Nekatere igre so kot dobro vino in z leti postanejo boljše. Druge so kot jogurt, ki ga pozabiš v avtu sredi avgusta. Potem je tu Gothic. RPG iz leta 2001, ki je kot sod dobrega vina, ki ga je nekdo zakopal na vrtu, po dvajsetih letih izkopal in ugotovil, da je še vedno užiten. Ima priokus po plesni, ampak spominja na dobre stare dni. Takrat te igre niso objemale, te oklicale za super duper izbranega junaka in te pošiljale na misijo reševanja sveta. Takrat so te vrgle v blato, te brcnile v jajčnike in ti pojasnile, da si je zmago potrebno prislužiti.
Dandanes smo navajeni rumenih puščic, označenih točk na zemljevidu in NPC-jev, ki ti vsakih pet minut razložijo, kam iti. Ko je THQ Nordic napovedal Gothic 1 Remake, sem tako bil med tistimi, ki so bili navdušeni in prestrašeni hkrati. Navdušen zato, ker gre za eno najvplivnejših evropskih RPG klasik. Prestrašen pa zato, ker je predelava kultne igre pogosto podoben mešanju alkoholnih koktajlov brez recepta. Lahko dobiš prekrasno kombinacijo za brbončice. Lahko pa brozgo, ki bi jo zavrnil še alkoholik po enoletni prisilni abstinenci.
Po nekaj deset urah v koloniji lahko mirno rečem, da je Alkimia Interactive odlično razumela bistvo izvirnika. Morda celo tako odlično, da ji to gre v škodo.
Razvojna ekipa: Alkimia Interactive
Založnik: Alkimia Interactive, THQ Nordic
Platforme: PC, PS5, XBox Series X/S
Steam: Povezava
Datum izida: 5. junij 2026
Cena: 49,99 €
Zvrst: Akcijsko igranje vlog
Napovednik
V koloniji nisi junak. Si sveže meso
Večina sodobnih RPG-jev te predstavi kot izbranca. Nekdo nekje ima prerokbo o tebi. Bogovi te opazujejo. Svet čaka na tvojo rešitev. Gothic se temu iskreno smeji. Ob prihodu v kolonijo si nihče. Zgolj še en revež, ki so ga vrgli pod magično kupolo, kjer vladajo obsojenci, kriminalci in ljudje, ki bi jih večina staršev svojim otrokom predstavila kot osebo, ki se ji je potrebno na vse pretege izogniti.
Prva prava dobričina, ki jo srečaš, je Diego. Prijazen možakar ti ponudi pomoč pri poti do Starega tabora. Ker sem človek, ki je v RPG-jih pobil zmaje, demone in nekaj božanstev, sem njegovo ponudbo samozavestno zavrnil. Kako težko pa je najti eno frdamano naselje?
Odgovor sem dobil približno pet minut kasneje. Mrhovinar, ptici podoben prebivalec kolonije, me je napadel ob cesti. Zamahnil sem z gorjačo. Povzročil za mišji drek škode. Zamahnil še enkrat. Zgrešil. Nato me je ta bedast ptič kljunil z njegovim prekletim kljunom in me postavil pred zaslon za nalaganje.
To je bil trenutek, ko sem razumel, da Gothic ni igra, ki bi jo zanimalo, koliko me je v hlačah.
Shranjuj pogosto, umiraj še pogosteje
Prvih nekaj ur igranja je bilo podobnih vojaškemu urjenju pod vodstvom sadističnega inštruktorja. Odpravil sem se raziskovat. Umrl. Naložil pozicijo. Se odpravil v drugo smer. Umrl. Naložil pozicijo. Napadel skupino krtovskih podgan. Ena je padla. Druge tri so me v nekaj sekundah poslale na srečanje s predniki.
Gothic te ne kaznuje zato, ker bi bil nepošten. Kaznuje te zato, ker precenjuješ svoje sposobnosti.
Če vidiš ogromnega kuščarja in se odločiš preveriti, kako močan je, ti bo to z veseljem pokazal. Če se podaš v gozd brez opreme, te bo izvohala kakšna mrcina. Če udariš človeka, za dvajset stopenj močnejšega od tebe, te bo naložil prek kolena in te našeškal.
Po nekaj urah pa se začne dogajati nekaj zanimivega. Namesto da bi igro krivil za svojo smrt, začneš razmišljati drugače. Opazuješ okolico. Ocenjuješ nevarnosti. Iščeš varnejše poti. Svet se ne prilagaja tebi. Ti se moraš prilagoditi svetu. In prav v tem se skriva velik del čara.
Svet, ki živi tudi takrat, ko ga ne gledaš
Največja moč Gothica ni zgodba, čeprav je ta še danes presenetljivo dobra. Največja moč je svet.
V času, ko številne sodobne igre še vedno uporabljajo NPC-je kot okrasje, ki štiriindvajset ur stoji na istem mestu, Gothic ustvarja občutek prave skupnosti. Ljudje delajo, stražijo vhode, sedijo ob ognju in hodijo spat. Opravljajo svoje naloge, se medsebojno pogovarjajo in živijo svoja življenja.
Posebej impresivno je opazovati prebivalce kolonije skozi ves dan. Zjutraj se odpravljajo na delo, zvečer posedajo ob tabornem ognju, ponoči pa jih najdeš v posteljah. Zaradi teh malenkosti ima svet težo. Deluje kot kraj, ki obstaja tudi brez igralca.
Še bolj zanimivo pa je, da si zapomni tvoje odločitve. Če pobiješ polovico tabora, tega nihče ne bo čudežno pozabil po dveh dneh. Ljudje postanejo sovražni, nezaupljivi in ti niso več pripravljeni naložiti nalog, kar jih naredi nedostopne.
