdiča. Na srečo nam na našem popotovanju družbo dela zvesti nemški ovčar Bullet. Priporočilo za vsakega igralca bi bilo, da ste do Bulleta prijazni, da ga sem in tja pocrkljate, saj zna to vplivati na vaš potek in napredek v zgodbi.

Zvesti prijatelj Bullet

Išči Rex, išči… Pardon, Bullet

Sam osebno nisem pristaš grozljivk, kjer se z orožjem borimo proti sovražniku, saj mi to daje moč, da se branim. Sem pristaš skrivanja, plazenja ter bežanja in v zadnjih letih je na plan pokukalo kar nekaj naslovov, ki so me v tem pogledu uslišali. No, Blair Witch na drugi strani ne moremo uvrstiti ne na eno in ne na drugo stran. Zares nimamo pravega orožja, a naša svetilka naredi ravno pravi efekt, da škodljivo zlo odžene stran.

Če bi vse delo opravili s pomočjo svetilke, bi seveda igra postala ponavljajoča in nezanimiva. Tukaj igra poskrbi, da do izraza pride tudi drugi akter v avanturi, Bullet. Bullet nas bo z lajanjem opozarjal na prežečo nevarnost, se plazil po različne »iteme«, do katerih sami ne moremo, ali pa nam v prostranem gozdu, v katerem res ni težko tavati v krogu, pokaže pravo pot. Če ste še tako nejevoljni, vas bo prav gotovo Bullet spravil v dobro voljo, med tem, ko ga boste crkljali in nagrajevali s prigrizki. Po drugi strani pa je prav Bullet razlog, da Blair Witch ni tako grozen, kot ima potencial biti.

»Jumpsceri« so zaradi njegove prisotnosti omiljeni, saj nas pripravi, v katero smer naj naciljamo svojo svetilko. Prav ta aspekt je tisti, ki deli mnenje med igračarji. Na eni strani imamo hardcore zagreteže, ki jih bo pomanjkanje »horrorijade« naveličalo in bodo igro zaprli predčasno. Na drugi strani pa bo zaradi Bulleta k igri pristopil marsikateri Fortnite polulanček, ki bi si Bulleta želel ob nogi še med nabijanjem Cobra Master na nostalgični Nokiji.

Miško se potika po gozdu ter na svoji Nokiji nabija Cobra Master

Ellis in njegova kamerica

Ellis je poleg svetilke opremljen tudi s kamero, ki ima tako kot tista v Outlastu multifunkcijske sposobnosti. S termično funkcijo lahko v daljavi vidimo stvari, ki jih v čisti temi na oko ne bi mogli videti. Poleg tega se ob vandranju spotaknemo ob kasete, ki so namenjene predvajanju. Razvijalci so tukaj postregli z zanimivim bonbončkom, ki delno spremeni potek igre, če kaseto ustavimo na pravem mestu. Zanimiv bonbonček, ki pa čez čas postane ponavljajoč, toka igre pa ne spelje ravno na stranski tir, tudi, če se včasih s posnetki le površinsko poigramo.

Razen parih pogovorov preko »walkie-talkieja« se po gozdu potikamo na lastno pest, pa čeprav nam, navadno šerifov, glas na drugi strani to odsvetuje. Odtujenost in samosvojost veliko pove o Ellisu in njegovi preteklosti. Kot bivša vojaška in policijska figura trpi za posledicami post–travmatičnega stresa. Kmalu od začetka po kolažih začnemo spoznavati ozadje, ki je botrovalo trpljenju Ellisa za posledicami sindroma. Prav ta pogost odmik od realnosti v pogostih toplo/hladno menjavanjih scen okoljsko površino spremeni iz jesenskega pridiha, kjer nas ob raziskovanju skozi drevesne krošnje nežno boža toplo sonce, do nenadnega premika v povsem temačen brezdušen gozd.

V igralcu spreminjanje atmosfere pusti občutek dvomljivosti, kaj se v igri zares dogaja, kaj je delo nadnaravnih sposobnosti začaranega gozda ter kaj je le posledica Ellijevega post-travmatičnega uma. Ni kaj, da ne bi ob tem skozi preigravanje Blair Witcha ničkolikokrat pomislil na igro Call of Duty: Black Ops ali pa filma Čudoviti um in Zlovešči otok, kjer je post–travmatični sindrom krojil usodo protagonistov.

Kaj je resnično in kaj ni ?

Avdio – vizualiteta

Za popolno igralno izkušnjo se morata prepletati tako odlična vizualnost, kot tudi zvok. Razvijalec se je zelo uspešno posvetil detajlom in animacijam ter realistično poustvaril okolje, s čimer je poskrbel, da igralec v polni meri doživi atmosfero franšize.

Avdio vložki so v nekaterih ključnih trenutkih še bolj pomembni kot sam izgled igre in tudi tukaj igra ne razočara. Prav avdio izkušnja je na meni pustila velik pečat. Ob premikanju po gozdu lahko poleg rahlega vetriča v daljavi ali pa realističnega grmenja poslušamo zvok stopanja po posušenem jesenskem listju ali pa nečloveške zvoke ob vstopu v globine prostranega gozda.


