Fort Triumph – Recenzija | Ko HoMM sreča XCOM

Med tovrstnimi recenzijskimi podvigi smo že večkrat spregovorili o določeni franšizi Junakov Coprnije in Moči. Preko epskega kooperativnega podviga v 2003 propadlega razvojnega studia New World Computing in založnika 3DO nosijo glavne zasluge za uvedbo zdaj že sivobradih možakarjev v veličasten svet poteznega strategiranja.

A kljub temu, da se je kljub odsotnosti Ninje in podobnih zabavljaških nakladačev nekdaj o tej seriji govorilo v isti meri kot dandanes mladina žlobudra o Fortnite, fantastičen koncept v zadnjem desetletju nekako ni uspel dočakati vrednega dediča in vse do petice dalje je po mnenju večine šlo le navzdol. Tudi mnogi drugi so poizkusili, a nikomur ni popolnoma uspelo. Pa tudi testne subjekte lahko naštejem na prste leve roke, ki zaenkrat še ni podlegla sindromu igričarskega zapestja.

Fort Triumph je, kar se tiče osnovnega principa, precej zanimiv. Konec koncev, kdo – pri zdravi pameti – ne bi rad igral klona med strateškimi odseki Heroes of Might and Magic in poteznem bojevanju v X-COM? Formalno je Fort Triumph tako opredeljen kot strateška igra, ki vsaj na papirju temelji na zelo dobrih idejah. Kaj pa rezultat? Preverimo skupaj.


Razvojna ekipa: CookieByte Entertainment
Založnik: All in! Games
Platforme:
PC, PS4, XOne, Switch
Steam: Link
Datum izida: 16.4.2020
Cena: 20.99€

Zvrst: Potezna strategija


Pričetek vsake dobre zgodbe

Prvo soočenje se začne v zadimljeni in smrdljivi gostilni, kjer je po polnoči prepovedano celo zlobno krohotanje. Trije tipični pripadniki vsake skupine junakov ostro razpravljajo o temni prihodnosti njihove na novo ustanovljene skupine plačancev. Medtem nedaleč stran zlobni kapucarji vodijo lastne spletke, ki bodo kmalu vplivale na prihodnost celotnega kraljestva…

Eden osrednjih članov tvoje skupščine je seveda tudi pravičniški paladin

Kar se tiče štorije, ne nudi ničesar zares novega. Gre za isto znano staro mešanico: vojska umazanih zelencev in okostnjakov, ženšče, ki je preveč spremljalo Cersei v Igri prestolov in vladavina, ujeta v nevarnosti in internih konfliktih zaradi spletk višjega sloja. Ne morem razkriti ničesar več o zgodbi brez uničenja zapletov, kolikor jih igra pač nudi. Vendar lahko z gotovostjo trdim, da zanjo nihče ne bo osvojil Pulitzerja ali Nobelove nagrade. To ne pomeni, da gre za slabo ali dolgočasno narativo. Jo je pa nadvse težko jemati resno, saj je vse prežeto s šaljivim črnim humorjem.

V zgodbenih odsekih bo vsak junak in zlobnež vedno govoril in deloval v skladu z enim od predsodkov fantazijskega žanra, vendar z odločnimi, čezmejnimi karakteristikami, ki pogosto prinesejo nasmešek na obraz že zaradi gole absurdnosti. Na žalost cilj biti smešen vsakič, ko kdorkoli spregovori, privede do neresne štorije, ki poskrbi zgolj za kratke trenutke zabave in se ne poveže dobro v narativno celoto.

Zgodba privede do premnogih bojev z zelenokožci, oživelimi trupli in tipičnimi človečnjaki, a večjih presenečenj na tem področju žal ni

Tako je kot že rečeno je tako zgodba na koncu preprosto funkcionalna. Sem skorajda prepričan, da z izjemo nekaterih glavnih trenutkov in boljših šal po koncu igranja nihče ne bo pomnil, o čem se je sploh šlo. Tudi tip humorja ne bo ustrezal vsakomur, čeprav osebno nič nisem imel proti njemu.

Kombinacija potezništva in… potezništva?

Bombončki za oči so sicer nekaterim zelo pomembni, ampak osebno več dam na igranost. Sledilo bo torej par odsekov o najpomembnejšem vidiku vsake igre za pravega ljubitelja poteznega strategiranja!

