Za igro Saint Kotar sploh ne bi vedel, če mi Reddit ne bi v obraz ponudil enega oglasa in zaradi nekega razloga se mi je zdela beseda Kotar hudo domačna in mi je malce zadišala po Dalmaciji. Ob nadaljnjem raziskovanju se je moja intuicija zopet izkazala za pravilno, saj je naslov spočel Red Martyr Entertainment, ta pa prihaja iz Hrvaške.
Naši južni sosedi tako pridno izdajajo igre, a še vedno čakamo na nekega naslednika Serious Sama, ki je leta nazaj studio Croteam izstrelil med igričarske superzvezdnike. Žal Saint Kotar ni tisti projekt, ki bo Red Martyr preselil iz garaže v razkošne pisarne sredi San Francisa, saj igra preprosto vsebuje preveč minusov, da bi jo zares lahko priporočil komurkoli, razen tistim resničnim oboževalcem avantur, ki v svojih izdelkih obožujejo tudi malce grozljivosti.
Razvojna ekipa: Red Martyr Entertainment
Založnik: Soedesco
Platforme: PS5, PS4, PC, XSX, XO, NS
Nakup: PlayStation trgovina
Datum izida: 22. november 2022
Cena: 34,99 €
Zvrst: Tretjeosebna avantura
VIDEO RECENZIJA
Saint Kotar se je sicer na PC-ju rodil že dobro leto nazaj, razvijalec pa je pred kratkim izdal tudi verzijo za konzole in za naše namene smo se v igranje spravili na sistemu PlayStation 5, kjer igra zase zahteva nekam dokaj visokih 35 €.
Saint Kotar ima kar nekaj težav, a preden se spustimo v te kritike, velja najprej omeniti stvari, ki so bile pozitivne. In ena od teh je grajenje prepričljive atmosfere bizarnega in zapuščenega mesteca znotraj Hrvaške, kjer za prebivalce veljajo drugačni zakoni.
Roko v roki s tem gre tudi zanimiv zaplet, ki v mesto Sveti Kotar pripelje meniha Benedeka, njegovo sestro Victorio in njenega moža Nikolaya. Trojica se po naporni noči znajde sredi neke zaprašene koče, spomin prejšnjega večera pa je izpuhtel v zrak. Jasno je samo nekaj: Victoria je izginila neznanokam, Benedek in Nikolay pa sta ostala zaklenjena v hiši, ključa pa ni nikjer. Ker sta ob dokaj pobožna možakarja se ne zatečeta takoj k vandalizmu, ampak se odpravita v iskanje alternativnega izhoda, to pa je hkrati dober uvod v raziskovanje igralnih mehanik.
Te so dokaj preproste. Igranje izvajamo iz tretjeosebnega pogleda in v glavnem boste izbirali razne vroče točke scen, ki vam nato ponujajo ogled predmeta, vsake toliko pa lahko tudi kaj pospravimo v žep in nato uporabimo na kakšni drugi lokaciji, omogočeno pa je tudi preprosto kombiniranje predmetov. To je v bistvu to in uganke so daleč od kakšnih tistih zakompliciranih zagonetk, ki jih ponujajo starejše avanture tipa Monkey Island.
Edina večja sprememba ustaljene formule sodobnih avantur je preklapljanje med Benedekom in Nikolayem, ki ga lahko izvršimo kadarkoli. Vendar pa ne pričakujte kakšne večje naprednosti, saj boste večino časa preživeli v koži Benedeka, medtem ko Nikolayja nadzorujete samo kratek čas. To je škoda, saj je Benedek dokaj nevšečna oseba, ki je navidez močno pravičniška in obsojajoča do drugih, medtem ko ima za sebe nekaj več.
