Kot mlad pobec sem rad preigraval Serious Sam igre, saj so te nudile izpopolnjeno in čistokrvno prvoosebno strelsko akcijo, kjer lahko pustiš možgane na paši, se ne obremenjuješ z neko globoko zgodbo, ampak se samo osredotočiš na streljanje stotine zlobnih vesoljcev, ki jih ne poteši nič drugega kot pa vroč svinec iz naših orožij.
Žal se je hrvaški razvijalec Croteam po prvih treh odličnih delih nekam izgubil in leta 2011 so z izdajo igre Serious Sam 3 želeli markantnega Resnega Samota narediti bolj realističnega, mu izpopolniti zgodbo in ga postaviti v moderno okolje. Magija se je s tem izgubila in Serious Sam 3 je bil eno veliko razočaranje, še bolj pa je v depresijo spravljal nedavno izdani četrti del, ki je bil nekako še slabši od predhodnika.
Tako se je zdelo, da je z Resnim Samom konec, a ušteli smo se, saj smo končno, po več kot desetih letih, zopet dobili kvalitetno Serious Sam igro in to na dokaj presenetljiv način.
Razvojna ekipa: Timelock Studio, Croteam
Založnik: Devolver Digital
Platforme: PC
Nakup: Steam
Datum izida: 25. januar 2022
Cena: 19,99 €
Zvrst: prvoosebna streljačina
VIDEO RECENZIJA
Hrvaški Croteam se je namreč za namene razvoja samostojnega dodatka Siberian Mayhem združil z rusko ekipo Timelock Studios, ta je pa sestavljena iz bivših modderjev, ki so v preteklosti delali na Serious Sam igrah. In ta naveza je spočela dejansko zabavno igro, ki vrne nekaj tiste privlačne strelske formule, ki so jo ponujale prve igre v tej franšizi, tako da je akcija zopet zanimiva, izzivalna in privlačna za igranje.
Da smo si na jasnem: Siberian Mayhem ni zdaj nekakšna mojstrovina, ki bi postavila nove mejnike v žanru prvoosebnega streljanja. Je pa to kvaliteten naslov in frišen razvijalec je pokazal, da se je Croteam preprosto preveč ukvarjal z bedarijami kot so neki stranski liki in zgodba, ki bi dala našemu streljanju neki širši pomen. Če nimaš dobrih piscev, potem je bolje, da takšne stvari pustiš ob strani in se raje osredotočiš na tisto, kar ti je vedno šlo od rok: adrenalinsko streljanje, skupaj z zanimivimi stopnjami in dobro uravnovešeno težavnostjo.
In Syberian Mayhem ponuja ravno nekaj takšnega. Osnovni zaplet Resnega Samota pošlje v Sibirijo, saj mora tam storiti… Nekaj. Pošteno povedano, zgodbe sploh nisem nekaj spremljal preveč, saj prejšnjega dela nisem nikoli dokončal, Syberian Mayhem pa naj bi se dogajal nekje ob koncu štirice. Vendar zaradi svojega neznanja nisem preveč izgubil in tudi igra si ne da preveč z razlaganjem ozadnih dogodkov, saj ti v bistvu samo zapove: pojdi sem in pobij vse na poti.
In deratizacije vesoljcev ne bo hitro konec, saj se akcija začne takoj ob našem pristanku na obali in v bistvu nikoli ne popusti do konca te nekako 10 urne izkušnje. Sovražniki so v glavnem stari znanci iz prejšnjih delov, kamor lahko prištejem vedno zabavne samomorilske kamikaze z bombami, navaljujoče bike, zaporniške spake z železnimi kremplji, škorpijone s strojnicami in nadležne laserske drone. Tem se občasno pridruži kakšen večji nebodigatreba, vsem sovražnikom pa je skupno to, da nimajo veliko zdravja in dokaj hitro padejo, a jih je veliko in vas znajo hitro ujeti v kot.
Kar Siberian Mayhem razlikuje od predhodnika so ravno ti spopadi. Igra se vas ne boji postaviti sredi ogromnega praznega polja in na vas spustiti cele trume nasprotnikov. Tu dejansko pride do izraza tehnologija Legion, ki omogoča, da se naenkrat na bojišču znajde stotine besnih sovražnikov in včasih sploh ne veš, kje bi začel z radostno destrukcijo.
K sreči se lahko svojega napada lotiš na različne načine, temu pa pripomore tudi pestra izbira orožij. Veliko od teh smo srečali že v prejšnjih igrah, a najdemo tudi nekaj novincev. Poleg standardnih pištol, ki jih lahko vihtimo tudi v dvojini, so tule dve različic puške, kjer ima ena možnost izstreljevanja granat, bazuka, samostrel in novinec v obliki kalašnikova, ki je bilo zame eno najbolj uporabnih orožij.
Pri bojevanju veliko šteje pametno izmikanje in dejansko boste za preživetje na normalni težavnosti primorani v taktično razmišljanje. Osebno sem največkrat s hitrim tekom vse sovražnike pripravil tako, da sem si jih spravil za hrbet, nato sem naredil malce razdalje in jih začel množično odstranjevati. Ne samo da je to boljša taktika, kot pa streljanje na vse smeri, kjer te lahko sovražniki hitro preplavijo, ampak je tudi brutalno zabavno ko z dobro poslano raketo razstreliš 10 vesoljcev naenkrat, da si moraš ostanke črevesja še en teden kasneje pobirati iz las.
Siberian Mayhem poskrbi tudi za nekaj mešanja igralnih pristopov. V enem momentu streljate stotine sovražnikov, nato skočite na snežne sani in malce raziskujete s snegom obdano pokrajino, nato sledi spet malce peš akcije, vmes pa še skočite v ogromnega robota, ki ne nosi samo raket, ampak tudi ogromno motorno žago. Vse to je zabavno že v samotarskem načinu in postane še bolj smešno, če na odpravo preko sodelovalnega načina povabite kakšnega prijatelja.
Kot rečeno, Siberian Mayhem ima tudi nekaj svojih problemov. Grafično gledano je zadeva zastarela in treba bi bilo še kaj narediti na optimizaciji, saj se na slabših sistemih igra zna malce zatikati. Prav tako sem opazil, da ima igra težave s pravočasnim izrisovanjem tekstur v vmesnih sekvencah. Teh je zopet kar nekaj in spet so katastrofalne, z obupnim zvočnim podajanjem in praktično neobostoječimi obraznimi mimikami.
A morda je to zdaj že postal šarm teh iger? Serious Sam se namreč drži iste formule, ki si jo je začrtal v začetku tisočletja in medtem ko so denimo DOOM igre svojo formulo začinile z dodatnimi igralnimi prijemi, Serious Sam ostaja trmasto pri svojem, tako da se še vedno zanaša na “quicksave” shranjevanje in leseno skakanje, kjer se glavni lik ne more oprijeti roba, da bi se potegnil navzgor.
Bi si želel malce več razvoja igralne formule? Seveda bi si, a po drugi strani je treba občudovati Croteam, da se ne da in vztraja pri svojem, njegova trma pa je končno pripeljala do dejansko zabavne igre, ki za svojo ceno ponuja ogromno kvalitetne krvave akcije.
Carsko