Najprej, kot rečeno že na začetku, Fort Triumph skuša združiti dve mojstrovini iz preteklosti: HOMM za strateške odseke in X-COM za bojne sekvence. Hkrati to zanimivo mešanico začini tudi z določenimi izvirnimi lastnostmi.

Raziskovanje zeljevida je šarmantno, a vseeno precej osnovno in po par urah postane rutinsko

V strateškem delu bi izpostavil kampanjo. Vsega skupaj njeno preigravanje vzame dobrih 6 ur, kar je sicer presenetljivo malo. Sploh glede na to, da so preostali igralni načini zgolj enostavni generični scenariji, ki pa podpirajo vsaj kooperativno kavčevsko igranje za do štiri igralce.

Spletnega igranja žal ni in ga po vsej verjetnosti tudi ne bo. Tako se komaj dobro namestiš v naslonjaču, pa si že obrnil celotno štorijo in ne morem si pomagati, da se ne bi počutil, kot da sem igral zgolj uvodnik in da je preostanek skrit nekje na razvijalski interni mašini.

Čeprav so v igri tehnično prisotne štiri frakcije, sem uvidel tudi določeno bedno dejstvo. Vse se igrajo popolnoma enako, s po štirimi identičnimi klasami junakov (paladin, lovec, barbar in coprnik) in z zgolj minimalnimi razlikami.

Sicer je sam napredek likov odličen, s poudarkom na pridobivanje raznolikih sposobnosti in eno najboljših sinergij z okoljem, ki sem ga preizkusil vse od Divinity: Original Sin. Obstaja nešteto možnosti za raznolike pristope in pridobivanje sposobnosti in z njo tudi vedno večja moč junakov se počuti res odlično.

Z vsako doseženo stopnjo dobiš možnost nadgraditi obstoječe ali izbrati nove sposobnosti

Četudi med strateškim odsekom razvijaš svojo mesto, raziskuješ pokrajino in iščeš vire in čarobne artefakte natanko tako kot v katerem koli poglavju HOMM, se ti tu ne bo treba truditi z rekrutiranjem ali usposabljanjem vojaških enot. Poudarek bo vedno na “sanjski ekipi” junakov. Poleg tega imaš vedno prav določen cilj (ali prizadevanje) na bližnjem dosegu roke, zato je igranje bolj osredotočeno in hitrejše.

Med bitkami boš tako razvijal bazo za dosego izboljšav, vendar v resnici nič ni preveč zapleteno. V središču igre so več kot očitno bitke, zato niti malo ne pričakuj naprednih funkcij, ki bi jih našel v katerem koli poglavju iger tipa Civilization. To ni nujno negativen vidik, še posebej, če je bojni sistem tako dober kot v Fort Triumphu, toda včasih boš občutil dolgčas ob konstantno istem početju.

Tako na splošno vsaj zame igra močno trpi zaradi pomanjkanja raznolikosti. Želel bi na primer, da bi imel priložnost dobiti nekaj sekundarnih nalog ali se podati v resnično ječo ali celo naleteti na kakšen naključen dogodek, drugačen od tipičnega »pridobivanja zlata ali izkušenj«. Prav tako bi bilo dobrodošlih več raznolikih nacij, enot ter nenazadnje tudi sposobnosti, čeprav je teh kar precej, sploh, če upoštevamo kose artefaktov, ki ležijo naokoli.

Naenkrat lahko imaš v partiji do pet junakov

Kar pa zadeva bojni sistem, je precej smešen, učinkovit in hiter. Odlična kvaliteta za igro, ki skoraj vse napore vlaga v kakovost bitk. Vse od začetka igranja se boš znašel ob soočenju s gnusobno skupino sovragov znašel na majhni površini, polni dreves, balvanov in stebrov, vendar ne gre za običajno polnilo. V Fort Triumphu je vse v nenehnem gibanju: junaki, sovražniki in celo okolje!

Če na primer misliš, da je ždenje za velikim drevesom varno, lahko hudournik ali dobro namerjena puščica le to drevo zlahka podere nate. To pa še ni vse! Obstaja nešteto načinov za manipuliranje z vsemi predmeti na bojišču, od enostavnih brc do črnih lukenj, ki povzročijo vsesplošen kaos in uničenje.

