Expeditions: Rome – Recenzija | Cezar bi bil velik oboževalec XCOM-a

Ni nobena skrivnost, da se je v antiki določeni naciji zaluštalo nadvlade nad celotnim znanim svetom. Ti civilizirani barbari pod standardom Aquile so poskrbeli, da dandanes igričarji in filmoljubi še zmerom uživamo v njihovih junaških podvigih, vzgojitelji in pedagogi pa z njimi nadlegujejo mlade možgane. Ne vem sicer, kateri vzgojni mutaciji se lahko zahvalim za to, a kot velik ljubitelj antičnega Rima zastrižem z ušesi ob vsakem naslovu, ki obljublja podoživetje edinega pravega uspeha naših zahodnih sosedov. Tako že dolgo časa spremljam tudi razvoj obetavne taktične strategije, naslovljene Expeditions: Rome.

Za franšizo Expeditions s predhodnima naslovoma Vikings in Conquistador stoji studio Logic Artists. Mojo levo obrv je dvignilo dejstvo, da so sicer malce pred izidom najavili, da zapirajo vrata studia. Desna je nemudoma sledila ob omembi, da se bodo člani ekipe preselili k novoustanovljenemu razvijalcu Dynasty Studios, ki bo izdeloval igre, ki bodo slonele na NFT konceptu. Vsi vemo, da so NFT-ji stvar, katere si vsak resen igričar želi bolj od Witcherja 4 ali Half Life 3. Sarkazem na stran, kljub tej (osebno mnenje avtorja, ki morda ne odraža mnenja širše publike) idiotski odločitvi razvijalcev ta naj ne bi vplivala na posodobitve igre, saj si pravice do te lasti založnik THQ Nordic. Prav tako vsi člani ekipe ne bodo skočili na drugo ladjo in nekateri bodo ostali in delali na posodobitvah in DLC-jih.


Razvojna ekipa: Logic Artists
Založnik: THQ Nordic
Platforme: PC
Steam: Povezava
Datum izida: 20. januar 2022
Cena: 44,99 €

Zvrst: Strategija/Igranje vlog


Potovanje skozi zgodovino

Franšiza Expeditions se mi je od nekdaj zdela zelo posrečena. Občasno je ogromne ambicije avtorjev sicer oviralo v oči bodeče manko sredstev in ob igranju naslovov bi skoraj potreboval sončna očala. Odvratna optimizacija, na tone hroščev in uborna grafična podoba so izločile veliko igralcev. A tisti, ki so kljub temu vztrajali in bili pripravljeni zamižati na eno oko, so za uborno naslovnico našli pravi zaklad. Navsezadnje se je za številnimi težavami skrivalo tisto, v kar so avtorji vložili vsa sredstva, kar jim jih je uspelo nabrati na kup – impresiven sadež trdega dela tako scenaristov, kot tudi snovalcev.

Vse dele serije Ekspedicije združuje zgodovinsko dogajanje, kjer se glavni junak odpravi na oddaljeno, nevarno potovanje. Prejšnji igri sta nudili sodelovanje pri kolonizaciji novega sveta in vikinških osvajalnih pohodih, zdaj pa je čas za osvojitev antične Grčije. Poleg tega mi je všeč dejstvo, da avtorji dokaj dosledno prikazujejo zgodovinske dogodke si pa radi pustijo ogromno fantazijskega pridiha. V središču dogajanja so tako vedno nevarnosti potovanja ter štorija, medtem, ko je realizem bojevanja in realistična taktika na stranskem tiru.

Nova ekspedicija ostaja zvesta tradiciji, vendar v marsičem posoli znano formulo. Začetek igre ne posveča veliko pozornosti zapletu v ozadju: na kratko pove, zakaj se kot glavni lik odpravljaš v boj proti Grkom, te hitro seznani s pomočniki in hura, že postaneš poveljnik svoje legije. Uvod je podoben kakšnemu Total War naslovu, in ne prologu taktične igre igranja vlog, ampak to je zavajajoče.

