Ghost of Tsushima – Recenzija | Presneti Mongoli in njihov fetiš na invazije

Zgodovina Azije je večini Evropejcev slabo poznana. Če velika večina ne prepozna imena Bordžigin Temüdžin, ga bo kot Džingiskana prepoznal vsak, saj velja za enega od najbolj znanih in uspešnih vojskovodij v zgodovini. Tako skorajda vsakdo ob misli na ta mistično vzhodno celino pomisli na Džingiskana in mongolske vpade na evropska tla.

Mongoli so namreč v začetku 13. stoletja veljali za strah in trepet ravnic stepe in Vzhodne Evrope. V le nekaj desetletjih si je Temučin uspel podjarmiti velik del današnje Kitajske in imperij razširiti vse do današnje Ukrajine in Baltskih dežel. Zavojevati mu je uspelo širna ozemlja in Mongolski imperij še dandanes velja za največjo državno tvorbo v zgodovini, saj je po brezmejnosti presegel tako Rimsko cesarstvo, kot Makedonski Imperij Aleksandra Velikega. A stara celina, ljudstva stepe in, med dinastije razdrobljena, Kitajska niso bile edine žrtve mongolskih invazij, ki so jih nadaljevali Džingiskanovi potomci. Njihove oči so se konec 13. st. uperile proti Japonskemu otočju. Prva invazija, pod vodstvom Kublai Khana se je tako pričela, z njo pa tudi ideja za Ghost of Tsushima.


Razvojna ekipa: Sucker Punch Productions
Založnik: Sony Interactive Entertainment
Platforme:
PS4
PS4 Trgovina: Link
Datum izida: 17.7.2020
Cena: 69.99€

Zvrst: Akcijska RPG avantura


VIDEO RECENZIJA


Poslednji svoje vrste

Tvoja pot v Ghost of Tsushima se prične na obalah otoka Tsushima, ko med ubornimi vrstami otoških samurajev poizkušaš preprečiti mongolsko izkrcanje. Misija nemogoče, ko s 80 častitljivimi soborci zreš v hordo tisočih zavojevalcev. Ups. Hočem reči 79, saj eden soborec kar hitro konča brez glave med izvanjem vrhovnega generala mongolske armade, Khotun Khana, fantazijsko upodobitev Kublai Khana. Tako na plaži Hakata Bay namesto peščene idile najdeš zgolj lepljivo tekočino, kjer se v morje steka reka žlahtne japonske krvi. Taktična prebrisanost in številčnost sta prevladala in častne samuraje pahnila v smrt, otroci stepe pa so zasedli otok.

Čevlji Jina Sakaija znajo biti presneto težavni. Naposled si mlad samuraj, ki še ni osvojil vseh odlik bojevanja, a začuda te po spletu okoliščin med spopadom rezila sovražnikov ne pošljejo v onostranstvo. Na plaži te prestreljenega najde mladenka Yuma, brez katere bi bilo igre konec zgolj po nekaj minutah. Tako pa si kot poslednji pripadnik svojega družbenega sloja primoran braniti čast samurajev in rešiti strica, ki je pristal v rokah sovražnika. A stara pota vedno niso preprosta, kot bi dala slutiti prva misel.

Ghost of Tsushima je obširna igra, ki je postavljena v osrčje prve mongolske invazije v letu 1224. Gre za obdobje, ki je zaradi nepoznavanja veliki večini Evropejcev nepoznano, pa tudi nerazumljeno zaradi popolnoma drugačnih kulturnih vzgibov. Zaradi občutka vzročnosti nekatere izmed tovrstnih iger na stari celini nikoli ne dobijo priložnosti, ki bi si jo sicer zaslužile.

Izjemno razveseljivo je, da Sony kopije iger opisovalcem podeli par tednov pred izidom prej, zaradi česar sem imel za preigravanje na voljo skoraj štirinajst dni. Ravno tako nikakor ne morem mimo pohvale predstavitve večjih PS4 ekskluziv, ki jih v našem jeziku lahko najdeš na njihovi strani. Tovrstna prakso je preprosto potrebno nagraditi in tudi Ghosts of Tsushima je prejel lastno rubriko.

Ena najlepših iger te generacije

Priznati moram, da tudi sam nisem največji ljubitelj japonske preteklosti, a igri uspe nekaj, kar za veliko večino naslov ne morem trditi. Namreč, v trenutku, ko sem jo zagnal in vse dokler je bila prikazana na zaslonu, me je občutek tega otoka in samurajskih običajev posrkal vase. Vseskozi nudi občutek spokojnosti, a že za naslednjim ovinkom te pričaka krvava realnost spopadov in poboji nemočnih vaščanov, ki so se znašli v rokah Mongolov.

