Senua’s Saga: Hellblade II – vikinška zgodovina še nikoli ni bila tako privlačna

Tako kot nam modni trendi vsako leto narekujejo kakšno specifično barvo ali barvno kombinacijo, se tudi v svetu filmov, serij in knjig nenadoma nekdo oklene specifične tematike, nakar na to začnejo deževati razne ekranizacije iz vseh strani. Nekaj let nazaj so nenadoma postali popularni Vikingi in na televiziji smo skoraj istočasno spremljali dve seriji Vikings in The Last Kingdom, nakar se je ta norija preselila še v igričarske vode.

V to dobo je preskočil God of War in tudi Ubisoft je serijo Assassin’s Creed preko Valhalle preselil na zmrznjeni sever Evrope. Vmes pa smo dobili še malce drugačen vpogled v to kruto, s krvjo prežeto ljudstvo, saj nas je razvijalec Ninja Theory leta 2017 tja odpeljal preko igre Hellblade: Senua’s Sacrifice, ki se je takrat ponašala z nenavadnim naslovom “AAA igre v indie vodah”. Igra je nase navlekla tako veliko pozornosti, da je razvijalca kupil Microsoft, nakar se je Ninja Theory par let potikal po Islandiji ter pridno virtualno poustvarjal njene čare, dokler ni po vseh teh letih nadaljevanje Senua’s Saga: Hellblade II končno postalo nared.

In rezultat finalnega izdelka je fascinanten in čeprav se igra še vedno malce preveč oprijema šibkih igralnih temeljev predhodnika, je prezentacija vikinških bajk in povesti tako prepričljiva, da ji lahko oprostimo kakšen manjši mimosunek.


Razvojna ekipa: Ninja Theory
Založnik: Microsoft
Platforme: PC, XSX
Nakup: Steam
Datum izida: 21. maj 2024
Igrano na: PC


VIDEO RECENZIJA


Drugi del še vedno sledi avanturam bojevnice Senue, ki nas je v originalni pripovedi popeljala skozi njeno notranjo borbo proti demonom, ki so jo zasledovali na vsakem koraku, njen cilj pa je bil rešiti svojega ljubega iz prijemov vikinškega pekla Hel. Vmes jo je naskočilo cel kup nepridipravov ter bajeslovnih bitij, medtem ko so ji Furije ves čas šepetale v uho in jo vodile skozi njeno pot. A igra je hkrati namignila, da se te stvari okoli nje niso zares dogajale in da so vse te njene borbe le posledica duševnega bolnika, ki se bori s psihozo, zaradi katere vidi in sliši stvari, ki jih tam v bistvu ni.

Hellblade II nadaljuje to zgodbo, vendar pa so stvari že od začetka bolj zakoličene v realnosti. Senua se znajde ujeta na ladji sužnjelastnikov, nakar jim po spletu naključij uspe pobegniti, a njena pot naprej niti približno ne bo lahka. Da bo pot trnava nam nakaže že uvodna sekvenca, saj ubogo dekle nima niti minute predaha, da bi si iz obraza izprala kri, že je vržena v naslednji spopad oziroma jamo, ki je noče in noče izpustiti iz svojih krempljev, zato nas bo naprej gnala samo sla po preživetju in maščevanju proti tistim, ki so ji uničili domačo naselbino.

hellblade 2
Grafična podoba je naravnost neverjetna in nihče vam ne bo zameril, če boste kakšno minuto samo opazovali bližnji potoček.

Bomo pa tokrat na naši poti manj osamljeni. Dobra, Senua tako ali tako nikoli ni zares sama, saj ji v glavi šepeta več različnih glasov in ti imajo skorajda svoje osebnosti, ki jih skozi igranje lahko izluščiš iz ozadja. Vendar pa jo bodo zdaj na poti spremljale takšne čisto prave osebe iz mesa in krvi, ki se zanašajo na njeno pomoč, saj severnjaškim deželam grozijo velikani, ti pa bodo tokrat naše glavne tarče, saj jih bo treba izničiti, kar je praktično nemogoča naloga, saj so označeni za nesmrtne bogove.

