Vampire: The Masquerade – Swansong – vampirski dolgčas

Prekletstvo franšize Vampire: The Masquerade se nadaljuje. Ne vem sicer kateri vampirski entiteti se je The Masquerade zameril, a očitno se je nekomu, ki ima veliko moči, saj to serijo iger že vse od leta 2004, ko nam je razvijalec Troika Games dostavil igro Bloodlines, spremlja velika nesreča. Bloodlines namreč še danes velja za igro, ki je sicer kvalitetna in nudi odličen vpogled v vampirsko življenje, a je bila žrtev požrešnega založnika in prekratkega razvojnega časa. Tudi nadaljevanje Bloodlines 2 se teh težav ni znebilo, saj je igra odpustila originalnega razvijalca in trenutno nihče sploh ne ve, če kdo še dela na naslovu in če bo ta sploh izšel.

Prekletstvo se je zdaj preselilo tudi v nedavno izdani naslov Vampire: The Masquerade – Swansong, le da tule ne moremo kriviti nikogar drugega kot pa razvijalca Big Bad Wolf Studio, ki je dostavil boleče dolgočasno igro, ki se jemlje povsem preresno, vse to pa začini s slabo izpeljanimi igralnimi mehanikami.


Razvojna ekipa: Big Bad Wolf Studio
Založnik: Nacon
Platforme: 
PC, PS5, PS4, XSX, XO, NS
Nakup: Epic Games
Datum izida: 19. maj 2022
Cena: 49,99 €

Zvrst: Pripovedna avantura


VIDEO RECENZIJA


Glavna zgodba se sicer začne dokaj adrenalinsko. Mesto dogajanja je tokrat Boston, kjer je neznani napadalec napadel lokalne vampirje, to pa je zagnalo vsesplošni preplah. Šefica bostonskih krvosesov Hazel Iverson tako v svojo vilo skliče vse najbolj pomembne predstavnike vampirske populacije, kjer najdemo tudi naše tri glavne heroje, med katerimi bomo lahko skozi kampanjo prostoročno preklapljali.

Najprej spoznamo Emem, ki od celotne trojice velja za najpametnejšo, tej sledi Leysha, ki se je pravkar zbudila po dolgoletnem spancu in jo mučijo psihične težave, zaradi katerih lahko vidi v prihodnost, trojico pa zaključuje Galeb, ki je nekakšen tipični hladni in preudarni bojevnik.

Pripravite se na veliko tekanja med lokacijami.

Hazel nato naši trojici naroči, da razkrijejo kdo se skriva za napadom in akcija se lahko začne. No, akcijo lahko tukaj zapišemo pod narekovaji, saj je Swansong pripovedna igra v slogu Telltalovih avantur, kjer se bomo res veliko pogovarjali, sprejemali različne odločitve, ki bodo nato vplivale na razvoj zgodbe in se sprehajali med različnimi scenami.

Big Bad Wolf Studio je v tej igri želel formulo začiniti z RPG prvinami, saj lahko vsakemu liku razvijemo določeno drevo veščin in ga tako prilagodimo svojim željam, če pa se nam s tem ne da ukvarjati, lahko izbiro točk prepustimo igri in junaka tako samo okvirno oblikujemo. Te veščine nam sicer prav pridejo med samim igranjem, saj bomo lahko denimo ob boljši izobraženosti iz kakšne knjige potegnili več informacij, boljša iztreniranost v lomljenju ključavnic pa nam bo omogočila vstop v zaklenjene predele.

Vsakemu liku lahko razvijete svoje drevo veščin.

Ta razvejanost pristopov do raziskovanja se izkaže tudi pri dialogih, saj tudi tam prav pridejo naše vložene točke, to pa se pokaže v obliki prepričevanja našega sogovornika, ki nam nato lahko razkrije nekatere informacije. Čvekanje je med in mleko Swansonga in v dialogih, ki jih ne morete preskakovati, boste preživeli večino časa, preko sistema točk lakote pa se znate z nekom spopasti v verbalni spopad, včasih pa bo uspešnost naše besede odločala kocka. Odločitve, sprejete med dialogi, dejansko pripeljejo do različnega razpleta nadaljnjega podajanja zgodbe, kar je tudi največja moč Swansonga in če si boste zaželeli zgodbo izkusiti iz vseh kotičkov, potem vas čaka vsaj dvakratno preigravanje kampanje, ki je dolga nekje 15 ur.

Vse to se sliši vzpodbudno, a žal hitro vse skupaj zgrmi v prepad, saj zgodba kmalu postane nezanimiva in neprivlačna, to pa gre tudi na račun tempa podajanja fabule in izmenjavanja igralnih vložkov.

