Žanr japonskih RPG-jev mi osebno ni preveč blizu, vendar pa je Square Enix v zadnjem času izdal že tretji naslov, ki nosi tisto nostalgično podobo, ki spominja na nekaj, kar je pravkar ušlo iz zaprašene NES konzole in se pojavilo na sodobnih PC-jih in konzolah. Po igri Octopath Traveler se je rodila še igra Triangle Strategy, zdaj pa se je pred mano pojavil še Octopath Traveler 2, igralci ter kritiki pa so polni hvalnic, ki so me na koncu prepričale, da sem se spravil v igranje Octopath Travelerja 2.
In priznati moram, da sem bil pri igranju večkrat presenečen, čeprav je igralna izkušnja vsebovala tudi nekaj zastarelih konceptov, ki so mi končne vtise nekam okvarili, a vseeno je tole naslov, ki ga je vredno preizkusiti – še posebej to velja za oboževalce raznovrstnih zgodb, ki so povrh vsega navdušenci nad žanrom japonskih fantazijskih pripovedi.
Razvojna ekipa: Acquire Corp
Založnik: Square Enix
Platforme: PS5, PC, PS4, NS
Nakup: 59,99 € Steam; 48,29 € PS5, PS4
Datum izida: 24. februar 2023
Igrano na: PS5
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
VIDEO RECENZIJA
Kar najprej stopi v oči pri zagonu tega naslova je naravnost čudovita grafična podoba. Ta je na slikah resda videti zastarelo, ampak Square Enixu je na nek način uspelo ustvariti čudovito piklsasto sliko, ki je bila združena s čudovito osvetlitvijo, lepimi animacijami in odličnimi teksturami. Rezultat je podoba, ki te na kakšnem večjem televizorju pri ločljivosti 4K naravnost odpihne, oči pa vam bo mazilil še mestoma čudovit dizajn sovražnikov in predvsem šefov, ki ob vžiganju barvastih posebnih sposobnosti naravnost očarajo. Kakor rečeno, slike tej igri delajo krivico in če si kakšen naslov zasluži preigravanje na OLED zaslonu, je to ravno Octopath Traveler 2.
Kar se tiče igranja je tole na površju dokaj tipični japonski RPG, s to razliko, da lahko na začetku izberete enega od osmih junakov, vsak od teh pa vsebuje svojo zgodovino in osebno zgodbo, ki vas nato popelje skozi več poglavij. Junaki so raznovrstni: tu je tatica Throne, lovka Ochette, klerik Temenos in učenjak Osvald in ponujajo svoje posebne sposobnosti, a ko izberete enega od njih, morate z njim tudi do konca preigrati zgodbo in vmes ne morete kar skočiti na novega junaka, razen če ne začnete povsem nove igre. Vendar pa hkrati to ne pomeni, da boste morali igro preigrati osemkrat, saj boste med raziskovanjem sveta naleteli na tudi ostalih sedem junakov in tako boste lahko preigrali tudi njihove štorije v samo enem preigravanju.
Zgodbe junakov so zanimive, a nekatere vseeno bolj izstopajo od drugih. Osebno sem bil najbolj navdušen nad Osvaldovo štorijo, saj je bil glavni junak obtožen umora svoje družine, nakar je bil obsojen na bivanje znotraj zapora, ki se nahaja sredi zamrznjenega otoka. Vaša prva naloga je tako pobeg iz tega ledenega pekla, nakar se morate še maščevati svojemu nekdanjemu prijatelju, ki je tisti pravi krivec za umor vaše žene. Štorije tako niso morda namenjene tistim najmlajšim, saj boste med igranjem naleteli tudi na nekam masten jezik in prizore nasilja, čeprav nekega resnega pretakanja pikslaste krvi ne boste ugledali.
