Kingdom – Vrhunska srednjeveška politična zombi drama

Ne bom lagal. Kot marsikateri bralec tega miselnega hudournika sem VELIK ljubitelj idejne zasnove živih mrtvecev. Nekaj tako enostavno naravnega in grotesknega je na misli, da se lahko tvoj najbližji prijatelj in zaveznik v par minutah prelevi v instinktivno gnano bitje, katerega namen obstoja od te točke dalje bo povzročanje gorja tebi in vsem ostalim pripadnikom človeške rase, dokler mu nekdo ne spešta preostanka možganov. Sovražnik brez nuje po taktičnem ravnanju in načrtovanju, ki se zanaša zgolj na golo število, ne pozna strahu in ga le telesna poškodba odvrne od edinega cilja, ki ga njegovi možgani še prepoznajo. Kot misel iz najhujših nočnih mor, česar se zaveda tudi marsikateri režiser in avtor pisanega dela.

Udi letijo naokoli, kri škropi vse posod, vse pa še bolj pride do izraza v počasnem posnetku

Skoraj vsaka zombijska štorija navadno povzema narativo po istem kopitu. Prične se malo pred izbruhom virusa ali takoj za njegovo pojavitvijo, skoraj vedno pa gre za idejno enak virus, ki preko kapljičnega prenosa sline ali krvi ljudi spremeni v krvoločneže, željne priboljška človeškega mesa. Tekom dogajanja v filmu ali seriji, ki večinoma sloni na iskanju varnega zavetišča ali varovanje le tega, se je skupina vsakodnevnih ne-junakov primorana boriti proti ogromnemu številu teh spačkov, ob tem pa vsaj en ali dva nujno umreta zaradi zlahka prepričljivega idiotizma. Izza frontnih črt bojnega polja lačnih mrtvecev se pletejo zveze, sovraštva in zavezništva, naši zdajšnji junački doživljajo čustveno rast, spoznavajo nove ljudi, sčasoma pa pridejo do Edena ali pa le tega ustvarijo sami.

Temu vzorcu sledi približno 75% vseh pripadnic zombijskega žanra. Ampak ne rabiš me vzeti za besedo. Koncept izvira že vsaj iz biblijskih časov, oziroma še od prej. Prve omembe živih mrtvecev lahko vidimo že iz časov mezopotamske civilizacije, pa tudi Jezusa bi lahko obravnavali kot pravega pravcatega dokumentiranega živega mrtveca. Kdo ve, koliko prikrivanja so potrebovali, da so pred vsemi tako učinkovito skrili njegovo lakoto po organskem tkivu. Ampak naj idejo o posmrtnem življenju na Zemlji povzamem z naslednjim citatom iz biblije:

Mrtvi bodo živeli, njihova telesa bodo vstajala. Vi, ki prebivate v prahu, zbudite se in se potuhnite! Kajti vaša rosa je rosa življenja in zemlja bo rodila mrtve. Ljudje, vstopite v svoje domove in zaprite duri za seboj; skrijte se, dokler mrtev bes ne pojde mimo vas.

Isaiah 26:19-20

Srednji vek in zombiji? Kje se podpišem!?

Kaj pa, če zombiji ne bi igrali po pravilih? Če ne bi bili osrednje kopito, ampak bi kot v poznejših sezonah Živih mrtvecev igrali zgolj eno izmed zgodbenih niti, a kljub temu ne bi šlo za nenevarno ambientno ozadje, dokler scenarij ne bi zahteval drugače? Njihovemu obstoju bi komplimentirale politične svinjarije spletkarjenja za vrhovne stolčke in izkoriščanje pojave živih mrtvecev za hujskanje proti zlahka prepoznavnemu sovražniku, medtem, ko se bi v ozadju odvijal epski boj za oblast. Dogajanje ne bi bilo omejeno na sledenje zgolj parim preživelim, temveč bi pokrivalo celotno več sto kilometrov obširno vzhodnoazijsko kraljestvo, kjer bi lahko spremljali postopen fizični in moralni vpliv situacije na ljudi blizu in daleč od okuženega območja?