Razsodba

(+) Blair Witch je dostojen naslednik filma Blair Witch Project
(+) Zanimiva zgodba nam ponudi štiri različne konce
(+) Popolna avdio – vizualnost
(+/-) Bullet nekoliko omili željen efekt groze
(-) Manjka opcija igranja po poglavjih

U – Vodnjak

Le malokateri ljubitelj grozljivega žanra se ne spominja grozljivke The Blair Witch Project, ki je luč sveta oziroma prej rečeno njeno temo ugledala leta 1999. Tako publika, kot tudi filmski kritiki, so Blair Witch sprejeli zelo pozitivno. Ob pripravi na pisanje recenzije sem si seveda film tudi sam zavrtel in moram reči, da je grozljivka pustila na meni pozitiven pečat, obenem pa upam, da ni v mojo dušo zarisala znamenitega logota, ki je zaščitni znak te serije.

Uvodoma naj omenim še to, da je bilo za film porabljenih za filmsko industrijo skromnih 60.000 zelencev, prihodki pa so bili astronomni in so do danes filmu prinesli preko 500 milijonov dolarjev. V poznejših letih so bila narejena nadaljevanja kultne grozljivke, ki pa ji seveda, kot je za filmsko industrijo značilno, še bolj pa za ta žanr, niso segala do mezinca na desni nogi. Letos pa je luč sveta nepričakovano zagledala igričarska različica franšize. Lahko poskrbi za nov »hajp« ?

Pa se podajmo v temačni gozd !

Razvojna ekipa: Bloober Team
Založnik: Bloober Team NA
Platforme: PC, XOne
Datum izida: 30.08.2019
Cena: 29,99€

Žanr: Psihološka grozljivka


Štorijada

Blair Witch je prvoosebna psihološka grozljivka razvijalcev za igrama Layers of Fear in Observer. Dogajanje je postavljeno v leto 1996, torej tri leta pred dogajanjem v filmu, v prostrane gozdove Black Hillsa, Burkittsville v zvezdni državi Maryland. Postavljeni smo v vlogo Ellisa, bivšega policista, ki ima za sabo burno življenjsko zgodbo. Kot prostovoljec iščemo pogrešanega fanta, ki je zataval neznano kam.

Kar se začne kot sproščujoč uvod pa se kmalu sprevrže v nočno moro ter misterij, ki preži za vsakim drevesom prekletega gozdiča. Na srečo nam na našem popotovanju družbo dela zvesti nemški ovčar Bullet. Priporočilo za vsakega igralca bi bilo, da ste do Bulleta prijazni, da ga sem in tja pocrkljate, saj zna to vplivati na vaš potek in napredek v zgodbi.

Zvesti prijatelj Bullet

Išči Rex, išči… Pardon, Bullet

Sam osebno nisem pristaš grozljivk, kjer se z orožjem borimo proti sovražniku, saj mi to daje moč, da se branim. Sem pristaš skrivanja, plazenja ter bežanja in v zadnjih letih je na plan pokukalo kar nekaj naslovov, ki so me v tem pogledu uslišali. No, Blair Witch na drugi strani ne moremo uvrstiti ne na eno in ne na drugo stran. Zares nimamo pravega orožja, a naša svetilka naredi ravno pravi efekt, da škodljivo zlo odžene stran.

Če bi vse delo opravili s pomočjo svetilke, bi seveda igra postala ponavljajoča in nezanimiva. Tukaj igra poskrbi, da do izraza pride tudi drugi akter v avanturi, Bullet. Bullet nas bo z lajanjem opozarjal na prežečo nevarnost, se plazil po različne »iteme«, do katerih sami ne moremo, ali pa nam v prostranem gozdu, v katerem res ni težko tavati v krogu, pokaže pravo pot. Če ste še tako nejevoljni, vas bo prav gotovo Bullet spravil v dobro voljo, med tem, ko ga boste crkljali in nagrajevali s prigrizki. Po drugi strani pa je prav Bullet razlog, da Blair Witch ni tako grozen, kot ima potencial biti.

»Jumpsceri« so zaradi njegove prisotnosti omiljeni, saj nas pripravi, v katero smer naj naciljamo svojo svetilko. Prav ta aspekt je tisti, ki deli mnenje med igračarji. Na eni strani imamo hardcore zagreteže, ki jih bo pomanjkanje »horrorijade« naveličalo in bodo igro zaprli predčasno. Na drugi strani pa bo zaradi Bulleta k igri pristopil marsikateri Fortnite polulanček, ki bi si Bulleta želel ob nogi še med nabijanjem Cobra Master na nostalgični Nokiji.