Gradnja sveta je vizualno in vsebinsko dovolj zanimiva in raznovrstna, da igranje ne zapade v ponavljajočo se zanko. Čeravno sam svet ni tako živahen kot pri Witcher 3 ali Red Dead Redemption 2 nudi pohajkovanje od enega do drugega kraja, med sledenjem sunkom vetriča, svojevrsten predah. Seveda je početje po nekaj urah postalo dolgočasno, a spokojna pokrajina mi je še vedno nudila dovolj motivacije za nadaljevanje. Glavnina dogajanja je skoncentrirana na same misije, saj preostale dejavnosti delujejo bolj enolične, svet pa pust, čeravno čudovit na pogled.

Tekom poti lahko naletiš na Mongole ali bandite, ki ustrahujejo domačine, slediš zlati ptici ali lisici do zanimivih lokacij ali katero izmed slednjih odkriješ sam. Ne gre pozabiti na zanimive interesne točke, ki so raztresene po otoku in katere moraš odkriti za nadgradnjo sposobnosti tvojega junaka. Reči moram, da so z vzdušjem zadeli v polno.

Grafična podoba je zagotovo eden izmed impresivnejših, ki sem jih imel možnosti videti na konzolah. Brez težav bi jo postavil ob bok God of War in Last of Us 2, ker so uspeli poustvariti prečudovito in takoj prepoznavno grafično podobo. Med vihranjem po gozdovih ogledaš dvigajoče se listje, na travnikih plapolanje trate v vetriču, v cinematičnih sekvencah opazuješ curljanje kapljic znoja na obrazih in ob potoku žlahtno tekočino, ki jo gravitacija poganja naprej. Animacije so natančne in le redko se pojavi kakšen neljubi pripetljaj, ki bi izkušnjo skazil.

Japonski Breaking Bad?

O rdeči niti ne bom razkril preveč, saj gre za igro, kjer zgodba odigra pomembno vlogo pri izkušnji. Izjemno zanimivo je spremljati razvoj Jina, ki kar hitro spozna, da častne borilne metode proti pretkanemu in dobro izurjenemu številčnejšemu sovražniku ne delujejo pretirano učinkovito. Zato se zateče k temačnim veščinam, ki bi jih zgodovinsko pripisali nindžam. Seveda s tem ne mislim zelenih želvakov, ki pretijo iz NY kanalizacije, temveč preprostemu fevdalnemu prebivalstvu Japonske, ki se v znanju tradicionalnih mečevalskih veščin preprosto ni moglo kosati s samuraji.

Zakamerna vrtoglavica v vsej svoji bedi

Kljub vsemu dobremu so ga nekje enostavno morali polomiti. Tokrat je žrtev postal nadzor, podrobneje kamera. Le ta naredi tudi navidezno preproste boje presneto težavne. Je praktično povsod, kjer ne bi smela biti in nikjer, kjer bi se jo želel. Tako vsaj v 1.00 različici ne pozna zaklepa na določenega sovražnika. Med bojevanjem se vedno znova znajde na najmanj ugodnem mestu in mnogokrat boš prisiljen v improvizacijo s slepimi udarci, saj jo je potrebno premikati ročno, nahaja pa se veliko preblizu in pod prenizkim kotom.

Enostavno ne vem, kako so si lahko privoščili takšen spodrsljaj. Saj ne rečem – vseeno je boj še vedno zabaven in na višjih težavnostih nudi več kot dostojen izziv. Tudi sam sem večkrat podlegel pod ukrivljenimi mongolskimi meči, a z pravimi nadgradnjami in boljšimi udarci postane boj bolj obvladljiv in zabaven, a še vedno zapleten in raznovrsten.

V boju proti večim raznolikim sovražnikom se boš lahko posluževal raznih bojnih stilov in posebnih udarcev, a konec koncev vse še vedno sloni na pazljivem blokiranju in izmikanju sovražniku s stilom, ki ga najbolj prizadene. V napredovalnem drevesu lahko nadgrajuješ razne tehnike in stile bojevanja. Ne manjka niti malce proste vizualne izbire, kjer boš na Jina lahko nataknil različne oklepe in pokrivala, ter jih v skladu z željami nadgrajeval.