Ampak dajmo iti še dlje od tega! Zamislimo si serijo, ki ne bi ponovno kot stara sitna teta spremljevalcev nadlegovala z zgodbami o postmodernizmu in napredni tehnologiji, ampak dogajanje prestavimo recimo v srednji vek, kjer vladajo sulica, meč in lok in kjer smodnik komaj pričenja napravljati prve stopinje. Šlo bi za dobrodošlo spremembo, nedvomno, ampak ne rabimo ostati zgolj pri zamisli! Istih misli o razburkanju vodne gladine je bil tudi Kim Seong-hun, direktor serije Kingdom na Netflix-u, ki s svojim najnovejšim delom zadosti vsem našim zahtevnim željam. Po tem, ko sem v dobri družbi dvomeče začel z ogledom prve epizode, si nisem mislil, da bom po koncu zadnje epizode druge sezone ostal odprtih ust. Obeh do sedaj izdanih sezon je bilo še prehitro konec, na tretjo pa bo treba nestrpno čakati še dobro leto dni.«

Lahko uganeš, kdo se skriva za zidom?

Dogajanje v seriji nas postavi v Južno Korejo, natančneje v obdobje zgodovinske kuge, ki se je tam razbesnela začasa Joseon dinastije in pomorila na tisoče ljudi v zgolj parih dneh. Ampak v tej pripovedi so do bolezni ubrali nekoliko drugačno razlago. Namesto bolezni gre za virus, ki po okužbi ljudi kmalu spremeni v mesa željna trupla, vse pa je podprto še z dramatičnim plaščem korumpirane oblasti, nekompetentnosti in krutosti režimov v obdobju krize. Tematika je v času modernega izbruha določene okužbe in blago rečeno nesposobnega odziva nekaterih državnih vlad aktualna, kot že dolgo ne.

Združenje akcije in politične drame

V sredini političnega boja za zlat stolček in lakote prebivalstva po nizu vojaških porazov, Kingdom zgodbo prične z literalizacijo ene najstarejših metafor za družben razkroj: Država ima gnilo sredico že dolgo pred prihodom novih sovragov, saj kralj skrivnostno izgine, šušlja se pa, da se je pretvoril v dementno pošast. Vsi pomembneži situacijo preostanku sveta prikrivajo in vse argumente pometajo pod preprogo ter hladnokrvno ubijajo radovedneže, medtem pa že načrtujejo lasten vzpon po političnih stopničkah pod pretvezo kraljevih ukazov.

Uradna diagnoza se glasi, da je kralj pristal v postelji zaradi koz, ampak renčanje, kriki groze in smrad iz njegovih soban, vzajemno s trupli, ki jih vsako jutro naskrivaj tovorijo iz kraljevih prostorov, govorijo drugačno zgodbo. Prestolonaslednik Lee Chang (Ju Ji-hoon), nelegitimen sin kralja in ene njegovih konkubin, se odloči razkriti zaroto političnih nasprotnikov in odkriti vir govoric o živih mrtvecih, ki se širijo naokoli. Kraljeva žena je namreč noseča s potomcem, ki bo kmalu ogrozil njegovo pravico do prestola. Če mu uspe pred tem dokazati, da kralj ni več priseben in da gre zgolj za politično manipulacijo nasprotnega klana, mu bo pripadala čast postati naslednji kraljevič, drugače pa lahko kmalu po rojstvu pričakuje atentatorjev nož.

Glavna zasedba je všečna in kmalu trepetaš za dobrobit vsakega izmed protagonistov, sploh Palačinkarja (tretja oseba iz leve)

Medtem se je v kliniki dobršen del poti stran bivši vojščak in zdajšnji zdravitelj Yeong-sin (Kim Sung-kyu) skupaj z oskrbnico pacientov Seo-bi (Bae Doona) primoran soočiti z izbruhom skrivnostne okužbe, ki je že pobila vse prebivalce mesta nedaleč stran. Situacija doseže vrhunec, ko eden od oskrbnikov “dobronamerno” skuha okusno obaro iz okuženega trupla pod krinko divjačine in ljudožersko poslastico servira sestradanim pacientom. Zaradi mutacije okužbe virus preide na vse paciente in situacija se v nekaj minutah prelevi iz mirne idile z občasnim stokom lakote in bolečine v krvavo bitko za preživetje, ki vse žive postavi v podrejeni položaj.

