Finska igra pomembno vlogo v igričarstvu, saj od tam že dolgo spremljamo naslove razvijalca Remedy Entertainment, a ni edini studio znotraj sveta visokoproračunskih iger. Tam se namreč nahaja tudi razvijalec Housemarque, ki je sprva delal manjše indie projekte, dokler ga ni najel Sony, za katerega je nato v letu 2021 ustvaril odlični naslov Returnal. Ta nam je dokazal, da lahko roguelite formula deluje tudi izven indie kulture, in to je bil tako kvaliteten naslov, da sem ga do konca preigral tudi jaz, pa čeprav sam nisem nek velik navdušenec nad tem žanrom.
Po petih letih se Housemarque zopet vrača na sceno, in to z igro Saros. Ta živi v povsem drugem vesolju kot Returnal, a se igra zelo podobno – nova franšiza je v bistvu tu bolj zato, da so imeli Finci večjo svobodo pri oblikovanju zgodbe. Saros se tako igra skoraj identično kot njegov predhodnik, kar ni negativna kritika, saj je imela originalna izkušnja tako močne temelje, da se da na njena pleča brez problema naložiti še en poln naslov. Saros pa hkrati nekaj malega stvari spremeni in dostavi igralno izkušnjo, ki je tokrat ne boste preigravali samo zaradi močnih igralnih mehanik, ampak tudi zaradi boljše zgodbe in dejstva, da se v sovražnem vesolju ne boste več počutili tako sami.
Razvojna ekipa: Housemarque
Založnik: Sony
Platforme: PS5
PlayStation stran: Povezava
Datum izida: 30. april 2026
Cena: 79,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Nastopamo v vlogi vojaka Arjuna, ki skupaj s svojo posadko pride na tuji svet Carcose, kjer je po naročilu svojega šefa – titanske korporacije Soltari – zadolžen, da iz planeta pridobi dragoceno rudo, imenovano Lucenite. Soltari je pred nami na planet poslal več izvidniških skupin in vzpostavil celo kolonijo, a nenadoma so vsi ti ljudje prekinili komunikacijo, zato je naša naloga, da razkrijemo, kaj točno se dogaja.
Tipičen zaplet znanstvenofantastičnih filmov torej, a tu deluje, saj nam že na začetku jasno začrta našo nalogo, ki se je bomo lotili na podoben način kot v Returnal. V svojem bistvu je torej to še vedno roguelite, ki nas na začetku postavi v domačo bazo, nato pa bomo preko odprav oziroma »runov« poskušali čim bolj efektivno prečkati stopnjo, na koncu poraziti šefa, vmes pa bomo veliko umirali in preko nabranih surovin nadgrajevali svoje veščine.
Razlika je tu v tem, da smo v Returnal vse to počeli povsem izolirani in največkrat je bila naša edina družba sovražna bitja ter naša prejšnja trupla, ki jih je občasno popestril kakšen privid. V Sarosu ima naša domača baza tudi ostale člane ekspedicije Echelon IV, ki z nami vsake toliko spregovorijo kakšno besedo in naredijo svet te igre nekoliko večji in bolj izpopolnjen. Jasno je, da si je igra ta vidik sposodila iz iger, kot je Hades, in čeprav liki v Sarosu niso tako fantastični ter so bolj realne osebe, so vseeno dobrodošla nadgradnja Returnalove formule. Smrti zdaj niso več tako nadležne, ko veš, da se boš ob vrnitvi v bazo lahko malce podružil z bitji, ki te nočejo ubiti, kar služi tudi kot kratek počitek pred naslednjo odpravo v neznano.
Tako kot prej so stopnje naključno generirane, a ne povsem, saj si nekatere odprave delijo določene vidike stopenj znotraj posameznega “bioma”. Vseeno je to daleč od linearne kampanje, tako da je treba biti vedno pripravljen na srečanje z nasprotniki v različnih napetih bojevalnih sekvencah. Tako kot v Returnal so nasprotniki opremljeni z različnimi napadalnimi vzorci, ki spominjajo na tiste iz arkadnih avtomatov, in v tretjeosebni akciji boste morali pogosto žonglirati z različnimi mehanikami ter ob tem poskušati ohraniti mirne živce.
Arjun je k sreči dobro izurjen vojak. Zna skakati, se hitro izmikati v različne smeri, prav pa mu pride tudi proženje hitrega ščita, ki lahko odbije določene sovražnikove napade ali pa napolni naš ščit. Vse to boste morali redno uporabljati med boji, in če je morda stvar na začetku videti preprosta, se hitro zakomplicira, ko se na bojišču znajde več zapletenih sovražnikovih vzorcev, vi pa morate ob pravem trenutku sprožiti primeren protiudarec.
