GTA: The Trilogy – te igre so si zaslužile veliko več

Ta koronavirus kriza je pokazala, da nekateri naši priljubljeni razvijalci niso vse tisto, kar smo mislili. V zadnjih dveh letih sta nas gromko razočarala Blizzard in CD Projekt RED, ki sta padala iz ene težave v drugo. Zdelo se je, da bomo 2021 zaključili brez novih razočaranj, a pojavil se je nov izzivalec. Na isti dan je Bethesda izdala ponovno izdajo Skyrima, ki praktično ne doda ničesar res novega, razen to, da uniči kompatibilnost z modifikacijami in da razvijalcu izgovor, da to 10 let staro igro zdaj prodaja po ceni 50 €.

A Bethesda ima srečo, da je na isti dan Rockstar paket predelav iger Grand Theft Auto: The Trilogy – The Definitive Edition, ki je prava katastrofa in je ogenj negativnih kritik iz Skyrima preusmeril povsem nase. In jeza igralcev je vsekakor upravičena, saj je Rockstar vzel resnično legendarne igre, na katere marsikateri igralec goji lepe spomine in jih v tej predelavi obravnaval kot nekakšno cipo za hiter zaslužek, kar je naravnost nagnusno.


Razvojna ekipa: Rockstar
Založnik: Take Two
Platforme: PS5, PS4, XSX, XO, PC, NS
Nakup: Rockstar Games
Datum izida: 11. november 2021
Cena: 59,99 €

Zvrst: tretjeosebna akcijska


VIDEO RECENZIJA


Igre v tem paketu so bile del moje mladosti. GTA 3 je originalno izšel leta 2001 in takrat sem v sebi držal cel kup nebrzdanih hormonov, ki jih s seboj prinaša puberteta. Ni potem treba dvakrat poudarjati, da sem ob gledanju svobode, ki je igralcu omogočala vožnjo avta v živečem 3D svetu, kjer si lahko nato pobral prostitutko, jo odpeljal na samo in gledal nerodno sceno seksa, pri meni spustila čeljust do tal.

Vendar pa je bil GTA 3 revolucionaren tudi na drugih področjih. Igralcem je omogočal spremljanje mafijske zgodbe skozi oči nemega protagonista, ki se je moral iz praznih žepov skozi pridno opravljanje misij prebiti na vrh mesta Liberty City. Razvijalec Rockstar je sicer že prej užival nekaj slave na račun prvih dveh GTA naslovov, a ravno trojka jih je zapisala za superzvezdnike igričarske industrije. Lahko smo se sprehajali po ulicah, napadali naključne mimoidoče in jim pobirali denar, ukradli avto in uživali ob odlični glasbeni spremljavi in naravnost fantastičnih pogovornih oddajah ter spremljali impresivne vmesne sekvence, ki so vsebovale profesionalne zvočne govorce.

Vsega tega prej v igričarskih svetovih nismo dobili in razvijalec Rockstar je izgruntal zmagovito formulo, ki jo je na koncu dovršil v Grand Theft Auto 5. Na GTA 3 gojim prelepe spomine, a nostalgija je smešna stvar in pri ponovni vrnitvi v Definitive Edition sem se najprej nasmihal ob obujanju spominov, čez nekaj ur pa sem spoznal, da je tretji del resnično stara igra.

gta 3
GTA 3 vsebuje svoj šarm, a vidi se, da je tule Rockstar še preizkušal igralne koncepte.

V dveh desetletjih so odprtosvetne igre napredovale zelo daleč in GTA 3 zna igralca, ki ga na ta naslov ne vežejo spomini, negativno presenetiti. Za začetek je mesto Liberty Citiyja ekstremno majhno in ga dobesedno lahko prevozimo v nekako treh minutah iz enega konca na drugega. Tudi sama okolica je zelo enolična, saj se mestoma zdi, da je prav vse zavito v sive barve. Dodajte k temu tudi preprosto arhitekturo mesta, saj so praktično vse stavbe pravokotne in kvadratne, manjkajo pa tudi kakšne res zanimive lokacije, ki bi nam ostale v spominu. Imaš prodajalno orožja, delavnico za barvanja ukradenega avtomobila in stanovanje z garažo za shranjevanje vozil in to je nekako to.

Tudi misije so po strukturi ostale pozabljene v preteklosti. Navadno moramo sesti v avto, se odpeljati do lokacije ter nekoga ubiti in misija je opravljena. Sama zgodba nima kakšne res dobre strukture in notri najdemo cel kup prežvečenih klišejskih zapletov, ki so bili izmaknjeni iz filmov tipa Dobri fantje. Ni kakšnega večjega cilja, ki bi nas vlekel naprej in naloge, ki nam jih narekujejo mestoma že kar smešni liki, se običajno držijo ideje: “ta nasprotna tolpa je naš sovražnik, pobij jih vse, ker zakaj pa ne.”

gta 3
Trojka vsebuje preveč moreče sivine.

