Immortals: Fenyx Rising je že nešteta v vrsti peskovniških avantur, razvitih izpod Ubisoftovih rok. Vse od samega začetka ni uspela pridobiti zagonske sile, potrebne za širšo navdušenje igričarjev s kratkim razponom pozornosti. Pod imenom Gods and Monsters je od oznanitve pa do sredine 2020 popolnoma izginila iz radarja večine igričarjev. Takrat pa je ob preimenovanju v Immortals: Fenyx Rising in prikazu prvega obširnejšega igralnega napovednika prejela nemalo kritik zaradi kopiranja stila igre Zelda: Breath of the Wild. Kljub zasaditvi v grško mitologijo in drugačnemu okolju so bile podobnosti med obema namreč več kot očitne.
Res je, da so prvi vtisi lahko zavajajoči, včasih pa so vseeno pravilni. Čeprav so podobnosti z najnovejšim naslovom Zelda zdaj še bolj očitne, zna Immortals: Fenyx Rising vseeno biti absolutno soliden odprto-svetni naslov, ki odstopa od konkurence po zaslugi zasnove, ki združuje najboljše dele večjega števila popularnih naslovov. Od klasičnih Nintendo iger do serije Assassin’s Creed in barvitih 3D platformščin iz zgodnjih 2000-ih. Vse lepo in prav, če ne bi bilo enega ogromnega problema. Immortals je izšel tudi na konzoli PS4. Ker naša PS5 konzola ždi v ljubljanski pisarni, sem recenzijo igre opravil na konzoli PS4 Pro. Pričakoval bi, da ne bo imela kaj preveč težav z gnanjem te bajke. A z izidom novinca je očitno postala kos zastarele opreme, prepuščena toku časa v dandanašnjem tehnološkem napredku.
Razvojna ekipa: Ubisoft, Ubisoft Quebec
Založnik: Ubisoft
Platforme: PC, PS4, PS5, XBox S/X, XBox One, Switch
Spletna stran: Link
Datum izida: 3.12.2020
Cena: 59.99€
Zvrst: Akcijska avantura
Video opis
Najnaprednejša igra tega tisočletja?
Glej, popolnoma se zavedam omejitev, ki jih doprinaša konzolno igranje. A ne prenesem, ko igra kljub dokaj preprosti grafični in mehanski zasnovi deluje tako grozovito slabo, da je kakršnokoli igranje, daljše od 30 minut, absolutna muka. Od konstantnih padcev pod že tako zaklenjenih 30 sličic na sekundo, do pol sekundnega zamika pri dajanju ukazov, zaradi katerega sem se počutil kot najnesrečnejši uporabnik Google Stadia sistema. Žal ne morem deliti svojih vtisov o ostalih platformah, ampak že iz video opisa lahko vidiš, kako zatikajoče izgleda igranje na prejšnji generaciji PS konzole. Absolutno nesprejemljivo iz mojega vidika, sploh glede na nekatere grafično in mehansko dosti bolj dovršene igre, ki so se kljub zaklenitvi na 30 sličic na sekundo proti tej grozoti počutile svileno gladke.
Prvi ducat ur, preden se poglobiš v linearno zgodbo, je Immortals pogumen poizkus Ubisofta v ustvaritvi nove peskovniške franšize. Povzroča trenje tam, kjer ga toliko iger ne. Kdaj ti je odprto-svetna igra nazadnje rekla ne? Immortals se upira trendu osvajalskih simulatorjev, kjer je vse možno, (pre)obširen svet pa oskubljen in pust. Tiste gore tam ni možno enostavno preplezati. Poudarek na enostavno, saj se lahko kadarkoli nanjo spraviš z žepi, polnimi vzdržljivostnih napitkov, čeprav to ni najbolj praktično.
Uganke, razmetane po okolju, preprosto ne bodo imele smisla, dokler se ne priučiš sposobnosti, ki omogočajo preboj zaklepa. Prav tako se je kiklopu z večkratnikom tvoje palice potrebno izogniti in se ne golo zagnati vanj, dokler nisi dovolj močan za to. Vsako srečanje zahteva načrtovanje, trud in sredstva in usoda velikokrat ni obrnjena tebi v prid.
Čeprav se je možno priboriti do zmage z natančnim izmikanjem in blokiranjem udarcev, splošni občutek nelagodja in boja za preživetje poživi vsako bitko, kjer veš, da te bo en sam udarec stal življenja. Velik del igre ti Immortals ne preda svojega sveta brez boja; zahteva, da se boriš za vsako ped napredka.
Odprto-svetno peskovništvo
Na žalost v nasprotju z Nintendovo uspešnico iz 2017 izzivi sveta po več urah napredka postanejo (pre)lagodni. To je kritična napaka, ki zanika vzdušje uspeha v ekosistemu, ki nikoli ne preneha zatirati igralca. Namesto tega sčasoma prideš do točke, ko zgolj malo sovražnikov ugrizne nazaj in vse postane zgolj rutina. To je predvsem posledica božjih moči, ki ne nujno banalizirajo igre z večjo številko povzročene škode – vsaj večkrat ne – ampak namesto tega izničijo potrebo po uporabi taktike. Ena nadgradnja recimo tvojemu ptičjemu spremljevalcu omogoči, da v kratkih razmakih zamrzne sovražnike in tako učinkovito prekine nekatera srečanja. Nasprotno pa majhne nadgradnje zdravja in učinkov zdravilnih napitkov ohranjajo moč Fenrisa dokaj uravnovešeno, čeprav je po zaslogi sposobnosti vse še zmerom dosti lažje.