Ta njegova zoprnost na površje priplava pri glavnemu zapletu zgodbe. Nekdo je namreč v mestu spočel grozljiv umor in Benedek brez kakšnih večjih dokazov takoj obtoži svojo sestro, medtem ko Nikolay temu ne verjame. Naša naloga se nato spremeni v iskanje Victorie, ob tem pa bomo večkrat zašli iz poti, saj bomo naleteli na dodatne grozljivosti, ki ga spočne zlobni kult, ta pa ni ostal samo pri pobijanju vran in manjših živali, ampak se je zatekel tudi v čedne hobije tipa kanibalizem.
Kot rečeno, Saint Kotar nam uspešno predstavi podobo morečega mesta, s katerim več kot očitno ni vse v najlepšem redu. Vaščani se držijo zase in bi se Benedeka radi čimprej radi znebili, vseskozi pa je prisoten občutek, da nas nekdo in nekaj opazuje. Nekaj, kar ne spada v dimenzijo normalnih ljudi.
Tu nekako lahko zaključimo s hvalami in se spravimo v kritiziranje, ki v tem naslovu na koncu prevladajo pozitivne točke.
Za začetek se moram spotakniti ob prej hvaljeno vasico Saint Kotar, ki kljub temu, da se dogaja na Hrvaškem, skoraj nikjer ne da občutka, da smo res zavili v dežele naših južnih sosedov. Sicer včasih lahko vidimo kakšen avto ali pa znak trgovine, ki nam da vedeti, da smo zavili na Hrvaško, a tu se ta podobnost tudi konča. Vsi krajani govorijo angleško, zgrešena pa se mi zdi tudi priložnost pri imenih vseh glavnih junakov, saj nobenemu ni ime Ante, Benedek in Victoria pa ne zvenita ravno balkansko.
Od igranja ne boste ravno potegnili veliko, saj ni nekega prevelikega rokovanja s predmeti. Tako boste večino čvekali z drugimi, kjer glasilke posojajo povprečni in mesto že slabi glasovni igralci, dialogov pa je cel kup, a so slabo speljani, saj liki ves čas čvekajo in večkrat razložijo eno in isto stvar, zaradi česar se zdi pogovarjanje povsem razvlečeno. Prav tako je zgodba mestoma povsem trapasta, saj je Benedek najprej osumljen umora, zaradi česar ga policija pozorno opazuje, kasneje pa pridemo do policijske postaje in povsem sproščeno priznamo umor, detektiv pa samo skomigne z rameni. Da sploh ne izpostavljamo dejstva, da je nadzorujemo tipa, ki si na začetku ne upa razbiti okna, kasneje pa nekoga brutalno ubije, čeprav po tem sploh ni bilo potrebe.
Tudi grafično od igre ne pričakujte kakšne lepote. Med lokacijami prehajamo s klikanjem na vroče točke za menjavo mape, prehodi pa so k sreči hitri, za kar poskrbi hitri disk konzole PlayStation 5. Žal je okolica praktično povsem statična in največ življenja boste našli na lokalnem mlinu, več kot očitno pa je zmanjkalo proračuna za animacije. Naš junak se okoli premika kot da mu na ramenih sedi tritonska gorila, tisto malo interakcije z okolico pa je narejeno polovičarsko. Tudi strah vas ne bo preveč, saj čeprav je tole grozljivka in se včasih zgodijo kakšne strašne reči, se ob tem ekran samo obarva v črnino, zadaj pa slišite vike in krike, saj je očitno zmanjkalo denarja za kakšno podrobno animacijo.
Hrvatom se žal tokrat ni posrečilo izgotoviti kakšen res privlačen izdelek, a gre jim čestitati za pogum, saj je žanr “point and click” avantur praktično mrtev zato je lepo videti vsaj kakšen nov izdelek v tej smeri. Upamo, da se Saint Kotar proda v dovolj veliki nakladi, da dobijo razvijalci vsaj še eno priložnost in morda nas naslednjič prijetno presenetijo – če bodo seveda upoštevali vse lekcije, ki so se jih naučili pri izdaji tega naslova.