GTA 3 nam vseeno omogoča nekaj trapaste zabave, saj je gaženje nedolžnih pešcev še vedno zabavno. Vendar pa je več kot očitno, da je bil tole nekako “mušter”, ki si ga je zastavil Rockstar Games in je podlaga za vse nadaljnje naslove. Od vseh treh iger v Definitive Edition se mi je ravno GTA 3 zdel preveč zastaran in zanj bi bilo treba narediti večjo predelavo, ki si jo navsezadnje tudi zasluži.

K sreči so bili občutki pri Vice Cityju veliko boljši. Res je zanimivo videti, kako se je Rockstar naučil vseh napak predhodnika in igralno zasnovo izboljšal v praktično vseh pogledih. Zgodba nas vrne v osemdeseta leta v izmišljeno mesto Vice Cityja, ki je fantazijska različica Miamija. Živobarvni svet je povsem nekaj drugega kot pa turobni Liberty City in igra s samo svojo podobo poživi dogajanje in igralce povleče v dogajanje.

vice city
Vice City je tonsko popolnoma v nasprotju s predhodnikom in ga je zato bolj zabavno igrati.

Boljša je tudi zgodba, saj tukaj spremljamo dogodivščine Tommyja Vercettija, ki ima tokrat celo glas in neko osebnost. Zvočno ga je vrhunsko upodobil Ray Liotta in samo dodatek dejanskega protagonista, ki ima neke cilje in svojo osebnost, ogromno pridoda k uživanju igralne izkušnje, ki je tokrat močno razširjena. Temelji so sicer isti, saj se še vedno prevažamo v odprtem svetu, ki je zdaj za malenkost večji, a zdaj lahko skočimo na motor ali pa se usedemo za krmilnik helikopterja ter se dvignemo v nebo.

Misije so v primerjavi s trojko kot noč in dan. Zdaj med sprehajanjem po svetu s sabo nosimo telefon in vsake toliko dobimo klic kakšnega novega šefa, ki ima za nas nov kup zanimivih misij. Osebe, ki jih srečamo, so tokrat bolj zanimive, a mestoma še vedno klišejske in če smo v GTA 3 gledali izročilo Dobrih fantov, tule gledamo igralno verzijo Brazgotica. Glavna štorijalna nit sicer še vedno ni preveč dobro izražena in misije iz različnih lokov so med sabo premalo povezane, da bi bile vpete neki dober okvir, ki bi na konce vse niti združil v eno sliko.

vice city
Ena od pomembnih novosti je kolesce, ki omogoča enostavno izbiro orožij.

Vendar na to pozabiš, ko se zabavaš v opravljanju zabavnih in raznovrstnih nalog. V enem trenutku moraš odstranjevati tarče, nato tekmuješ s hitrimi čolni, upravljaš helikopterček z bombami in razstreljuješ tarče ter se spraviš v godljo, ko ti spodleti umor tarče in temu nato sledi divji pregon golf vozički. Ob vsem tem te zopet spremlja vrhunska glasbena podlaga v obliki radijskih postaj in ko enkrat ugledaš sanjavi sončni zahod, medtem ko ti lase mrši veter ob spremljavi komada “I Wanna Rock”, nisi nikoli več isti. Vice City omogoča igralcu še nakup stavb, ki nato skozi čas prinašajo dodaten priliv denarja ter doda boljšo fiziko vozil, saj zdaj lahko avtomobilom preluknjamo gume ter prebijemo vetrobranska stekla za instantno usmrtitev tarče.

Paket Definitive Edition zaključi San Andreas. Težko je verjeti, da je Rockstar med letoma 2001 in 2004 izdal kar tri vrhunske naslove, s tem da je vsak od njih prinesel cel kup igralnih ur, ki jih ni motila niti ena mikrotransakcija, a takšna je bila včasih realnost.

San Andreas se po samem igranju ne razlikuje preveč od predhodnika, saj se je razvijalec tukaj malce umiril in samo dodelal igralno formulo. Svet je pošteno razširil in tokrat se iz ulic preselimo tudi na podeželje in v puščavo, za raziskovanje pa vas čakata kar dve impresivni mesti.

san andreas
San Andreas je samo še dogradil že vzpostavljene igralne elemente.

