Endzone – A World Apart – Predogled | Post-apokalipsa brez žebljička na glavi

Strateški podžanr, ki ti kot igralcu na grbo naloži ujčkanje civilizacije se je zadnja leta znašel v zelo nezavidljivem položaju. Gre za nišo, ki je v preteklosti zacvetela s franšizami, kot so SimCity, Anno in Civilization, seveda med številnimi drugimi, večkrat manjšimi naslovi. A ti težko-kategorniki že dolga leta brez predaha pridno meljejo strateške zobnike. Vsi so tudi kljub rojstvu v prejšnjem stoletju še dandanes izjemno popularni. Šel bi še dlje in jih označil za ene izmed iger, katerih predniki so predstavljali steber zgodovine igričarske industrije.

Dvojnost narave, tako nišna, kot zgodovinsko ukoreninjena, novincem na neodvisni sceni močno otežuje prodor v žanr. Zakaj bi potencialni igralec kupil nekaj, kar je bilo izvedeno že petkrat, od tega nekajkrat verjetno bolje? Vsak razvijalec, ki se loti takšnega podviga, mora nekako opravičiti obstoj svojega projekta. To najlažje stori z zasukom klasične formule in prestavitvijo novih dejavnikov. Novih dejavnikov, praviš? Kako pa to sploh deluje? Nemški studio Gentlymad Studios je preobrat storil s prestavitvijo dogajanja iz klasične moderne ali zgodovinske ere v post-jedrsko distopijo. Ja, se čisto strinjam, to obdobje imamo že vrh glave, Fallout ga je dodobra izmolzel. Ampak če obseg nekoliko razširimo, odstranimo fantazijske dejavnike in se namesto tega osredotočimo na realizem, bomo naleteli na nekaj povsem drugačnega. In ta nekaj se imenuje Endzone – World Apart.

Spomnim se dobrih starih časov, ko sem enkrat zdolgočasen ugledal Anno 1503 na polici lokalne Big Bang štacune – takrat smo lahko zgolj fantazirali o digitalnih trgovinah. Zasluga za romanje v moj arzenal je letela na izjemno zanimivo zadnjo platnico, ki je med drugim obljubljala “skrb za cvetočo civilizacijo” in “raziskovanje novega sveta”. Te obljube so me pripravile do tega, da sem se s težkim srcem odločil odšteti takratnemu osnovnošolcu precej dragocene tolarje in si nabaviti to strateško čudo. Imel nisem niti najmanjšega pojma, kaj pričakovati od cd-jke v škatli, ki še dandanes nabira prah na moji polici z igrami. A s premnogimi preživetimi urami za zaslonom ob suboptimalnih sličicah na sekundo zaradi stare kložnje, ki sem ji takrat pravil “PC”, je bila naložba še kako povrnjena. Anno ter z njim tudi menedžmenski strateški žanr se je vtisnil v moj adolescentni um.


Razvojna ekipa: Gentlymad Studios
Založnik: Assemble Entertainment, WhisperGames
Platforme:
PC
Datum izida: 2.4.2020 (EA)
Cena: 23.99€

Zvrst: Menedžmentska strategija


Vojna… vojna se nikoli ne spremeni

Endzone te prestavi 150 let v prihodnost. Odvija se po terorističnem napadu, ki je istočasno uničil več nuklearnih reaktorjev in svet spremenil v Černobilsko nočno moro. Edini preživeli zemljani so več kot sto let po katastrofi pokukali iz podzemeljskih bunkerjev in pričeli s ponovno postavitvijo zdaj popolnoma uničene civilizacije na noge, začenši pri pljunkom v roke. V tem času je seveda mati narava ruševine človeštva počasi pričela goltati v naravnem ciklu življenja in zadnje preživele pričaka krut in nepopustljiv svet, kjer so primorani pričeti od začetka. Ob tem pa sedaj Zelja skriva še par drugih dejavnikov, nedobrodošlo darilo nuklearne katastrofe.