Miško se potika po gozdu ter na svoji Nokiji nabija Cobra Master

Ellis in njegova kamerica

Ellis je poleg svetilke opremljen tudi s kamero, ki ima tako kot tista v Outlastu multifunkcijske sposobnosti. S termično funkcijo lahko v daljavi vidimo stvari, ki jih v čisti temi na oko ne bi mogli videti. Poleg tega se ob vandranju spotaknemo ob kasete, ki so namenjene predvajanju. Razvijalci so tukaj postregli z zanimivim bonbončkom, ki delno spremeni potek igre, če kaseto ustavimo na pravem mestu. Zanimiv bonbonček, ki pa čez čas postane ponavljajoč, toka igre pa ne spelje ravno na stranski tir, tudi, če se včasih s posnetki le površinsko poigramo.

Razen parih pogovorov preko »walkie-talkieja« se po gozdu potikamo na lastno pest, pa čeprav nam, navadno šerifov, glas na drugi strani to odsvetuje. Odtujenost in samosvojost veliko pove o Ellisu in njegovi preteklosti. Kot bivša vojaška in policijska figura trpi za posledicami post–travmatičnega stresa. Kmalu od začetka po kolažih začnemo spoznavati ozadje, ki je botrovalo trpljenju Ellisa za posledicami sindroma. Prav ta pogost odmik od realnosti v pogostih toplo/hladno menjavanjih scen okoljsko površino spremeni iz jesenskega pridiha, kjer nas ob raziskovanju skozi drevesne krošnje nežno boža toplo sonce, do nenadnega premika v povsem temačen brezdušen gozd.

V igralcu spreminjanje atmosfere pusti občutek dvomljivosti, kaj se v igri zares dogaja, kaj je delo nadnaravnih sposobnosti začaranega gozda ter kaj je le posledica Ellijevega post-travmatičnega uma. Ni kaj, da ne bi ob tem skozi preigravanje Blair Witcha ničkolikokrat pomislil na igro Call of Duty: Black Ops ali pa filma Čudoviti um in Zlovešči otok, kjer je post–travmatični sindrom krojil usodo protagonistov.

Kaj je resnično in kaj ni ?

Avdio – vizualiteta

Za popolno igralno izkušnjo se morata prepletati tako odlična vizualnost, kot tudi zvok. Razvijalec se je zelo uspešno posvetil detajlom in animacijam ter realistično poustvaril okolje, s čimer je poskrbel, da igralec v polni meri doživi atmosfero franšize.

Avdio vložki so v nekaterih ključnih trenutkih še bolj pomembni kot sam izgled igre in tudi tukaj igra ne razočara. Prav avdio izkušnja je na meni pustila velik pečat. Ob premikanju po gozdu lahko poleg rahlega vetriča v daljavi ali pa realističnega grmenja poslušamo zvok stopanja po posušenem jesenskem listju ali pa nečloveške zvoke ob vstopu v globine prostranega gozda.


Razsodba

(+) Blair Witch je dostojen naslednik filma Blair Witch Project
(+) Zanimiva zgodba nam ponudi štiri različne konce
(+) Popolna avdio – vizualnost
(+/-) Bullet nekoliko omili željen efekt groze
(-) Manjka opcija igranja po poglavjih

Na vprašanje, ali se Blair Witch splača večkrat preigrati, lahko odgovorim, da je to čisto odvisno od preferenc posameznika. Sam osebno sem užival ob peturnem vandranju po gozdu, ob tem, da sem par krat pošteno skrenil s poti in včasih po gozdu iskal skrite bonbončke. Razlog za ponovno preigravanje bi bil tudi ta, da ima igra več različnih koncev. A tu se pošteno zalomi. Manjka ji opcija preigravanja po poglavjih, kar pomeni, da moramo ob želji doživetja drugega konca vse igrati od začetka. Potrebno pa je izpostaviti tudi dejstvo, da igra omogoča le opcijo samodejnega shranjevanja. Čeprav je od izida Blair Witch minilo že nekaj časa in si je marsikateri igračar že dodobra ustvaril mnenje o igri, pa ni boljšega trenutka za izpostavitev igre kot prav v oktobru – mesecu groze. Po mojem mnenju je igra kar dodobra zbudila franšizo iz prepotrebnega dramila. Seveda se po zgodbi in doživetju ne more ravno kosati z mojstrovino iz leta 1999, a če že drugega ne, je vsaj dobra predigra za težko pričakovano grozljivko The Beast Inside, ki izide konec tega meseca.
Misko Piskot
Miškotova poslastica je vsakršna Horrorijada zraven katere vrešči, njegovo sokolje oko pa bedi tudi nad vsemi Indie naslovi 😀 https://www.youtube.com/channel/UCsrNXGEX-ZJK5Ui1cXgSJEA

Popularne novice

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

HEY POČAKAJ MALO!

Ali veš, da včasih zamudiš top novice? Ne sekiraj se imamo rešitev! Naroči se in prejmi top novice kar na email!
Klikni na spodnjo povezavo in odprlo se bo okno kjer se lahko naročiš.