Gre za logično posledico dejanj, ki je danes presenetljivo redka. Očitno živimo v času, ko lahko v nekaterih RPG-jih pobiješ polovico mesta in nato naslednji dan mirno kupiš kruh pri istem peku. In kar je še hujše, je, da je kar nekaj modernih igričarjev to razvajanje všeč.
Narava je čudovita. In želi tvojo smrt
Posebno pohvalo si zasluži živalski svet. Volkovi lovijo v tropih, mrhovinarji branijo svoje območje in vsaka vrsta živali se obnaša po svoje in potrebuje lastne prijeme za obdelavo. Nekatere živali se družijo v tropih, druge kličejo pomoč, spet tretje se ob prejemu škode umaknejo.
Kar je še posebej zanimivo, je, da pobite živali ostanejo tam, kjer so padle. Če ob jezeru ubiješ kuščarja, bo njegovo truplo še dneve ležalo na istem mestu. Kasneje ga lahko najdeš v precej manj privlačnem stanju, okoli njega pa se bodo zbirali različni mrhovinarji.
Takšne podrobnosti morda ne vplivajo neposredno na igranje, vendar ustvarjajo občutek sveta, ki deluje po svojih pravilih. V njem nisi središče vesolja. Si zgolj še en prebivalec prehranjevalne verige, ki se trudi ne postati kosilo.
Od reveža do bojevnika
Napredovanje lika je počasno, premišljeno in izredno zadovoljivo. V sodobnih RPG-jih pogosto postaneš polbog že po nekaj urah igranja. Gothic gre v nasprotno smer. Vsaka nova stopnja je pomembna. Vsak naučen talent se pozna. Vsaka izboljšava opreme predstavlja konkretno razliko.
Sam sem se odločil za klasičnega bojevnika, osredotočenega na moč in enoročno orožje. Že nekaj dodatnih točk moči je občutno povečalo škodo, medtem ko je izboljšanje rokovanja z orožjem naredilo bojevanje precej bolj tekoče. Posebej pomembne so tudi različne veščine, kot je odpiranje ključavnic, saj te igra ne razvaja z obilico virov.
Ker ni možnosti ponastavitve sposobnosti, imajo odločitve težo. Napačna izbira te lahko spremlja več ur. To zna biti frustrirajoče, a obenem daje občutek, da res gradiš svoj lik, ne pa zgolj izpolnjuješ obrazec.
A žal je to tudi največji problem igre. Ne težavnost, temveč to, da po napredovanju igra postane prelahka. Žverce, ki so te prej zlahka pošiljale tvojim prednikom, zdaj niso zmožne narediti ene same praske na tvoji koži. Nekateri bi rekli, da je to dobra stvar, saj nudi organski način prikaza napredka. A sam menim, da je sprememba preveč drastična, sistem zaščite in moči orožja pa slabo implementiran.
Nova preobleka stare legende
Kljub določenim igralnim spremembam je glavna prodajna točka prenove ravno vizualna prenova, ki je postorila ogromno pri modernizaciji kultne klasike.
Unreal Engine 5 je kolonijo spremenil v precej bolj prepričljiv in atmosferičen prostor. Gozdovi so bujni. Rudniki temačni in utesnjujoči. Skalovje deluje mogočno. Razgledi z višjih točk pogosto nagradijo radovednost igralca in za vsakim vogalom se lahko skriva kakšno slastno darilce (v kolikor ga razvijalci še niso odstranili v najnovejših popravkih).
Še vedno sicer ne gre za eno lepših iger na trgu. Nekatere animacije še vedno delujejo nekoliko okorno, posamezni obrazi pa imajo občasno tisti značilni izraz človeka, ki je pravkar ugotovil, da je pozabil ugasniti štedilnik. Kljub temu gre za izjemen preskok v primerjavi z izvirnikom.
Najpomembneje pa je, da je prenova ohranila temačno, umazano in nevarno vzdušje kolonije. To ni generičen fantazijski svet. To je kraj, kjer se ljudje pretepajo za rudo, oblast in golo preživetje.
Ni za vsakogar
Največja težava Gothic Remaka je hkrati tudi njegova največja prednost. Od igralca zahteva pozornost. Poslušati moraš dialoge, brati dnevnik nalog in opazovati okolico ter si zapomniti pomembne informacije. Če med pogovorom z NPC-jem brskaš po telefonu, obstaja velika verjetnost, da boš deset minut kasneje taval po gozdu in se spraševal, kam moraš iti.
To je RPG stare šole v najčistejši obliki. Ne zanima ga, koliko časa imaš na voljo ali koliko drugih iger čaka v tvoji knjižnici. Gothic zahteva tvojo pozornost in potrpežljivost. A seveda je potrebno ob tem sprejeti nekaj kompromisov.
Pripravi se na dolgočasno tekanje od ene točke do druge, omejeno izbiro opreme, dokaj okoren bojni sistem in številne hrošče. A če to zmoreš prebaviti, v zameno Gothic 1 Remake ponudi eno najbolj poglobljenih igralskih izkušenj, kar jih je mogoče najti v sodobnem RPG prostoru.
Razsodba
(+) Izjemno živ in prepričljiv svet
(+) Svobodno raziskovanje brez umetnih omejitev
(+) Odličen občutek napredovanja lika
(+) Odlična vizualna prenova
(+/-) Brezkompromisen dizajn ne bo všeč vsakomur
(-) Nekatere stare oblikovalske odločitve ostajajo frustrirajoče
(-) Večkrat se zanaša na predhodno znanje igralca
(-) Občasno štorast nadzor in številni hrošči
