Ryse Son of Rome – Recenzije igre | Bolj zatikajoča od The King’s Speech

Pisalo se je konec leta 2013. Za nekatere še eden izmed običajnih dni, a konzolaši so nanj nestrpno čakali zadnjih nekaj let. Govorim namreč o izidu Xbox One in neznansko visokih pričakovanjih, s katerimi tovrstni dogodek postreže v vsaki dekadi. A zlepa je vse skupaj vsaj za nekaj tednov ostalo obarvano v odtenke sive.

Tudi kvalitetna pisana beseda ne šteje kaj dosti, v kolikor bralcem ni na voljo in enako velja za igre. Veliko upov je bilo usmerjeno v Ryse Son of Rome, tedanjo ekskluzivo, ki naj bi ljudi, tiste oddaljene zime, pritegnila v nakup Microsoftovega ekosistema.

Neuspešno. Začetek je bil tako za PS4, kot tudi Xbox One precej jalov, še več, Knack in Ryse Son of Rome sta obveljali za veliki razočaranji. Že res, imeli sta, za vsega hudega vajene konzolaše, lepo grafično preobleko, s čimer sta nakazali zametke surove zmogljivosti prišlekov. V tej točki se je vse skupaj končalo. Najsi bodi ena ali druga med kritiki nista poželi hvalospevov in kovanja med zvezde.

Sam se je do nedavnega nisem lotil, ampak trenutno zdravstvena kriza je naredila svoje in mojo zadnjico prikovala na domač naslonjač. Čas kot nalašč, da se lotim igre, ki v temačnih kotičkih Steam knjižnice sameva že nekaj let. Naposled bo le uzrla svetlobo računalniškega zaslona.


Razvojna ekipa: Crytek
Založnik: Crytek
Platforme: PC, XOne
Link: LINK
Datum izida: 22.11.2013
Cena: 9.99€

Žanr: Akcijska avantura

Preizkušeno na sistemu:
Procesor: Ryzen 1400 3,9GHz
Osnovna plošča: AsRock x370 Fatality k4
Ram: 2x8GB G.Skill 3000MHz
Grafična kartica: MSI RTX 2060 6GB GDDR6
Disk: SSD 256GB
Napajalnik: Enermax Tytan 800W


Ko zatikanje postane norma

V kolikor to ni najino prvo snidenje najbrž že veš, da plošček v mojih očeh pooseblja zadnje zlo, ki sem ga pripravljen poprijeti v svoje dlani in ga prebavim zgolj v raznih športnih simulacijah. Kot dolgoletni igralec, čigar začetki segajo v ero prvega Dooma, Carmageddna, Duke Nukema 3D in Warcrafta II, še zmeraj prisegam na miško in tipkovnico.

Zakaj je to pomembno? Ryse Son of Rom, v poplavi konzolnih predelav pooseblja, kako se igre ne prilagaja miški in tipkovnici. Nadzor je naravnost katastrofalen, kamera pa vse skupaj spremeni v pravcato peklensko izkušnjo (Devil’s Hunt). Boji nudijo pristno PTSD izkušnjo, saj si večino časa popolnoma izgubljen, brez občutka za koordinacijo in si želiš vse skupaj tem hitreje pustiti za sabo.

Oh ta prehlad…

V odsotnosti zgoraj napisanega boš za igranje potreboval le ducat tipk, kjer tipka prevzame dva bremena. Bojevanje je sicer v osnovi preprosto, igra naposled pozna le udarec z mečem in s ščitom, ki grdeža, med tem, ko si zreta v oči, za nekaj trenutkov onesposobi. To je recept, ki ga boš ponavljal skozi naslednjih ducat ur, saj k sreči ne gre za dolgo igro.

Kot sem omenil je boj sila preprost. Vidno je zgledovanje po Rocksteadyevi seriji Batman: Arkham Asylum, torej ločena tipka, ki nevtralizira sovražne napade. Koncept je enak, sovražniki te zasujejo in napadajo v manjših in večjih gručah. Dejansko si vse skupaj lahko zamisliš kot travnik, potreben košenja.