Ta zgodnji prikaz grotesknosti in boja za preživetje dobro povzame svojevrstno estetiko, ki po poteh satiričnih trilerjev veščih mojstrov, kot sta Luis Buñuel (The Exterminating Angel) in David Fincher (Fight Club, The Social Network) predstavlja mnogo več kot zgolj standardno zombijsko prigodo, v katero se spremeni skoraj vsaka zombijska serija in film. Gledalcem je kmalu jasno, da je jelenja obara, ki jo je pripravil živčni oskrbnik, sumljiva, odkritje odrezanega palca pa zlo slutnjo le pritrdi. Hiter prehod v kaos situacijo odlično predstavi kot neslano šalo, brez dramatičnega zavlačevanja, ki nazorno prikaže, da pot do nebes žal ni tlakovana z dobronamernimi nepremišljenimi dejanji.

Skozi odvijanje serija obdrži ta občutek “odsotnosti nepotrebnega sranja” in vodi z zelo učinkovito strategijo vizualizacije različnih gonilnih sil protagonistov, antagonistov in ostalih preživelih, ki niso zgolj brez-osebnostne filmske marionete, temveč vodijo lastna življenja, ki sovpadajo z njihovimi mišljenji in motivi. Kljub temu da gre svet k vragu, se še vedno najdejo vetrogončiči in serija odlično prikaže pohlep v skladu z zgodovinsko, kulturno in politično natančnim prikazom daljnega vzhoda v 18. stoletju.

Ni ravno kitajski zid, a bo že vzdržalo

A skrivnostna kuga ne predstavlja zgolj tipičnega obolenja, saj hitro izvemo, da se za njo skriva nekaj več. Zakaj vsi okuženi čez dan hibernirajo, čez noč pa norijo in žrejo ljudi? Zakaj nenadoma vsi mrtvi ne ostanejo mrtvi, če pa so v izvirnih primerih pokojno obležali in od kod prihaja ta okužba ter kako ustaviti njeno širjenje, pri tem pa poskrbeti za dobrobit in udobje višjega sloja, Preostanek pa … no, bo že nekako preživel. Nekateri prizori še kako prikažejo arogantnost in ponos višjega sloja, saj bi recimo v eni izmed začetnih situacij širjenje okužbe zlahka ustavili niti dan po začetku, če bi uradniki enostavno zažgali skrivnostna “trupla”, ki so jih med preiskavo izginotja pacientov našli pod temelji stavb in v ostalih temnih kotičkih. Ampak ne, dajmo jih privesti v samo središče mesta in imejmo pred njimi dolgo debato o tem, kako pravilno obravnavati trupla glede na sloj in pomembneže pokopati v skladu z običaji, medtem pa sonce počasi že tone za obzorjem!

Dva koraka naprej, nič korakov nazaj

V drugem delu prve sezone se akcija iz dnevnih političnih spletk in nočnih spopadov za preživetje prelevi v zadrževanje okužbe preko karantene celotne regije, kjer preostali preživeli skušajo zbežati iz dometa mrtvih šap, preostanek pa se skuša zavarovati brez nepotrebnih tveganj. Dobro lahko vidimo, kako se prenažrta spričkana vlada slabo odzove na kritično situacijo, preden je že prepozno in dragocen čas raje uporabi za medsebojno prerekanje (mimogrede, južnokorejska različica prerekanja sestoji iz sekanja glav nasprotnikov). Pozornost je kmalu odvržena od zombijev in se raje osredotoča na ekonomski, družbeni ter politični vpliv nenadne groze na širšo regijo, poskus zaščite pred prihodom noči in vedno večjega števila njenih pribežnikov.