Že od uvodnega kadra je hitro jasno, da Ninja Theory teh zadnjih nekaj let ni sedel na rokah, ampak je izpopolnjeval tehnologijo realistične grafične podobe in ta je v končnem izdelku naravnost neverjetna. Mislim, da lahko upravičeno Hellblade II označim za grafično trenutno najbolj izpopolnjen izdelek, ki smo ga videli na vseh platformah do sedaj in čeprav so igre kot so The Last of Us Part 2 in Cyberpunk 2077 videti impresivno, je Hellblade vseeno videti kot naslednji korak sestavljanja realistične grafične podobe. Obstajajo kadri, kjer se Senua in njeni spremljevalci čutijo kot da bi jih samo preslikali iz resničnega življenja in čez njih poveznili kakšen filter, zato sem se med igranjem nekajkrat ustavil in preprosto zijal v ekran, saj nisem mogel verjeti, da je grafika res napredovala do te stopnje, ki jo zdaj lahko spremljal. Podoba, ki jo čara pogon Unreal Engine 5, ni impresivna samo na obraznih animacijah, ampak tudi pri slikanju fotorealistične okolice, za katero se vidi, da je bila poustvarjena po resničnih skalah Islandije. Hellblade 2 je tako impresiven, da lahko nekaj minut samo stojiš ob potočku in spremljaš njegovo realistično žuborenje.

hellblade 2
Tole je videti kot neka skrivalna misija, a na žalost igra ne vsebuje tako razgibanega igralnega elementa.

Vse to podpira fantastična zvočna slika, ki je bila že v prejšnjem delu impresivna, tule pa zna celo pošiljati srh po telesu. Ninja Theory se je zopet poslužil tehnike binauralnega zvoka, kar pomeni, da imate res občutek, da vas iz različnih strani nagovarjajo razni glasovi in ti celokupno dodajo neverjetno stopnjo imerzije. To je eden od redkih naslovov, kjer sem izklopil podnapise, saj me je kakršenkoli element uporabniškega vmesnika samo odklopil od zatopljenosti in res me zanima, kako globoko bi v igro padel, če bi okoliški glasovi govorili slovenščino. Šepetanje, ki ga ves čas sliši Senua, je namreč velikokrat odražalo moje trenutne misli in prepričan sem, da bi glasovno podajanje v slovenščini izkušnjo prepeljalo na naslednjo stopnjo, zato lahko samo zavidam vsem tistim, ki jim je angleščina materni jezik.

Prezentacije je torej vrhunska, kaj pa igralnost? No, že prejšnji del na ta vidik igralne izkušnje ni stavil veliko in nadaljevanje gre bolj ali manj po korakih predhodnika. Večino časa boste tekali med lokacijami, poslušali notranje glasove ali pa tiste od spremljevalcev, nakar bo vsake toliko treba rešiti kakšno manjšo uganko, ki pa niso preveč zakomplicirane. Še vedno boste po okolici iskali simbole, ki jih bo treba ujemati s tistimi, ki jih ima Senua v glavi, a k sreči je teh delov manj kot v prejšnjem poglavju in njihove rešitve so lažje. V bistvu bi lahko shajali tudi brez njih, saj res ničesar ne prinesejo k izkušnji, ampak samo upočasnijo že tako počasno odvijanje dogodkov, zato so ti segmenti bolj nadležni, kot pa privlačni za igranje. Najbolj zabavni segmenti so tisti, kjer se moramo boriti proti velikanom, saj je tam igralna formula veliko bolj razgibana, a teh trenutkov je na žalost bolj malo in bi hkrati lahko bili malce težji.

hellblade 2
Boja je manj kot v predhodniku in pariranje je tokrat bolj zahtevno.

Potem je tu boj, ki v primerjavi s predhodnikom ni naredil kakšne resne evolucije. Senua se tokrat zopet lahko bori samo z mečem in na voljo imamo lahek in težji udarec. Sovražniki, ki so zopet premalo raznovrstni, so presneto hitri in v bistvu je najboljša taktika, da počakamo na njihov zamah, tega pariramo, nato jih udarimo s težkim udarcem in nato spet ponovimo vajo. Ko se nam napolni merilnik lahko upočasnimo čas, kar nam omogoči hitro uničenje določenega grdavža, nakar na vrsto pride naslednji. Pariranje se mi je tokrat zdelo težje kot v predhodniku in čeprav boj ni preveč raznovrsten, se vsaj malo odkupi na račun spektakularnih kadrov in realističnih animacij.