Zakaj pa je vse skupaj tako problematično? Ker boj še zdaleč ni tekoč, ah kje… Ob neprestanem zatikanju in nihanju sličic (padci tudi pod 30 FPS) dobršen del tepeškanja prevzamejo QTE usmrtitve – v stilu Mortal Kombat fatality. Ne rečem, prvih nekaj minut so dejansko zanimive, kar za preostanek preprosto ne velja. Ponavljajoče postanejo presneto hitro. Tako boš s solznimi očmi zrl v zaslon že po nekaj deset minutah in se spraševal o življenjskih odločitvah. Presneto no, komu se je to zdela dobra ideja?

Želel bi se dotakniti še peščice šefovkih bojev, ki pa zaradi omejenosti nasprotnika, nikoli zares ne zaživijo. Izkušnja do pet ne sega niti spodobni Lords of Fallen. Napadi zlikovcev so namreč predvidljivi in ponavljajoči.

K temu dodaj še praktično odsotnost kakršnihkoli zanimivih nadgradenj udarcev, ki bo vsaj nekoliko osvežili neprestane, ponovljive in zatikajoče boje.

Steam uporabniki pravijo 9/10!?

Ne vem na kakšnih gobicah so dandanes Steam uporabniki, ampak Ryse Son of Rome preprosto ni dobra igra, kaj šele fantastična. O padcu kritične presoje ne bom izgubljal besed, saj v mojih očeh standard iz leta v leto pada.

Srž zamere kakopak predstavlja, neprestano bojevanje, ki po identičnem principu in brez poživitev poteka od začetka do konca. Vidiš balisto? Uporabi jo in pokosi gručo pračarjev. Že v naslednjem trenutku se znajdeš pred praporjem, pritisni E in vodi želvo skozi salve izstrelkov sovražnih lokostrelcev. Še najsvetlejši vidik igre je zgodba z izjemno zadovoljujočim govornim podajanjem, pred katerim poklekne marsikateri novodobnik.

Če si ljubitelj rimske zgodovine in meniš, da bo Ryse Son of Rome razširil tvoja obzorja…, pozabi. Preprosto rečeno, še najbližje zgodovinski natančnosti je vojna na otočju in bojna oprema, vse preostalo je fikcija.

Torej lahko rečeva, da gre za akcijsko fikcijsko igro, ki se zatika in ne omogoča zadovoljive uporabe tipkovnice in miške?

Vseeno ne gre za polomijo in ob neizkoriščenem potencialu me premleva žalost. Še najsvetlejša točka je osrednja pripoved, pospremljena z nemirnim tokom povprečnosti in slabih odločitev. Z osrednjo pripovedjo ciljam na edino zgodbo v igri, saj ob svobodi na ravni Guantanama, stranskih misij ne pozna. Govorim o popolni linearnosti, kjer imaš manj svoboščin, kot Italijani začasa razsajanja Covid 19.

Ujetnik igre bogov

Štorija te postavi v kožo legionarja Marcusa, ki odseva robustnost vojakov te daljne dobe. Že ob prvem vdihu in odprtju oči se znajdeš v osrčju spopada za Rim, ki mu grozi kolaps. Nebroj severnih plemen grozi z uničenjem in smrt je moč čutiti v zraku, ko se z zadnjimi možmi opotečeš do zaklonišča cesarja Nera. Pripoved se prične pri koncu, nakar te skozi kotičke temačnega uma popelje skozi retrospektivne dogodke preteklosti, ki so te neizbežno pripeljali do semkaj.

Zaključek je torej začetek in konec obenem, vse ostalo pa zgolj ujetost v lastno usodo. Med podoživljanjem Damoclesove zgodbe na poti, polni smrti (tudi kakšne miške ali tipkovnice neznalca), se podaš skozi kopico različnih lokacij, z navidez raznoraznimi sovragi, ki se razlikujejo zgolj vizualno. So pa okoliši zanimivi, predvsem severno od zidu, dobro pričarajo občutek misterioznega in neznanega.