Velik del vaše avanture bo zajemalo tudi raziskovanje res ogromnega sveta, ki ponuja veliko glavnih in stranskih poti. Premikate se lahko po zemlji in vodi, varni pa ne boste nikjer, saj tule ven pomoli tipična prvina jRPG-jev, ti pa vam na pot postavijo naključne boje, ki se jim ne da izogniti ali pa vsaj predvideti. Takšni naključni spopadi mi nikoli niso bili všeč, saj se mi zdijo večinoma samo zapravljanje časa, tule pa so nekako nuja, saj vam prinašajo bogato število izkušenj, vsake toliko pa naletite še na kakšen zaklad.
Po svetu, ki mu lahko poljubno prilagajate dan in noč, vas bo vedno vodila ena od glavnih štorijalnih niti, na poti pa bo treba opraviti tudi kakšen stranski opravek. Stranske misije niso nič res preveč briljantnega, saj so tam pač zato, da vam prinesejo kaj izkušenj ali pa morebiti kakšen nov košček oklepa, vendar pa so dobra popestritev med sprehajanjem, ki je dokaj odprto in vas lahko hitro zanese tudi v kakšno temnico, za katero niste pripravljeni. K sreči se pred vstopom na vsako novo področje izriše opozorilo, ki navrže priporočeno stopnjo za raziskovanje dotične stopnje in če ste pod njo, se je pametno obrniti nazaj, saj je sovrag preprosto premočan in vas pospravi v dveh udarcih.
Bojevanje je potezno in je morda največja privlačnost tega naslova. Postavitev je tipična: na levi se nahaja vaš nasprotnik, ki vas lahko pričaka solo ali pa v skupini, na desni pa je vaša partija pretepačev. Vsak od nastopajočih ima svojo vrsto splošnih in poteznih potez in bojevanje zna biti zelo taktična bitka, ki zahteva kar nekaj razmišljanja. Sovražniki in predvsem šefi lahko nosijo goro zdravja, zato je treba biti pri vsakem udarcu maksimalno učinkovit in prva poteza pri temu je odkrivanje šibke točke nasprotnika. Te se razlikujejo od grdavža do grdavža, a ko jo enkrat izgruntamo, lahko sovragu z uspešnimi udarci izničimo ščit, nakar ga onesposobimo, ta čas pa lahko izkoristimo bodisi za zdravljenje ali pa proženje specialke, ki jo lahko še dodatno nadgradimo preko pik, ki jih pridobivamo med rundami. Med vsem tem je treba seveda skrbeti še za zdravje glavnega junaka in spremljevalcev ter na zalogo mane, saj brez te nekateri heroji niso niti pol toliko učinkoviti in lahko tolovaja samo nežno udarijo s palico.
Bitke znajo včasih trajati kar predolgo in to sem dobro spoznal pri mojem prvem srečanju s šefom, pri kateremu sem zagonil 20 minut igranja, samo zato, da sem na koncu neslavno crknil. In nato sem boj ponovil z istim rezultatom in na koncu zmagal samo zato, ker sem si predhodno kupil dovolj sliv in grozdja, da sem si med bitko lahko večkrat obnovil mano in zdravje. Vendar pa je to del izkušnje in igra te preko takšnih težavnih bojev nauči marsikaj tako da znaš pri naslednjem srečanju bolj učinkovito izrabiti svoje posebne poteze.
Octopath Traveler 2 je zabavna igra, za katero vam ne morem ravno povedati, če se res hudo razlikuje od originala, saj tega nisem nikoli preizkusil. Je pa tole presneto dolg naslov, saj lahko v igranje mimogrede zabiješ 50 ur pa še vedno ne boš videl konca. Zdelo se mi je, da je igralna izkušnja malce preveč razvlečena, kar gre še posebej na račun ponavljajočih se naključnih bojev in dejstva, da poleg raziskovanja in pretepanja igra ne ponudi kakšne res zanimive obstranske aktivnosti, ki bi malce razbila monotonost. A po drugi strani sam nisem resen ljubitelj jRPG-jev in moje pritožbe znajo biti ravno tisto, kar privrženci tega žanra še najbolj cenijo.