V post-apokalipsi prevladujeta les in odpadne kovine, kamen in beton pa sta stvar preteklosti

Na začetku igranja se tako soočaš z golimi osnovami. Degradacija ne sega ravno do bakrene dobe, a začeti je potrebno skoraj popolnoma od začetka, z uporabo improviziranih materialov. Po izbiri opcij glede generacije sveta, z možnostjo igranja nedavno dodanih scenarijev in izbiro različnih karakteristik igralne površine, si odvržen na svet z desetimi prebivalci in brez kakršne koli ideje, kje pričeti. Prva opravila tako vključujejo zavarovanje zalog pitne vode, hrane in osnovnih dobrin. Nato lahko počasi, korak za korakom, pričneš “trajbat luksuz”. Prvo peščico letnih časov si v bistvu skoraj na ravni neandertalcev, kar se tiče družbene kompleksnosti. Ob vzpostavljeni vodni in prehrambeni oskrbi pa moraš začeti graditi osnovna zavetišča za skupnost, sicer jih lahko hitro doleti kakšna bolezen. Nato se začne mukotrpen cikel napredka. Za lovce, ribiče, drvarje, nabiralce in vse ostale pridelovalce moraš zgraditi posebne barake, ki te oskrbujejo s takojšnjo dobavo hrane in osnovnega materiala, nato pa pričneš načrtovati sajenje pridelkov za samooskrbno kmetijstvo in predelavo nabranih surovin v kaj bolj koristnega.

Priporočam pričetek s pomočjo obširnega uvajalnika, kjer se spoznaš z osnovnimi mehanikami. Sem sodi razumevanje odpada, katerega delavci ločijo na kovine, plastiko in tkanine, te pa lahko uporabiš za napredno opremo, kot sta radiacijska zaščita in orodje za produktivnejšo delo. Svet je zdaj namreč poln radiacije, zato je potrebno poskrbeti tudi za zaščito pred njo. Območje radiacije je nepredvidljivo in lahko udari kjerkoli, kadarkoli. Nizka raven sevanja ne predstavlja velike nevarnosti, toda če se želiš kasneje spoprijeti z bolj onesnaženimi območji, boš moral izdelati zaščitne obleke, saj bo drugače žarenje v temi ena tvojih najmanjših skrbi. To storiš s pomočjo tekstilnega mlina, kjer krojači pretvarjajo tkanine v šale, maske in zaščitne skafandre, te pa središčni avtobus ekonomično razdeli med najbolj koristne novomeščane. Novodobni komunizem v vsem svojem sijaju!

Podrobnost glede detajlov je res izjemna, sploh ob bližnjem pogledu

Na srečo so člani osiromašene tolpe preživelih precej nezahtevni delavci. Po potrebi jih lahko prosto dodeljuješ in prestavljaš med različnimi nalogami, kar stvar naredi nekoliko nenavadno, saj lahko učitelj v sekundi postane mojstrski krojač. Ampak dajmo dlakocepljenje na stran, so pač imeli več kot dovolj časa za učenje med ždenjem v podzemnih bunkerjih. In ja, konstantno boš primoran prestavljati delavce iz enega področja v drugega glede na trenutno situacijo. Sploh, če ti recimo grozi suša in se moraš predhodno pripraviti na slabe razmere. V krizi je tudi največji softič dober nosač vode, kot pravijo… No, kot pravim jaz.

Seveda je predpogoj za vse ostalo nahranjen želodec, primeren dom in zaščita pred nevarnostim sveta, zato bo to vedno tvoja prioriteta. Le tako bodo novo-meščani pripravljeni na svet spraviti otroke, ki bodo ob primerni izobrazbi in skrbi zrasli v zdrave, zadovoljne tlačane pod represivnim režimom igralčevskega Kim Jong Una. Ali pa miroljubnejšega vladarja, odvisno od tega, kako sadističnega se počutiš.

