Spomnim se, da sem imel v osnovni šoli enega sošolca, ki je bil sicer lep, postaven fant, a je imel en velik problem: ni imel prav nobenega smisla za humor. S tem ne mislim, da se je ves čas držal resno, saj se je na moč trudil dostavljati razne šale, a te preprosto niso bile smešne oziroma so bile še za osnovno šolo preveč otročje. Tako so se zgodile situacije, da nas je bilo na kupu nekaj sošolcev, ki smo pokali šale in se na ves glas smejali, nakar je dostavil šalo on in je pogovor instantno zamrl, nekdo je pogledal na uro in se spomnil, da je zdaj res čas, da se odpravi na avtobus.
Čeprav tip ni imel smisla za humor, je odrastel v sposobnega človeka, ki mesečno zagotovo služi večjo plačo kot jaz, saj je imel svoj talent v drugi panogi. Poanta te zgodbe je torej, da vsi nismo za vse in da na silo humorja ne moreš sproducirati, a vsi niso tako pametni kot moj prej omenjeni sošolec. Nekaterim namreč na nek nepojasnljiv način uspe priti vse do pozicije, kjer lahko celo pišejo scenarije za šove, ki se nato predvajajo na nacionalni televiziji, in rezultat tega je novi katastrofalni šov Japajade.
V bistvu se sprva sploh nisem zavedal, da ta stvar obstaja, dokler na družabnem omrežju ni svojega gneva izlil Uroš Bitenc, in ta se bolj redko, če sploh kdaj, spravi v javno klevetanje produkta, ki nam ga dostavijo domači televizijski kanali. Sam imam rad takšno mazohistično trpljenje ob naravnost obupnih izdelkih slovenske televizije, in če sem lahko preživel predvajanje oddaje Bar in se prebil skozi obupnega Silvestrovanja, potem ni vrag, da se ne bi mogel spraviti tudi čez eno oddajo šova Japajade.
RTV Slovenija je imel petkov večerni termin vedno rezerviran za šove tipa V petek zvečer, kjer se je vrtela narodnozabavna glasba in smo vmes gledali še neke skeče. Zadeva je bila za mlajše bolj kot ne “cringe”, vendar so oddajo reševali dobri nastopi glasbenikov, v redu produkcija in simpatična naveza voditeljev Blaž Švab in Melani Mekicar. Dvojec je oddajo vodil do konca leta 2023, nakar je očitno za plačo teh dveh zmanjkalo denarja, zato je RTV Slovenija poiskal nov par voditeljev, Dejan Vunjak in Lucy Vrankar, ki sta se zdaj tudi prvič preizkusila v voditeljskih vlogah.
In da sta prvič na ta način stopila pred televizijske ekrane, se definitivno vidi, in roko na srce so takšne začetne težave tudi pričakovane. Nastop na nacionalki ni mačji kašelj in definitivno je med takšnim snemanjem prisotna trema, zaradi česar mi je čudna odločitev, da je RTV v to vlogo porinil dva čista začetnika, namesto da bi vodilno vlogo nosil en preizkušen veteran, medtem ko bi se drugi v prvi sezoni učil od njega. Namesto tega imamo dva človeka, ki med sabo nimata ravno veliko kemije in se med zapletata drug čez drugega, a verjetno tudi največji voditeljski mojster ne bi mogel rešiti obupnega formata te oddaje.
Produkcija je namreč storila smrtno napako in prvo oddajo oblikovala tako, da se vsa vsebina vrti okoli obeh voditeljev in poskuša ustvariti vtis, kot da sta to veterana oddaj tipa Mario Galunič, ki imata ogromno kilometrine in da zato posledično gledalca dejansko zanima njuna zgodovina, a nam v bistvu dol visi do Kamčatke. Kdo je Lucy in zakaj je sploh pomembno, da je to neka bivša stevardesa, ki se zdaj hoče preizkusiti v vlogi voditeljice? Šov ravno ta vidik poskuša izpostaviti kot nekaj hudo pomembnega: “Lucy je letela v Emirate in bila tudi v Ameriki!”, in res sem se ob teh delih dobil občutek, da RTV na nas gleda kot na tisto romunsko vasico v Boratu, ki se čudi letalom in oddajo spremlja na črno-belih televizorjih.
A še to bi preživel, če bi bila ta predstavitev dolga nekje 10 minut, ampak ne – oddaja se vleče dobro uro in pol, in medtem moramo ves čas gledati pumpanje ega obeh voditeljev. Lucy preko videokonference nagovorijo bivše sodelavke, in ta se jim nato solzna zahvaljuje. Dejanu na odru zavežejo oči in ga nato obiščejo kolegi, ki mu v roko porinejo harmoniko. Vse to je seveda pospremljeno s presenečenimi reakcijami obeh voditeljev: kot da vse te stvari ne bi bile že vsaj trikrat prej preizkušene na generalki.
Potem je tu obupna komedija, ki bi se je verjetno sramoval še tisti moj prej omenjeni sošolec. Voditelja se med sabo poskušata malce zbadati s šalami in ob tem je najbolj zabavno spremljati gledalce v ozadju, ki so skoraj ves čas smrtno resni, saj preprosto nihče ne izreče nečesa, kar bi bilo dejansko smešno. Še najbolj sem se veselil enega vmesnega vložka dveh žensk na odru, ki sta sedeli za mizo in vsake toliko komentirali trenutno dogajanje ter sta me najprej malce spomnili na tisti lutki na balkonu serije The Muppet Show. Teh prekinitev sem se veselil na račun naravnost obupnega dialoga, ki bi očitno moral biti smešen, a je tako bizarno zanič, da se bolj smeješ dejstvu, da je tole nekdo spisal, pogledal in si rekel: “Jop, tole je dovolj kvalitetno za našo nacionalno televizijo.” V bistvu sploh šal ni, saj se ženski samo slinita po voditelju Boštjanu Romihu, ki je tam zaradi neznanega razloga in se mu vidi, da bi tudi najraje čim prej iz njega pobegnil. Želel bi si tudi, da bi nehali z obupnim ponavljanjem fraze “Japajade”: stvar se ne bo prijela in postala del vsakdanjega žargona pa če se mi vse stevardese šova postavijo na glavo.
Kar se tiče glasbe, je pač stvar posameznega okusa, in jasno je, da je tole oddaja, namenjena starejšim, zato boste večinoma gledali narodnozabavne nastope. Petja v živo tule seveda ne boste videli in ga v bistvu niti nisem pričakoval, kar je samo po sebi žalostno – kje so časi oddaje Videospotnice, ki je bila sicer tudi sama po sebi amaterska, a je vsebovala neko dušo, h kateri so veliko prispevali nastopi glasbenikov v živo.
Skratka, šov Japajade je katastrofa, in čeprav sta voditelja ob koncu prve oddaje obljubljala, da bo naslednja epizoda bolj zanimiva in raznovrstna, za kaj takšnega gojim bolj malo upanja. Navadno se namreč ravno v premiero vloži največ truda, saj želiš z njo privabiti gledalca v nadaljnje gledanje, a tole je bil tak poden, da bi, če bi mi bilo to legalno dovoljeno, takoj preklical svojo naročnino na RTV Slovenija.
Tako hudo pa spet ni!!!
Če ti nekaj ni všeč pač ne gledaš? Druga od nekoga, ki sam ne zna sestavit enega članka ali recenzije sploh ni za pričakovat.