Junak, katerega zgodba spominja na le to glavnega lika knjižne serije Empire avtorja Anthony Riches, hitro napreduje na častniški položaj – izjemno daleč od lastnega območja udobja. Absurdna situacija za poznavalce osnov rimske politike, a iz igralnega vidika razumem, zakaj so jo udejanjili.

Rimska taktika malo drugače

Naj te prejšnji stavek, da so igralne mehanike v seriji postavljene na stranski tir, ne zavede. Bojni sistem predstavlja presenetljivo zabavno meso. Osnove bitk bodo zagotovo poznane vsakemu ljubitelju poteznih taktik in iger, kot je XCOM. Liki imajo nabor aktivnih in pasivnih sposobnosti, bojni zemljevid je razdeljen na hekse – vse je boleče znano, a izvedeno na zelo visoki ravni, zlasti v kontekstu serije. Umetna inteligenca je po mojih izkušnjah nadpovprečna in nudi dostojen izziv, misije raznolike in bitke poštene. Tokrat prvič na bojiščih najdemo tudi interaktivne predmete in pokrajino, ki omogoča višinsko prednost, ogromno svobode pa imaš tudi pri izbiri opreme za celotno partijo.

Lokacije, kjer se odvijajo bitke, so na splošno presenetljivo dobre: ​​zahvaljujoč kompetentnemu oblikovanju se vsaka počuti edinstveno in je polna taktičnih priložnosti. Poleg tega naloge v bitkah niso več reducirane na banalno iztrebljanje nasprotnikov. Nekje moraš prebiti srborito obrambo, nekje zažgati dragoceno ladjo, spet drugje rešiti talca iz ujetništva brez povzročanja hrupa. Pogosto je možno isto nalogo izvesti na več načinov, vključno s tistimi, ki jih niti razvijalci sami niso uganili.

To je odlična motivacija za taktične eksperimente, še posebej, ker Expeditions: Rome ponuja kar nekaj orodij za vojaške operacije. Razvejano drevo sposobnosti ni tako obsežno kot v prejšnjih igrah, vendar še vedno ustvarja veliko prostora za fleksibilno gradnjo likov, sovražniki pa ti ne pustijo predolgo dihati ne glede na težavnostno stopnjo.

Pripoved Expeditions: Rome sprva ni preveč očarljiva, a postopoma scenarij opazno pridobiva zagon. Od nje pa tako ali tako ne gre pričakovati nobenega presežka napram večjim AAA naslovov. Osrednja zgodba je sama po sebi precej predvidljiva, a pozornost do detajlov, čudoviti dialogi in nelinearnost rešijo situacijo. Pripovedovanje okolice je pravi užitek, odločitve pa nikoli niso preproste in te v prihodnosti nenehno spominjajo nase, včasih na zelo nepredvidljiv način.

Še posebej prijetno je, da igralec občasno dobi priložnost vplivati ​​na resnične zgodovinske dogodke. Igra na splošno spretno balansira med znano zgodovino in njeno svobodno interpretacijo. Včasih lahko zaradi poznavanja obdobja vnaprej ugibaš o prihajajočih zapletih, včasih pa se pripoved ostro obrne v povsem nepričakovano smer.

Legija in rimski specialci

Z liki se je pojavila dvoumna situacija. Vsak od njih se na prvi pogled zdi karikaturno pavšalni: krotki mlečnozobi rekrut Julij Cezar, modri stari mentor, skrivnostno bojevito dekle, ki misli, da je Mulan… A na takšne težave hitro prenehaš biti pozoren, saj je vse ostalo presenetljivo dobro. Čas in stiske vojne razkrivajo like iz novih zornih kotov, dialogi so nepozabni, redek humor pa vedno zadene v tarčo.