Uporabniški vmesnik je naravnost odličen, brez pripomb

Dostop do hrane, vode in zavetja v razrušenem svetu pa seveda ni preprost. Glavni prodajni aspekt in ključna stvar Endzone je nepredvidljiv in nevaren svet. V tradiciji post-apokaliptičnih iger je mati narava znanka brez smisla za humor in te je, nezadovoljna zaradi vseh izotopov, povsem sposobna ubiti brez pomoči mutantov in drugih sovražnikov. To se kaže v posebno grdih naravnih katastrofah: prašne nevihte, radioaktiven dež, zastrupljena tla in suša, ki bodo na vsakem koraku ovirali tvoja prizadevanja za preživetje. Že skrb za obstoj je težaška, a to nas privede tudi do glavnega problema.

Okusna jed, a več kot dovolj prostora pusti za desert

Žal je trenutno vse, kar lahko v igri trenutno počneš, precej suhoparno. Cilj je v zdajšnjem stanju popolnoma prepuščen igralcu (kljub nedavno dodanim scenarijem z določenimi predpogoji), brez zanimivih variacij ali nalog. Vse od začetka slediš isti poti napredka – poskrbi za potrebe prebivalstva, srečno prebivalstvo se razmnoži, naraste potreba po osnovnih dobrinah. Poskrbi za potrebe novega prebivalstva, to se razmnoži… Skratka, ne dobiš neke obširne možnosti za prilagajanje igralnega stila in specializacije v industrijo, pridobivanje hrane ter zanimivejših luksuznih zadev, odrezan pa si tudi od vseh zunanjih vsiljivcev, kar bi vključevalo bojevanje ali trgovanje. Zato se vse hitro začne počutiti kot brezkončna zanka, saj lahko do prav vsega (razen določenih semen) dostopaš že vse od začetka, tehnološki napredek pa je neobstoječ.

Skrb razvijalcev za projekt je sicer vidna v praktično vsem, tudi zmožnosti bližnjega ogleda vseh detajlov, kot je recimo delavec med hojo v skafandru. Sicer gre na prvi pogled za standarden vizualen stil, a ta se igri izjemno prilega. Še uporabniški vmesnik je naravnost odličen, od enostavnega dostopa do prestavljanja delavcev med raznimi dejavnostmi ter gradbenega menija pa do raznovrstnih analitik ter vizualno skladnih detajlov na vsakem koraku. Tudi hrošči so bili v mojem igranju popolnoma odsotni, razen ene malenkosti, kjer gradbeniki enostavno niso želeli pričeti z gradnjo tovarne. Ampak pustimo to, sem pač naletel na skupino lenih prisklednikov.

Cilji so obetavni, samo slediti jim morajo

Za zgodnji dostop Endzone tako deluje res zelo obetavno, a resnično potrebuje nekaj izpiljenosti in diverzifikacije, saj drugače enostavno ne bo zmožen konkurirati večjim tekmecem, kot je recimo nedavno izdan in izjemno priljubljen Frostpunk. Ima dobro zamisel in postavitev je vabljivo privlačna v primerjavi z več nedovršenimi brezidejnimi simulacijami v istem žanru. Kljub temu pa hrepenim po raznoliki, nepredvidljivi post-apokalipsi, ki bi preizkusila mojo sposobnost prilagajanja in ne bi zgolj slepo sledila isti zanki. Tu se nadejam, da bodo razvijalci Endzone tekom naslednjih mesecev izklesali v pametno simulacijo razburljivega preživetja, videli pa bomo, ali bodo moje želje naletele na rodna tla.

Razsodba

(+) Post-apokaliptično preživetje brez olepševanja
(+) Dodelana kot le redko-katera igra v zgodnjem dostopu
(+) Odličen uvodnik, ki te seznani s praktično vsem
(+/-) Dokaj standardni vizualni stil, ki pa se dobro prileže
(-) Trenutno izjemno ponavljajoča se igralna zanka
(-) Krvavo potrebuje več vsebine za raznolike igralne stile

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Sveže recenzije

Palm Springs – eden od tistih neskončnih dni

Leta 1993 nam je duše pobožal Bill Murray v filmu Groundhog day. Zanimiv film poln smeha in tudi kakšne solzice se je...

Paper Mario: The Origami King – čudovit papirnat sprehod skozi Mario svet

Serija iger Marijo je preživela že mnogo padcev in vzponov s čimer mislimo na razne zaplete, v katere je bil postavljen ta...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!