Medtem boste seveda morali ves čas streljati, saj je sicer ves drug napor nesmiseln. Med igranjem boste zopet naleteli na različna orožja, ki imajo primarni in sekundarni izstrelek, tega pa lahko podkrepite še s posebnim uničujočim napadom, ki je omejen na zalogo energije. Tudi tokrat boste naleteli na robote, ki so zaščiteni z rdečim ščitom, tega pa bo treba najprej odstraniti s fizičnim udarcem od blizu, preden mu lahko bolj konkretno razrahljate vijake v notranjosti. Novost je zanimiv sistem polnjenja orožij, kjer morate sprožilec pritisniti v pravem trenutku, kar vam takoj znova napolni nabojnik, hkrati pa boste nasprotniku zadali več škode. Sistem malce spominja na polnjenje orožja v igrah Gears of War in vam med igranjem doda še en mehanizem, ki ga morate stalno spremljati s kotičkom očesa.
Orožja boste ves čas menjavali, saj se delijo na različne stopnje, ob raziskovanju nivojev pa boste odklepali tudi razne začasne nadgradnje. Prostora za te imate na sebi ogromno, tako da boste na začetku pobirali vse, kar vidite, a stvari se spremenijo, ko pridete na sredino stopnje, kjer nastopi sončni mrk. Ta vse sovražnike okrepi, nadgradnje, ki jih najdete po različnih kotičkih mape, pa sicer še vedno ponujajo izboljšave, a obenem zahtevajo določena žrtvovanja. Na splošno boste med igranjem pazili na vzdrževanje treh statistik: zdravja, ščita in posebnega merilnika, ki povečuje količino nabranega Lucenita iz padlih nasprotnikov.
Nabrana ruda k sreči med vašimi »runi« ne gre v nič, ampak jo prenesete v domačo bazo. Če pri sebi nosite veliko bogastva in nato umrete, boste Lucenite sicer lahko izkoristili, a boste zaradi padca v boju izgubili 50 % tovora. Kljub temu sem tudi ob smrtih domov prinesel dovolj zalog, da sem lahko preko nadgradenj pridno izpopolnjeval veščine razvojnega drevesa. Če boste dovolj vztrajni, boste lahko sčasoma tudi zmanjšali omenjeni odstotek izgube ob smrti. V praksi so te nadgradnje namenjene temu, da z izboljševanjem lika postajate čedalje močnejši in na koncu tudi dovolj sposobni, da premagate končnega šefa.
Te nadgradnje so sicer omejene na določene dele razvojnega drevesa. Nadgradite lahko veliko statistik, a vas igra na neki točki ustavi in onemogoči nadaljnje vlaganje, dokler ne premagate glavnega šefa stopnje. To je sicer pošten sistem, a igra zaradi vseh teh nadgradenj še zdaleč ni lahka. Osebno sem Arjuna nadgradil do konca, pa sem bil pri prvem šefu še vedno v velikih težavah, saj ta predstavlja velik preskok v težavnosti in vsebuje kar tri faze, ki postajajo vse zahtevnejše.
Returnal te je na tem mestu pustil, da trpiš in se z vajo prebiješ skozi oviro, Saros pa se stvari loti nekoliko drugače. Housemarque je že pred izidom igre poudaril, da želi igralcem ponuditi več možnosti za napredovanje, ne da bi se zanašal na preprosto nižanje težavnosti. Saros vam tako omogoča odklepanje bližnjic, ki zmanjšajo potrebo po ponavljajočem raziskovanju, v domači bazi pa lahko odklenete tudi prilagajanje težavnosti Carcose. Na voljo imate več opcij, s katerimi lahko prilagodite izkušnjo: povečate škodo, ki jo povzročate, povečate količino prejetega Lucenita ali zmanjšate prejeto škodo. Možnosti je veliko in se postopoma odklepajo, a so tudi omejene, da ne bi postali nepremagljivi. Ta sprememba je bila zame dobrodošla, saj sem lahko končno premagal prvega šefa. Čeprav sem to storil s pomočjo teh prilagoditev, boj vseeno ni bil lahek in proti koncu mi je že pošteno šlo za nohte. Sistem prilagajanja težavnosti je izveden elegantno, tako da nisem imel občutka, da mi je igra zmago podarila, temveč da sem si jo še vedno prislužil.
Grafično je igra čudovita, kar pri tem razvijalcu ni presenečenje, saj je tudi Returnal še danes videti odlično. Optimizacija je vrhunska – na PlayStation 5 Pro sem ves čas ohranjal stabilno število sličic na sekundo. Nadzor nad Arjunom je še boljši kot v njihovi prejšnji igri, in to je res naslov, kjer lahko za vsako smrt okrivite le sebe, ne pa igre. Odlična je tudi podpora za plošček DualSense, saj ponuja napredne vibracije in izkorišča funkcijo prilagodljivih sprožilcev.
Saros je tako izpolnil vsa moja pričakovanja. Ob njem sem sicer ugotovil, da sem v petih letih od Returnala izgubil nekaj refleksov, a je zato toliko bolj dobrodošla kampanja, ki ohrani vse prednosti predhodnika in jih ponekod še nadgradi. Hkrati ponudi bolj osebno izkušnjo zaradi spremljevalcev ter ohrani izziv, obenem pa nam omogoča, da si težavnost elegantno prilagodimo lastnim željam.