Joški so nedvomno najbolj zapomljivi element igre.

Zgodba kakopak ni kompleksna, ne nudi možnosti izbire ali dodatnih epilogov in se niti od daleč ne more primerjati s kvalitetnejšimi predstavniki zvrsti – npr. zgoraj omenjeno serijo Batman: Arkham Asylum in GoW 4.

Po zaslugi CryEngine grafična podoba še dandanes ne deluje zastarelo in je še najmanjša težava. Tako divjina nudi živahnost, mesta občutek turobnosti in gneče, bojišča občutek brezupa in mestna obzidja mogočnosti. A kaj, ko boš le redko deležen miru, da bi jih lahko občudoval. Tako je, za vogalom že čaka truma sovražnih bojevnikov…

Razsodba

(+) Govorno podajanje
(+/-) Zgodba
(+/-) Grafična podoba
(-) Nezadovoljiv občutek na miški in tipkovnici
(-) Kratkost
(-) Ponavljajoča
(-) Raznolikost sovražnikov
(-) Šefovski spopadi
(-) FPS-ji so redkejši od obratujočih šol

Vaša reakcija na recenzijo?

Davorin
Zagretež, ki že 5 let nestrpno pričakuje naznanitev novega Zaklinjača in se vsako jutro z večjo slo želi podati v futuristične okoliše Cyberpunka. Sicer ljubiteljski kolesar in navdušen tehnoljub, ki začuda prezira zgolj "pametne" mobilnike. Kontakt: [email protected]

Povzetek ocene

Priznam, Ryse Son of Rome šteje že sedem let, kar je v določenih elementih je še kako razvidno. Ob izidu je namreč največ pohvalnih besed prejela na račun grafične podobe, ki jo dandanes uvršča med povprečne igre. Nedvomno zgodba kaže zametke potenciala, vendar ga razvijalcem preprosto ni uspelo razviti v polni meri. Animirane sekvence so resda poživljajoče, saj ti od neprestanih ponavljajočih bojih ob nerodni kameri, upravičeno postane slabo in potrebuješ kakšno minuto oddiha. Kakorkoli, za 10€, kolikor zanjo trenutno zahtevajo na Steamu, jo je vseeno vredno preigrati, a le, če obožuješ tovrsten način bojevanja in te antika privlači. A vedi, na trgu najdeš veliko boljših naslovov.

Sveže recenzije

ManEater – Recenzija | Arkadna pošast iz globin!

Trend, ki je povsem preveč razširjen med igričarsko skupnostjo dandanes je, da že vsak s petimi minutami časa nekaj ur preživi v...

Legend of Keepers – Predogled | Branjenje temnic pred flotami pravičnikov

Pet let nazaj smo dobili nepričakovano uspešnico Darkest Dungeon. Po zaslugi zasvajajoče igralne sredice je čisto samostojno ustvarila povsem svojevrsten žanr. Uspeh...

2 KOMENTARJI

  1. Meni je osebno bila všeč (6/10). Se pa strinjam da je bojevanje ponavljajoče in predvidljivo. Potencial je bil tam, samo izvedba je bila preslaba. Ubistvu me igra bolj spominja na nekakšen grafični demo za novo generacijo konzol. Mogoče pride RSOR 2 za nov Xbox.

    • Preprosto je boj preveč ponovljiv, kjer tekom časa ne pridobiš kakšnega mega udarca, ampak vse po enem in istem kopitu. To pride dandanes še bolj do izraza, ko niti grafična podoba več ni dih jemajoča :). Podobno velja za zgodbo. Le ta ima potencial, ampak je za moj okus preveč razdrobljena in neprestano sem imel občutek, da preskakuje še hitreje od Baelisha.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!