Zgodba je tule dosegla svoj vrhunec. Postavljeni smo v razhojene superge CJ-ja, ki se je vrnil v svojo staro geto sosesko, ta pa je po novem povsem drugačna od njegove mladosti. Srečamo svoje stare prijatelje, ki se niso nikdar ločili od svojega gangsterskega življenja in so od vedno ostali zavezani svojim ulicam, te pa so pripravljeni braniti s svojim življenjem. Vendar pa so sovražne tolpe začele vdirati na njihova domača dvorišča in ravno CJ je tisti element, ki poveže stare igralce v eno celoto, ta pa nato udari proti napadalcem. Vendar pa ima CJ večje ambicije kot samo kajenje zvitkov marihuane na verandi in njegova zgodba nas kmalu odpelje izven okovov domačih ulic – ta poteza pa ne bo všeč njegovim sovražnikom in tudi prijateljem, ki niso vse tisto kar se morda zdi na prvi pogled.

Boljša ni samo zgodba, ampak tudi liki, ki jih srečamo med raziskovanjem sveta, saj ti končno niso samo neke klišejske izpeljanke filmskih oseb, ampak so dejansko nekaj originalnega. Tudi sistem nalog je tokrat bolj raznovrsten, nadgrajena pa so bile tudi igralne mehanike. Zdaj lahko recimo vdremo v vojaško bazo in izmaknemo raketni nahrbtnik, ki nam omogoča dobesedno lebdenje nad tlemi. S terencem se lahko zapeljemo na vrh gore in med padanjem odpremo padalo, ki nas odpelje daleč stran. V nekaterih misijah si lahko nataknemo očala za gledanje v temi. Zapeljemo se v kasino in zakockamo celo premoženje. Rockstar je v San Andreas zapekel cel kup stranskih opravil, ki lepo popestrijo raziskovanje sveta in podaljšajo igralno izkušnjo, kar tudi da svetu bolj veren občutek in zanimivo je, da se 17 let kasneje v San Andreasu še vedno zgubim tako zlahka, kot sem se v svoji mladosti.

Morda se zdi komu opisovanje igralnih osnov teh treh iger potrata časa, a treba je razumeti, da je od njihovega izida do te predelave preteklo ogromno časa in vmes je odrasla že povsem nova generacija igralcev, ki ni nikoli slišala za kaj drugega kot pa GTA 5.

san andreas
Avtomobili imajo zdaj celo odseve, kar je dobrodošla vizualna popestritev.

Zdaj pa se spustimo v samo predelavo Definitive Edition in če ste zadnjih nekaj dni pregledovali internet, potem ste zagotovo opazili že cel kup slik in primerjav, ki kažejo naravnost katastrofalne rezultate, tako da lahko zdaj upravičeno pričakujete tudi nekaj negativnih besed.

Ja, Definitive Edition je vsekakor slaba predelava, vendar pa se mi zdi, da internet vseeno malce pretirava. Če bi gledal samo vtise igralcev bi na koncu pričakoval zadevo, ki ne samo da ne deluje, ampak ti tudi zažge konzolo in ti ukrade osebne podatke, te pa nato prodaja za mastne denarce nigerijskim princem.

Rockstar nam je poslal verzijo za PlayStation 5 in ta je glede na tehnični vidik delovala dokaj neproblematično. Vsake toliko sem ob gostih scenah zaznal kratek padec sličic na sekundo, vendar pa se je to nato hitro vrnilo na mejo 60. To sicer ni opravičljivo, saj bi tako stara zadeva morala delati kot urica, a k sreči pa mi je bilo prihranjeno vsaj rušenje igre v začetni meni. Kot rečeno, igral sem na PlayStationu 5, tako da vtisov drugih verzij ne morem podati, a bil bi previden vsaj pri Nintendu Switchu, saj naj bi tam sličice na sekundo padale na številko 20, kar je pri dvajset let starih igrah prava katastrofa.

Najbolj pomembna stvar vseh treh predelav so prenovljene teksture. Te so zdaj višje ločljivosti in na splošno prikažejo lepšo sliko, a ne povsod. Rockstar je namreč razvoj zaupal zunanjemu izvajalcu Groove Street Games, ki je poprej poskrbel tudi za predelavo iger za mobilne naprave. Ekipa očitno pri teh projektih ni imela preveč proračuna, zato se zdi, da so teksture bile izboljšane preko algoritmov umetne inteligence, saj za poustvarjanje vseh tekstur bodisi ni bilo časa ali pa dovolj financ. Takšno višanje ločljivosti je resda hitro, a umetna inteligenca ni popolna, saj je treba te zadeve nato tudi ročno pregledati in popraviti. Tega očitno ni naredil nihče in na koncu smo dobili cel kup tekstur, ki vsebujejo pravopisne napake ali pa obraze likov, ki so videti kot iz neke grozljivke. Očitno so razvijalci največ pozornosti namenili samo glavnim likom, ki jih nato spremljamo preko vmesnih sekvenc, a tudi tam dobimo nekaj čudnih rezultat, saj igre ves čas mešajo risano in realistično grafiko in na koncu dobimo mešano juho, ki pusti pri vseh grenak priokus.

vice city
Razvijalci so zdaj odstranili meglo, a to je odstranilo meje sveta in tako zdaj lahko naenkrat vidimo celo mapo.