V tem obziru serija odlično opravi svoje delo, saj z dramo in stalnim hranjenjem novih informacij in presenečenj ohrani svežino, tekom noči pa se oči lahko napasejo na epskih bojnih sekvencah, kot je branjenje utrjene pozicije pred ogromnim številom nezaželenih gostov. Scene žonglirajo med mojstrsko zasnovanimi dialogi in bojem za preživetje, ko vse okoli tebe naglo požira kaos. Po vrhuncu na koncu prve sezone se v drugi akcija nadaljuje v isti meri, le da se tokrat še dlje zadržimo v družbi političnih spletk s premnogimi narativnimi preobrati vse naokoli. Vidno je, da so pisci zgodbo serije hoteli končati z razpletom na koncu druge sezone, ampak z naznanitvijo tretje z našimi azijskimi prijatelji očitno še ni konec, čeprav je za naprej znanega zelo malo.

Zombijsko obleganje trdnjave s pastmi in raznimi oblikami obrambe? Ja, prosim

Serija nudi sijajen vpogled v kulturo in navade prebivalstva v bližanju konca srednjega veka z ogromnim poudarkom na družbenem položaju in premoženju slehernega posameznika, kjer lahko izgubiš glavo že zato, ker se znajdeš na nepravem mestu ob nepravem času. Všečni osrednji ansambel sestavljajo velika imena v svetu južno-korejske cinematografije. Celotna igralska zasedba odlično opravi svoje delo, vsi so všečni in večplastni ter ne utelešujejo zgolj enoličnih osebnosti.

Napetost je brezkončna, pisanje vrhunsko, zgodba pa tekoča in sledljiva. Rekel bi, da gre za južno-korejsko zmes Igre prestolov (z dobrodošlo odsotnostjo nagcev) in Hodečih mrtvecev, ki kljub oddaljenosti (ali pa ravno zaradi!!!) prikaže eno najboljših nastopov zombijev na filmskih platnih. Južna Koreja se očitno res spozna na svoje zombije, saj je to že tretja širše poznana zombijska prigoda, takoj za Yeon Sang-ho-jevo mojstrovino Train to Busan in Kim Sung-hoon-jevim podobnim celovečercem Rampant. Kingdom pa se uvršča na listo nujnih ogledov za vsakegar, ki kinematografije ne spremlja zgolj zaradi akcije na zaslonu in obožuje žive mrtvece.

Zanimivosti:

  • 16. januarja 2018 je član umetniške ekipe umrl zaradi preobremenitve z delom
  • Serija je hitro presegla začrtane finančne načrte, izdelava povprečne epizode je stala več kot 1.78 milijona dolarjev
  • Dongnae, kjer se je okužba prvič pojavila, je staro ime za Busan. Busan je bistveno mesto v enem najbolj znanih korejskih filmov, zombi grozljivki Train to Busan (2016).

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Povzetek ocene

Kingdom je produkt južno-korejske kinematografije, v katerega ob začetku gledanja nisem polagal prevelikih upov. A s pomočjo kombinacije političnih spletk, vrhunske življenjskosti oseb na platnu in groteskne akcije pristal med nekaterimi izmed mojih najljubših serij vseh časov. Nujno gledanje za vsakega ljubitelja akcije, groze in dobre štorije. Pa zombijev. Ne pozabimo zombijev.

Sveže recenzije

Iron Harvest – Recenzija | Retrofuturistična prva svetovna vojna

Iron Harvest je novi strateški naslov razvijalca KING Art Games in založnika Deep Silver. Ta razvojni studio je sicer znan predvsem po...

HOPsi gaming računalnik – Test računalnika | Sveti se že, ali tudi dostavi?

Računalniki so v sodobnem svetu nepogrešljivi spremljevalci, pa najsi je v ospredju tvojega tipičnega dneva delo ali zabava. Čeravno sestava računalnika po...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!