Za večino glavnih nalog igra uprizarja napredek v odprtem svetu z dinamičnimi dogodki, vključno z začasnimi mini-šefi, ki te naključno preganjajo skozi celotno pot, popolnoma pripravljeni zagreniti tisto, kar bi sicer lahko bila dokaj preprosta naloga. Občasno si se primoran spustili tudi v enega izmed mnogih trezorjev in rešili nekaj dovršenih ugank s premikanjem kock in preciznim skakanjem po platformah. Na koncu vsakega akta te nesmrtniki zaprejo v golo sobo z zajetnim šefom, ki sobo napolni z epskimi napadi. Naenkrat ne gre za igro zmožnosti. Boj preprosto zahteva, da si založen z zdravilnimi in obrambnimi predmeti ter nadgradnjami zdravja in škode. Te šefovske borbe so edino mesto, kjer ti bo žal, da svojih redkih točk za nadgradnje niste zavrgli v eno izmed božjih sposobnosti.
Immortals je tako blizu temu, da bi šlo za igro o pomembnih odločitvah, ki jih lahko kot igralec sprejmeš v skladu s pravili igre. Namesto tega se poslužuje pomanjkljivega nadzora, ki ga igralec vihti nad svojim početjem. Sčasoma pa si preveč začne želeti, da bi obrusila robove sveta in spet pridobila ta nadzor in igralca potisne nazaj v spoštovanje pravil. To pa je tudi največji problem. Preprosto si ne more pomagati, da ne bi postala igra, ki te potisne na začrtano pot, po tem, ko si si tako dolgo skušal ustvariti svojo lastno. To akutno nerazumevanje in nepovezovanje me je razočaralo. Sploh glede na to, da še vedno obstajajo deli, ki so dobro dodelani.
Bitka smrtnikov in nesmrtnikov
Sama pripoved se žal ne dvigne nad povprečje. Glavni lik Fenyx (ki je lahko ženska ali moški, odvisno od odločitev v ustvarjalniku lika, kjer si ga ustvariš ob humornih opombah Prometeja in Zeusa) doleti usoda delati v korist grških bogov Afrodite, Atene, Aresa in Hefajsta. Fenyx je primoran bogove obnoviti v nekdanjo podobo, po tem, ko jih je zlobnež Tifon ujel v različne oblike. Vse to se dogaja znotraj napol nezanesljive povesti Zevsa in Prometeja v stilu tipičnih animiranih filmih modernega časa.
Immortals poudarja dejstvo, da so bogovi prepirljiva družina s težavno zgodovino, vendar mu manjka Hadesova domišljija, da bi vse dobro izvedel. Vse je nekaj vrstic oddaljeno od vrhunca, naj bo to vizualno ali besedno, včasih pa humor zna popolnoma uničiti epski pridih zgodbe. Hefajstovo iznakaženost in izgnanstvo z Olimpa se obravnavata kot nejasno boleče mesto zaradi njegove zadržanosti in upanja odrešitve iz Tifonovega zapora. Njegov glasovni igralec in nekateri od izrečenih stavkov izražajo pristno bolečino nekoga, ki kljub ogromni moči in ugledu v svoji družini ni enakovreden. Toda zgolj malo po tem Prometej izreče neposrečeno šalo o Hefajstovem fizičnem izgledu. Zgodba ne zmore uskladiti čustveno zahtevnega tona z lahkotnostjo humoristične pripovedi in namesto razrešitve Hefajstovo bolečino spremeni v zelene krogle, ki jih bo naš junak lahko zbral ob razrešitvi nekaterih ugank.
Spregledati napake igre Immortals Fenyx Rising ni enostavno. Lahko pa vzameš, kar ti da, in to spremeniš v nekaj več. S fleksibilno težavnostjo lahko recimo to nabiješ na maksimum, izklopiš zemljevid in kazalce ugank ter izbereš le nadgradnje, ki postopoma izboljšujejo osnovne sposobnosti. Tako Immortals postane podoba igre, katera bi lahko postal ob boljših odločitvah odgovornih oseb. Zunaj scenarističnih zaporedij zgodbe prosi, da ga udariš z oviro težavnosti in ga igraš kot tipično avanturo tipa Legend of Zelda, brez, da bi v ospredje udarile nekatere od večjih napak.
Po drugi strani se lahko fokusiraš na precej dobro zastavljene uganke in se izogneš večini sovražnikov s pametno uporabo Fenyxovih sposobnosti. Vsaka rešitev ugank se počuti ustvarjalno in to je ena najmočnejših plati igre. To poudarja z izrazito raznolikostjo in pomanjkljivim vodenjem za roko. Ne da bi se sploh zavedal, sem skoraj preskočil del igre z nadgrajevanjem sposobnosti, preprosto zato, ker nisem obiskal osrednje lokacije, kjer lahko vire usmeriš v različne nadgradnje. Da za velik del ne potrebuješ več kot osnovni komplet sposobnosti, je dobrodošlo. Immortals je tako odprto igrišče, če mu to zgolj dovoliš in si pripravljen ignorirati nekatere težave, s katerimi se sooča.
Razsodba
(+) Obsežen, odprt svet
(+) Solidne uganke
(+) Šarm grške mitologije, kjer bo vsak poznavalec pogosto veselo kimal
(+/-) Stalno prisoten humor včasih zadane, včasih pa tudi ne
(-) Deluje nepredstavljivo slabo in zatikajoče
(-) Igranje se počuti, kot da bi ukazi imel pol sekundno zamudo
(-) Ne zmore se izogniti nekaterim problemom Ubisoftovih naslovov
