A lahko že prekličemo Emo in raje vsako leto organiziramo enourno Klemen Slakonja predstavo?

Včeraj se je prišlo do tradicionalnega tekmovanja EMA, ob katerem se produkcijska ekipa na nacionalni televiziji SLO 1 končno malce pretegne in organizira vsaj nekaj, kar naj bi opravičilo naše vsakomesečno plačevanje položnic.

Nad tem tekmovanjem smo se že pozabavali lani, v kateremu smo se spraševali v smiselnosti te vsakoletne oddaje. Leto je naokoli in Ema 2020 je dokazala, da bi bilo včasih preprosto zdravo reči: “Se opravičujemo, ampak letos ni bilo dovolj kvalitetnih kandidatov, ki bi se kvalificirali na glavno tekmovanje Evrovizije.” Volk Sit in koza cela.

Včasih je zdravo kakšni zadevi reči ne in ne bo nihče jezen. Ker tole včeraj je bilo porazno in praktično vsi predstavljeni štiklci so bili nevredni predvajanja na lokalni radijski postaji, kaj šele, da bi jih pošiljali na veliki oder in upali na prebitje iz kvalifikacijskega kroga.

Na koncu je zmagala pesem Voda, ki jo je odpela Ana Soklič, ki je v zahvalnemu govoru omenila Jezusa Kristusa. Internet je seveda ponorel in začela so se množična norčevanja iz njene izjave. Bedarija.

Če Ana ne bi omenila Jezusa, verjetno drug dan sploh nihče ne bi nikjer omenil letošnjega tekmovanja. Na splošno očitno stopamo v navado, da se o EMI govori samo zaradi finalnih komentarjev in nekako zdaj sumim, da je Lea Sirk leto nazaj nalašč pustila prižgan mikrofon.

Nastopi vseh tekmovalcev so bili tak živ dolgčas, pesmi in njihova sporočila pa stara najmanj 20 let. Ema 2020 je bilo uspavalo, ki bi v spanje spravilo vola in sam še danes vase zvračam skodelice kave eno za drugo, da bi se le zbudil iz te kome. Ni mi še povsem uspelo, zato tole tipkam z rahlo priprtim očesom, iz ust pa mi rahlo kaplja slina.

Vem, da bo kakšen bralec sedaj stisnil pametno pripombo tipa: “Kdo za vraga si ti, da boš ocenjeval pevce?” Imaš prav, dragi komentator. Nekih pevskih referenc vam tukaj ne morem naložiti, niti nisem bil nikoli član žirije kakšnega pevskega šova. A po drugi strani morda moja beseda nosi največ teže, saj sem povsem navaden gledalec, ki ima na koncu največ moči, saj bodo prav moja glasovanja spravila tekmovalce naprej – iz kvalifikacij v finale in potem nemara na zmagovalni oder.

In kot tak vam lahko povem, da pevski talent in koreografija hodita z roko v roki. Ne vem kaj je pri slovenskih kandidatih in da to ne potegne praktično nobenemu, ampak naj si kakšen prihodnji tekmovalec vbije v glavo zlato pravilo: “Stanje pri miru in petje v mikrofon ne pripelje nikamor.” Pika.

In čeprav se tega zavedajo skoraj vse države, mi še vedno trmasto vztrajamo pri svojem. Naši pevci skoraj vsi po vrsti nosijo betonske čevlje in samo malo migajo z rokami ter pojejo v mikrofon. To je to. Ko bi vsaj na platno nalepili kakšne posebne učinke, kakšno zanimivo vizualno predstavo, nekaj, kar bi dalo vtis, da gledam vsaj malo originalne vsebine.

Zanimiv mi je denimo predstavnik Litve, Vaidotas Valiukevicius in njegova glasbena skupina The Roop. Komad On Fire ni nek presežek, ampak vsaj vizualno nam nastop pričara nekaj, kar ga vtisne v spomin, tudi ko smo z ogledom zaključili. Prav vidiš, ko je pevec razmišljal, kako bi obogatil referen in si je zamrmral v brk: “Jebi ga, gremo začeti s plesom, kjer z rokami oponašamo nekega norega jelena, vmes pa vključimo par plesnih korakov, ki spominjajo na Fortnite.” Rezultat? Pesem ima že 1.6 milijonov ogledov, pa se tekmovanje še začelo ni.

Medtem ko smo mi v finale pospremili dve deklini, ob njima pa je izbira spominjala na ameriške volitve Trump vs Hillary. Pač nekaj moraš izbrati, a v vsakem primeru si v riti. Pesem Voda ima morda neki globlji pomen, ki ga kot Slovenec ne razumem in mi je šel čez glavo. Žal očitno nisem na stopnji, ki bi omogočila razumevanje takšnega intelektualnega sporočila (enake težave imam ob seriji Rick and Morty). In če že jaz ne vem, o čem mi poje tekmovalka, kako bo to razumela šele mednarodna komisija, še posebej, če bo komad odpet v slovenščini.

Druga tekmovalka Lina Kuduzović si je izbrala pesem Man Like U in na žalost sem zaradi njenega nerazločnega petja šele nekje na polovici pesmi prišel do spoznanja, da punca prepeva v angleščini. To vam vse pove.

Ostalih tekmovalcev se sploh ne spomnim, sem se pa pošteno nasmejal ob Božidarju Wolfandu. Tip je na odru dajal izgled, kot da se ni mogel odločiti, kaj točno bi zastopal. Zato je vase nametal kar vse, kar so njegove roke našle v oblačilnici in končni videz je nekakšen ManBearPig iz South Parka: pol Škota, pol metalca in pol anime junaka. S tem, da je bilo besedilo nekakšno sporočilo zatiranega plemena, tako da bi si na glavo lahko še poveznil indijansko perjanico in zaključil maškarado opravo.

Kljub temu EMA 2020 ni bila popoln polom. Zadevo je iz greznice reševal Klemen Slakonja, ki je bil v bistvu edini razlog, da so TV sprejemniki ostali prižgani. Tip je res popestril dogajanje, še posebej je bila unikatna njegova zadnja točka, ko je oponašal prav vse dosedanje EMA zmagovalce.

Pomagala mu je tudi voditeljica Maja Pinterič, ki je z ravnimi lasmi praktično nisem prepoznal. Majo poznam predvsem iz njenega YouTube kanala NekiNeki in prav vesel sem, da je punci uspel preboj na televizijske zaslone, pa čeprav se še ne zdi dolgo nazaj, ko je na naših dogodkih razbijala TV ekrane. Po nesreči seveda. No, vsaj tako nam je takrat rekla.

Včasih je zdravo reči “hvala ne” in če nimamo za pokazati nič, raje organizirajmo samo Klemen Slakonja predstavo, kjer se malce prepeva, zgodi se morda kakšen stand-up nastop, vse skupaj pa popestri odlični Slakonja. To ni predlog za vsako leto, ampak samo za tista obdobja, ko se pokaže, da v svoji malhi nimamo ničesar, kot je bilo to letos in izpeljemo Emo na silo – zato ker to pač moramo. Pod prisilo rezultatov ni, in vse, kar imaš od tega, je pritoževanje gledalcev, zahteve po ukinitvi Eme in naše vsakoletno jamranje nad dogodkom.