Prenovljena osvetlitev je po drugi strani hudo dobrodošla in lepo poživi vse tri igre. A tudi tukaj se zdi, da je bilo največ pozornosti namenjeno San Andreasu, medtem ko je GTA 3 nekako ostal ob strani. V tretjem delu so denimo preprosto izrezali okoli leteče liste časopisov, ki so nekdaj dni lepo pridodali občutku pokvarjenega mesta. San Andreas po drugi strani vsebuje igralne dele, kjer se vse skupaj združi v zadovoljivo celoto in ko gledaš nadgrajene teksture, ki so lepo osvetljene in ko na avtih vidiš dejanske odseve, potem dobiš občutek, da je bilo igram celo posvečeno nekaj pozornosti.

Vendar pri vsakem koraku naprej dobimo cel kup večjih in manjših minusov, ki izkušnjo na koncu močno zagrenijo. Tu ne govorimo samo pri napakah na teksturah, ampak tudi hroščih, ki jih je v Definitive Edition cel kup. Včasih avtomobili podivjajo ali pa se pri misijah podvojijo začrtani objektivi. Zvočni posnetki govorcev so včasih dobri, včasih pa povsem stisnjeni in zdi se, kot da je bil nekdo posnet na 10 € vreden mikrofon. Dež pada kot v nekem vzorcu in se nahaja samo okoli igralca in lahko pada tudi čez streho.

Potem so tu razne trapaste spremembe. Razvijalec je odstranil meglo in zdaj lahko iz zraka vidiš celotno mapo, kar popolnoma uniči občutek, da se nahajaš v pravem mestu. Preoblačenje lika traja celo večnost, saj moraš za vsako spremembo čakati, da lik skoči iz omare in nazaj iz nje. Streljanje je še vedno smešno zanič in to navkljub obljubam, da bo Definitive Edition te mehanike približal tistim iz petega dela.

vice city
Razvijalec je očitno za nekatere teksture uporabil umetno pamet, ki je umetno zvišala ločljivosti, a nihče ni šel potem pregledati pravopisne napake.

Včasih je težko ločiti ocenjevanje same igre od drugih dejavnikov, ki z izdelkom sicer nimajo veze. A tu je res težko spregledati podle poteze razvijalca, ki je pred izidom Definitive Edition na PC-ju onemogočil nakup starih verzij, tako da lahko novo kupiš samo preko Rockstar uradne strani. In še tega ne moreš narediti, saj se je zaganjalnik zrušil tako da sploh nisi mogel zagnati teh iger, saj moraš po novem narediti internetno verifikacijo. Da sploh ne omenjam, da Rockstar novinarjem ni priskrbel kopij za recenzije in smo te dobili šele na dan izida, saj so se zavedali, da prodajajo bedarije, a so najprej poskušali od naivnih igralcev pobrati čim več denarja.

GTA: The Trilogy – Definitive Edition na koncu ne morem označiti drugega kot slabo predelavo, ki je poskušala na lahek način zaslužiti čim več denarja in svojih 60 € nikakor ni vredna. Nakup bi bil morda smiseln čez nekaj mesecev, ko bo razvijalec popravil tiste največje bedarije, takrat pa bo tudi cena primerno nižja. Do takrat se izdelka vsekakor izogibajte, saj si boste samo pokvarili svoje čudovite nostalgične spomine, ki so, v nasprotju s to predelavo, neprecenljivi.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

Končno smo dobili predelave iger GTA 3, Vice City in San Andreas, a žal je razvijalec Rockstar želel ubrati lahko pot in za minimalen trud pridobiti čim več denarja. Paket Definitive Edition ni nedelujoč, a vsebuje toliko neizkoriščenega potenciala in lenobe, da zadeve preprosto ne morem priporočiti s čisto vestjo.

Sveže recenzije

1 KOMENTAR

  1. Vse lepo in prav, samo zakaj se omenja Rockstar kot razvijalec, če je razvijalec Groove street games? Razvijalec prvotne igre je res R*, ampak z njo ni nič narobe. Težave so z zo novo verzijo. Zakaj se zdaj mora R* omenjati kot nekega zlikovca, ki sledi propadu zgoraj omejenih studii z preobrazbo, ki niti ni prišla iz njihovih rok?

    Kaj bo z R* bomo komaj videli ko bo izšel GTA 6. Ne pa nek side cash maker prisiljen iz strani založnika, ki tak vemo kaki je….

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!