Igra resnično ponuja veliko možnosti za škodovanje nasprotniku. Glede na to, da jih bo (navadno) znala izkoristiti tudi umetna inteligenca, te bo konstantna nevarnost sililak nenehnemu premikanju po zemljevidu! Smešno, brez dvoma, toda tudi zadovoljujoče, ko izpelješ kakšno res dobro kombinacijo.

Obstajajo tri različne vrste terenov, a vse delujejo skorajda identično

Torej, če govorim o igranju, se lahko pritožim predvsem glede ponovljivosti. Dobrodošlo je, da lahko enostavne bitke zlahka preskočiš in se tako osredotočiš na izziv, ampak ves preostanek je pogosto zgolj rutinsko opravilo med zgodbenimi misijami in ob dosegu določene stopnje herojev ti zlahka kosijo vse pred seboj.

Kot sem že omenil, me žalosti to, da je večinoma edina stvar, ki jo zahteva igra, bojevanje. Ni sekundarnih nalog (vsaj ne v resničnem pomenu), nobenih strateških odločitev, nobenih temnic in nobenih skrivnosti.

Najbolj čedni junaki v celotni deželi?

Sodbo o grafičnem vidiku igre nujno razdeliti na dva dela, saj so se pri CookieByte Entertainment odločili uporabiti dva različna sloga.

Tako sta strateški odsek in globalni zemljevid igre realizirana v slikovnih pikah na način, ki me je spomnil – v vseh pogledih – na Heroes of Might and Magic 2. Verjemi mi, to poglavje je kljub relativni preprostosti bilo resnično veselje za gledanje in igranje. Še posebej, če vzamemo v spomin dobre stare dni, ko smo z Intel Core2Duo procesorjem (če smo imeli srečo) in ATI Radeon grafuljo poslušali sopihanje, ki ga je povzročilo takratno grafično vnebovzetje tega fantastičnega vizualnega presežka.

Iz grafičnega vidika raziskovalni del izstopa, a kljub temu ni nič slabši

Resnično mi je bila všeč vsaka pika, s katero so razvijalci napolnili zemljevid. Vsak sovražnik, predmet ali enota, s katero se boš srečal med igranjem, te ne bo zgolj spomnila na preteklost, temveč bo izžarevala tudi ljubezen in strast razvijalcev!

Bojna faza, kamor se prestaviš ob soočenju s sovražnikom, se namesto tega izvede v 3D grafični areni. Razumno so se razvijalci v skladu s šaljivo žilico igre odločili, da bodo uporabili nekakšen komični slog s svetlimi barvami, malo poligoni in mešanico tekstur. Pazi, saj tvoje oči ne bodo naletele na nič grozljivega ali celo grdega, prav tako pa sanjaj o presežku nekaterih visoko proračunskih projektov. A kljub temu, da govorimo o neodvisni igri, je 3D grafika izvedena s strokovnim znanjem in je kohezivna ter prijetna za ogled. A hkrati se je skoraj nemogoče otresti občutka “že videnega”.

Hiše bodo gorele, skale frčale naokoli

Enako velja za animacije; so zadostne, a jih hitro spregledaš kot zgolj generične in nič zares impresivnega. Cenil bi predvsem večjo raznolikost med modeli junakov, ki jih boš skozi igranje videl skoraj ekskluzivno osem (z določenimi dodatnimi junaki tekom misije).

Razsodba

(+) Dobra kolaboracija vizualnih stilov
(+) Odlično bojevanje, ki temelji na manipulaciji okolja
(+) Zabaven humor
(+) Zadovoljujoče sestavljanje “sanjske ekipe junakov”
(+/-) Dokaj kratka kampanja
(-) Pomanjkanje vsebine, ki vodi v rutinskost
(-) Frakcije, ki pa so medsebojno skoraj identične
(-) Zgodbe ne gre jemati resno
(-) Dokaj enostaven taktični del

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Sveže recenzije

Ragnarok – Recenzija serije | Somrak bogov je prišel leto prepozno…

Razširjenost nordijske mitologije v filmskem in igričarskem svetu je v zadnjih letih dosegla vrhunec. Tudi, če ti branje pretirano ne diši, si lahko zametke...

NHL 21: Zgled za vse športne simulacije

Ne dolgo nazaj se je moj Playstation razveselil nove inačice Fife. Tiste, ki zanima kam in kako uspešno je zaplula v morje iger si...

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!