Hellblade 2 je v svoji srži čistokrvno nadaljevanje, tako da samo nadgradi že vzpostavljene elemente prejšnjega dela, k izkušnji pa ne doda nič resnično novega. To je še vedno izjemno linearna avantura, ki nas naprej pelje samo po eni in edini poti, Senua pa je včasih tako lesena, da ne zna preskočiti niti najmanjše prepreke, ampak lahko skoči ali spleza samo tam, kjer si je to začrtal razvijalec. Zaradi te premočrtnosti raziskovanje stranskih poti nima res kakšnega pomena, zato boste skoraj vedno držali gobico ali tipko za naprej, včasih pa vas zna od tega zaboleti prst. Hellblade 2 namreč vsebuje polno ozkih prehodov skozi katere se mora nato Senua boleče počasi premikati in ob tem včasih ne veš, ali se premika sama od sebe ali na račun našega držanja tipke. Ninja Theory je v tem pogledu včasih pretiraval in stavim, da zna ta počasnost kakšnega igralca odvrniti že v uvodnem segmentu igre, kjer Senua več kot 2 minuti pleza po kamnih.

hellblade 2

Omeniti moram še optimizacijo. Zadevo sem igral na PC-ju in čeprav je stvar v redu optimizirana, je izjemno požrešna do pomnilnika grafične kartice. Moja RTX 3070 vsebuje 8 GB tega pomnilnika, a vsake toliko se je zgodilo, da je igra preprosto presegla to velikost – navadno se je to zgodilo ob prehodih scen, zaradi česar se je vse skupaj začelo hudo zatikati in sličice na sekundo so zgrmele na številko 10 in manj. Pomagal je samo skok nazaj v začetni meni, a s tem sem velikokrat izgubil storjeni napredek, kar je še posebej najedalo, če se je to zgodilo sredi daljše bitke.

Celokupno gledano je Senua’s Saga: Hellblade II odlična izkušnja, vendar pa se morate pred igranjem zavedati, da je to linearna igra, ki zahteva veliko potrpežljivosti igralca in vam po končanju dokaj kratke kampanje ne ponuja resnih izgovorov za ponovno preigravanje. A če vam je to po godu, potem je tole vsekakor stvar, ki jo morate preigrati, saj tako intimnega spusta v vikinške bajke še nisem izkusil, fantastičen dizajn okolice, sovražnikov, velikanov ter naravnost neverjetna grafična preobleka pa iz zadeve naredijo zapomljiv izdelek, ki si zasluži še vsaj en del in morda bo ta naredil nekaj večjih potrebnih sprememb tudi na dejanskem igralnem področju, zaradi katerega bi franšiza lahko postala zanimiva tudi širšemu krogu igralcev.

Vaša reakcija na recenzijo?

Povzetek ocene

Senua's Saga: Hellblade II je naravnost čudovit naslov, ki bi mu lahko tudi nataknili najbolj realistično izgledajoče igre doslej. Globoka štorija vas vleče naprej in je sparjena z odličnim dizajnom nasprotnikov, zvočna izkušnja pa je tokrat še bolj impresivna kot v predhodniku. Škoda samo, da Hellblade 2 na igralnem vidiku ni naredil večjih premikov, vendar pa je kljub temu tole izkušnja, ki jo preprosto morate doživeti vsaj enkrat.

Sveže recenzije

Več

PUSTI ODGOVOR

Prosimo, vnesite vaš komentar!
Prosimo, vnesite vaše ime

🔥Popularne recenzije

Več
Senua's Saga: Hellblade II je naravnost čudovit naslov, ki bi mu lahko tudi nataknili najbolj realistično izgledajoče igre doslej. Globoka štorija vas vleče naprej in je sparjena z odličnim dizajnom nasprotnikov, zvočna izkušnja pa je tokrat še bolj impresivna kot v predhodniku. Škoda samo, da Hellblade 2 na igralnem vidiku ni naredil večjih premikov, vendar pa je kljub temu tole izkušnja, ki jo preprosto morate doživeti vsaj enkrat.Senua's Saga: Hellblade II - vikinška zgodovina še nikoli ni bila tako privlačna