Najpomembnejša pomanjkljivost igre pa je sam svetovni zemljevid. V prejšnjih delih serije je moral igralec opraviti dolgo pot, kjer te je za vsakim vogalom čakala smrt zaradi lakote, mraza, bolezni ali poškodb. Da bi to dosegel, je bilo treba zbirati sredstva, popravljati opremo, postavljati taborišča in skrbno spremljati, da je vsak član odprave opravil svoje delo: navsezadnje je nekdo moral dobiti hrano, popraviti oklepe, zdraviti rane itd. on.

Prej se je vse to dogajalo na globalnem zemljevidu, tokrat pa so avtorji bistveno spremenili sistem. Zdaj igralec ni odgovoren za ducat Vikingov, ampak za več tisoč vojakov. Vojska pod tvojim poveljstvom se premika ločeno od glavne enote in je zasnovana tako, da zajema pomembne strateške točke na zemljevidu. Mesta, vasi, žage in kamnolomi bodo vsi postali del rimskega cesarstva in začeli prinašati sredstva, ki jih je mogoče vložiti v nadgradnjo taborišča in vojske.

Težava je v tem, da razen zajemanja točk na zemljevidu ni ničesar zanimivega, sam proces osvajanja pa predstavlja zelo dolgočasna mini igra, kjer ti ni potrebno storiti ničesar. Ta lekcija postane takoj ponavljajoča, toda Expeditions: Rome vztraja in te prisili, da zavzemaš ozemlja do samega konca igre. In ko tempo posledično popusti, pozornost pritegnejo drugi dražljaji. Počasno napredovanje zgodbe, neskončni pohodi od enega naselja do drugega… Mogoče se ob malo več interaktivnosti zavzemanje Grčije in vodenje vojske ne bi zdelo mukotrpno, a v trenutnem stanju ta mehanika ni kos preostanku.

Hkrati je monotono strateško igranje Expeditions: Rome edina večja pomanjkljivost, razen včasih prevelike svobode na področju zgodovine, kjer nihče ne ve, kakšne so minimalne zahteve za status centuriona in kjer le ti predstavljajo alternativo dandanašnjim posebnim enotam. Razvijalci so se končno skoraj znebili občutka pomanjkljivega proračuna, ki je serijo preganjal iz leta v leto. Da, kot se je izkazalo, popolnoma brez hroščev in napak ne gre, a igre ne želim pretirano grajati. Ravno nasprotno. Mislim, da predstavlja enega zanimivejših projektov za ljubitelja antike in antičnega Rima.

Razsodba

(+) Odličen bojni sistem
(+) Raznolike vrste misij
(+) Bogat svet, poln podrobnosti
(+) Zanimivi liki in dialogi
(+/-) Zgodba ni slaba, je pa predvidljiva
(-) Vodenje vojske postane kmalu mukotrpno
(-) Brez hroščev še vedno ne gre

Vaša reakcija na recenzijo?

Simon D.
Simon D.
Urednik strani in amaterski razvijalec iger, le redek naslov uspe uiti njegovemu sokoljemu očesu, vsaj dokler ne zaudarja že od daleč. Pa tudi takrat je le redkokatera stvar bolj zabavna od polnega kritiziranja precenjenega govna.

Povzetek ocene

Osebno upam, da se zgodba serije Expeditions ne bo končala z Expeditions: Rome. Ta si namreč prisluži naziv najboljše igre Logic Artists doslej, čeprav še vedno premore kar nekaj tako novih, kot tudi starih težav.

Sveže recenzije

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Sveže novice na email!

Expeditions: Rome - Recenzija | Cezar bi bil velik oboževalec XCOM-aOsebno upam, da se zgodba serije Expeditions ne bo končala z Expeditions: Rome. Ta si namreč prisluži naziv najboljše igre Logic Artists doslej, čeprav še vedno premore kar nekaj tako novih, kot tudi starih težav.