Grafična podoba in obrazne mimike so občasno naravnost komične.

Swansongu je vseeno, če za franšizo Vampire slišite prvič in vas že v prvi uri zasuje s plazom informacij glede različnih oseb, dogodkov, klanov, za vse te stvari pa predvideva, da ste z njimi že seznanjeni. Ta verbalni napad že takoj na začetku mi je igranje hitro priskutil, vse to pa je podkrepljeno še z nezanimivimi glavnimi junaki, ki so hodeči klišeji, s povprečnimi zvočnimi govorci. Emem ima osebnost, ki nima ne repa ne glave in Caleb je zanimiv kot potočni kamen. Najbolj interesantna na koncu izpade Leysha, a to spremlja hčerka, ki ima tako zoprno glasovno igralko, ki je več kot očitno odrasel človek, ki oponaša otroka in ima povrh vsega še govorno napako. K slabemu vtisu na začetku doda poplava nepotrebnih informacij, ki komajda kaj razložijo igralne sisteme, vseeno pa nikjer ni omenjeno, kje se skriva presneti gumb za tek, tako da sem se na začetku premikal kot megla.

Vsake toliko bo treba tudi prisluhniti kakšnemu odgovoru, vse to pa na koncu misije prispeva k izkupičku nabranih izkušenj.

Pri takšnih “pripovednih igrah” veliko vlogo igra prezentacija in ta mora biti vrhunska, saj glavnino igranja gledamo in poslušamo dialoge in spremljamo obrazne mimike. Žal Swansong tudi po grafični plati povsem pogrne in čeprav okolica ni videti napačno, vse pade v vodo pri animacijah in obrazih likov, ki so videti mestoma naravnost katastrofalno. Nisem grafična cipa in za primerjavo sem vmes skočil v igranje igre Heavy Rain, ki igra na podobno pripovedno nišo in hitro sem spoznal, da ta 12 let star naslov, ki je izšel originalno za PlayStation 3, nosi veliko neprimerljivo boljšo grafično podobo.

Meso igranja izpade povprečno in lahko pozabite na kakšne akcijske vložke, saj se boste večino časa sprehajali od osebe do osebe, preiskovali predmete, brali zapiske in občasno reševali uganke, ki pa sploh niso vredne omembe in so izredno neprijetne. S tem ne mislim, da se boste praskali po glavi, kako zadevo rešiti – največkrat vam sploh ne bo jasno, kako se zadeve lotiti in če je pred vami sploh uganka ali pa ste morda zgrešili kakšen igralni sistem, ki je zaklenjen ali pa se odklene kasneje.

Vsaj podoba okolice je mestoma res dobra.

Vampire: The Masquerade – Swansong se na koncu izkaže za izkušnjo, v kateri težko najdemo kakšne resnične pluse. Ko bi bil vsaj scenarij malce bolj razgiban in bi vseboval kakšen smešen lik ali pa zaplet, ki smo ga videli v Bloodlinesu iz leta 2004, a žal so tukaj vsi samo mrakobni resneži, ki se nasmejejo samo takrat, ko hočejo koga ugrizniti v vrat. Mimogrede, tole je verjetno ena redkih vampirskih izkušenj, v kateri je kri praktično popolnoma zapostavljena.

Swansong bo tako verjetno urno pozabljen in morda je tako tudi najbolje, saj brez temeljite prenove sobe s scenaristi, celotna izkušnja ni vredna niti kakšnega DLC-ja in s tem dodatnega mučenja.

Vaša reakcija na recenzijo?

BoriSe
BoriSehttps://hop.si
Mojster RPG žanra, tuje pa mi niso niti grozljivščine. Z žalostjo v srcu objokuje svoji dve najljubši seriji, Gothic in Dead Space, ki sta žalosten konec storili. Kontaktirate me lahko na: [email protected]

Povzetek ocene

Vampire: The Masquerade - Swansong je verjetno ena najbolj dolgočasnih iger, ki sem jih zagnal v zadnjih letih in zadeva ima na koncu več minusov kot pa plusov. Prištejte k temu še dokaj visoko ceno in dobite izdelek, ki ga lahko priporočim samo največjim navdušencem nad vampirji, pa še to samo ob globokem popustu.

Sveže recenzije

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

Vampire: The Masquerade - Swansong - vampirski dolgčasVampire: The Masquerade - Swansong je verjetno ena najbolj dolgočasnih iger, ki sem jih zagnal v zadnjih letih in zadeva ima na koncu več minusov kot pa plusov. Prištejte k temu še dokaj visoko ceno in dobite izdelek, ki ga lahko priporočim samo največjim navdušencem nad vampirji, pa še to samo ob globokem popustu.