Kot si že lahko prebral se kot samuraj poslužuješ nekaterih nečastnih oblik boja v neskladju s samurajsko tradicijo, ki je v takratni družbi nosila precejšnjo težo. Nič čudnega torej ne bo, če boš v okrilju senc in visokih trav sejal grozo med zavojevalci, okličejo te celo za duha. Skrivalništvo je pomemben element, a čuti se, da ni dodelan na ravni tistega iz serije Dishonored, Sama Fisherja iz Splinter Cell ali Agenta 47, ki na sovražnike preži v franšizi Hitman.

Ne prehajaj do prehitrih sklepov, obrt skrivanja in ubojev je še vedno nadpovprečna, a vseeno so mi nekatere odločitve sivile lase. Poglavarjev namreč ne moreš ubiti iz zasede, ampak mu ob tem zbiješ zgolj kakšen zob in ga olajšaš zdravja, vse skupaj pa otežuje nerodna kamera.

Tukaj so še izjemno nadležne sekvence, ki se sprožijo ob vsakem zavzetju mesta ali opravljeni misiji. Stojiš ob svojem konju in ga gladiš po grivi, kot, da se ti nikamor ne mudi in nisi pred nekaj sekundami sovražnika stal kakšnega izmed udov. Animacije so sicer lepe, ampak presneto, 15 sekundna sekvenca vsakih 10 minut pa je res nekoliko preveč – enako velja za ti. duele oz. mečevalske dvoboje. Super, ko si meč pripraviš prvič, ampak ne gre za prizor, v katerega bi želel zreti pred vsakim dvobojem, saj je sila sterilen in preprosto začne najedati.

Pred samim zaključkov velja omeniti še to, da sem sam igro igral na PS4 Pro konzoli. Kolega urednik je podobno poizkušal storiti na PS4 Fat različici in rezultat so bili nekonstantni FPS, ki so mnogokrat ustavili pod številko 20. Pro za tovrstnimi težavami ne trpi, saj so slednji skorajda zaklenjeni na številko 30.

Kaj porečem o igri kot celoti? Sony z ekskluzivami le redko ubere kriva pota in enako velja tudi za Ghost of Tsushima, ki je presneto zabaven naslov. Bojevanje je dobro razvejano in z napredovanjem dejansko čutiš, da z vsakim novo naučenim udarcem postajaš močnejši. Osrednja zgodba je dovolj interesantna a spočetka morda malce preveč črno bela. Sem pa toliko bolj razočaran nad stranskimi misijami. Te niso slabe, ampak boleče povprečne, sploh ob standardnih nekaterih visokokategornikov zadnjih let.

Razsodba

(+) Drevo napredka
(+) Grafična podoba
(+) Zvokovna upodobitev
(+) Dogajalna nit je dovolj zanimiva
(+) Odprt svet…,
(+/-) ki je žal precej prazen
(+/-) Zvečine povprečne stranske naloge
(+/-) Nadgrajevanje orožij in oklepov bi lahko bilo bolj zanimivo
(-) Nenatančna kamera
(-) Redki spodrsljaji med bojevanjem
(-) Nabiranje enih in istih surovin postane dolgočasno

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Povzetek ocene

Ghost of Tsushima je kakovostna igra s prekrasno grafično podobo, ki ji do večne veličine manjka funkcionalna kamera, živahnejši svet in bolj dodelane stranske misije. Odprt svet kliče po raziskovanju, a vsaj sam sem večino časa v njem prebil ob odkrivanju interesnih točk in jezdenju med nalogami. Je razprostran a manjka nekoliko zanimivosti in boljših nagrad, ki bi nagradile željo po odkrivanju neznanega. Obvezen nakup za vse ljubitelje dobe samurajev in odprtega RPG sveta, ki znate uživati v raziskovanju tega temačnega obdobja.

Sveže recenzije

Horizon Zero Dawn Complete Edition – čudovita zmes mehanskih dinozavrov in apokaliptične okolice

Ko so kakšno leto nazaj začele krožiti govorice o predelavi igre Horizon Zero Dawn za PC, so se te zdele tako nore...

Palm Springs – eden od tistih neskončnih dni

Leta 1993 nam je duše pobožal Bill Murray v filmu Groundhog day. Zanimiv film poln smeha in tudi kakšne solzice se je...

7 KOMENTARJI

    • Kaj če pa bi malo več napisal zakaj mu ni ratal? Ker na tak način te noben ne bo resno vzel, ko na opis z okoli 2k besedami odgovoriš z sedmimi.

    • Žal so raznorazni opisi, testi ali recenzije vedno (bolj ali manj) subjektivni, saj jih vsakdo dojema skozi lastne oči in miselne procese.

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!