Grand Theft Auto VI
Franšiza Fire Emblem se je skozi leta močno spremenila. Nekoč smo dobivali dokaj linearne strateške igre, v katerih je bilo treba med bitkami večinoma samo razporejati enote in žalovati za padlimi vojaki, nakar je prišel Fire Emblem: Three Houses in dokazal, da je mogoče taktično bojevanje uspešno združiti z raziskovanjem večjih območij, spletanjem prijateljstev ter celo poučevanjem bodočih junakov.
Nintendo in razvijalec Intelligent Systems sta se zdaj odločila vse te ideje še dodatno razširiti. Fire Emblem: Fortune’s Weave je zaradi tega tako velika igra, da bi njeno vsebino zlahka razdelili na dva ali celo tri ločene naslove. V njej najdemo štiri protagoniste, tri obsežna dejanja, več deset spremljevalcev, raziskovanje temnic, upravljanje prostega časa in ogromno taktičnih bitk, od katerih lahko posamezne trajajo tudi dve uri. Rezultat je eden najbolj ambicioznih delov te franšize, ki nas zna očarati s svojo zgodbo, liki in domiselno oblikovanimi bojišči, vendar pa hkrati ne zna pravočasno odnehati in nas bo do konca preizkusil tudi z obilico ponavljajočih se opravil.
Razvojna ekipa: Intelligent Systems
Založnik: Nintendo
Platforme: Nintendo Switch 2
Uranda stran: Nintendo
Datum izida: 17. september 2026
Cena: 69,99 €
Ključ do igre nam je priskrbel uvoznik CD Media.
NAPOVEDNIK
Zgodba se začne na samem koncu sveta. Deželo so preplavili nemrtvi, človeštvo je praktično izumrlo, lord podzemlja Balor pa je tik pred popolno zmago. Med redkimi preživelimi se znajde naš prilagodljivi protagonist, ki mu lahko določimo ime in videz. Ta skrivnostni bojevnik je povezan z bogovi in skupaj z boginjo usode Fortuno prejme nalogo, da prepreči apokalipso.
Rešitev se skriva v preteklosti. Protagonist se umakne v prostor zunaj običajnega toka časa in odpotuje pet let nazaj, kjer mora spremeniti usodo štirih tako imenovanih Ognjenih lordov Dagde. Če jim pomaga preživeti dogodke, ki so jih prvotno stali življenja, jih lahko nato v spremenjeni prihodnosti zbere pod svojo zastavo in z njimi napade Balorja.
Vse skupaj je na začetku malce zmedeno, saj nam igra v naročje nemudoma vrže bogove, potovanje skozi čas, konec sveta in četverico junakov z lastnimi zgodbami. Ko enkrat dojamemo osnovno zgradbo kampanje, pa postanejo stvari precej bolj razumljive.
Prvo dejanje je razdeljeno na štiri ločene poti, ki se vse odvijajo okoli velikanskega gladiatorskega turnirja Heroic Games. Tega v prestolnici Dagsion organizira božanski cesar Solel, zmagovalcu pa naj bi izpolnil katerokoli željo, zato se na tekmovanje zgrnejo najboljši bojevniki z vseh koncev celine.
Vsak od štirih glavnih junakov ima za sodelovanje svoj razlog. Mladi Cai želi pred usmrtitvijo rešiti zaprtega očeta, kraljica Theodora poskuša svojemu ljudstvu povrniti izgubljeno ozemlje, pevka Leda se želi maščevati morilcu svojega očeta, Dietrich pa v turnirju sodeluje predvsem zato, ker obožuje bojevanje in išče naslednji veliki izziv. Njihove zgodbe so med sabo povezane, vendar se precej razlikujejo po tonu. Caijeva pot je denimo nekoliko bolj lahkotna, Ledina zgodba pa se poda v temačnejše kotičke Dagsiona ter nas popelje skozi gostilne in druge sumljive predele prestolnice. Theodora se spopada z odgovornostjo do svojega ljudstva in verskimi tradicijami, Dietrich pa med iskanjem vrednih nasprotnikov naleti na skrivnosti, ki močno presegajo okvir turnirja.
Med posameznimi potmi lahko prosto preklapljamo, napredek pa se ves čas ohranja. Najbolj zanimivi so trenutki, ko isti dogodek najprej vidimo skozi oči enega junaka, pozneje pa odkrijemo, kaj se je takrat dogajalo na drugi strani. Naključna opazka iz Caijeve kampanje lahko tako dobi povsem nov pomen, ko čez nekaj deset ur odigramo Dietrichovo pot in dogodek spremljamo z njegove perspektive.
Ko z enim od lordov končamo Heroic Games, odklenemo njegovo drugo dejanje. Svet kmalu po turnirju zajame vojna, zato se zgodba iz gladiatorskega spektakla spremeni v bolj tradicionalno pripoved o vojskah, zavezništvih in političnih spletkah. Upravljalski elementi takrat stopijo nekoliko v ozadje, glavno besedo pa dobijo velike taktične bitke.
Preživeli lordi in njihovi spremljevalci se nato pojavijo v tretjem dejanju, kjer se vse zgodbe končno združijo v skupni spopad proti Balorju. Igra nam pri tem daje presenetljivo veliko svobode. Teoretično lahko večino kampanj preskočimo in se proti glavnemu zlobnežu odpravimo skoraj takoj, vendar bomo s tem zamudili velik del zgodbe in se v zaključku znašli z manjšo ter slabše razvito vojsko.
Pravi čar igre se skriva v postopnem sestavljanju vseh teh koščkov. Določene skrivnosti so nakazane že v prvem dejanju, njihov pomen pa postane jasen šele več deset ur pozneje. Intelligent Systems je moral povezati ogromno ločenih pripovednih niti in presenetljivo mu je to večinoma uspelo. Tu in tam sicer naletimo na čuden časovni preskok ali pogovor, pri katerem nam manjka nekaj konteksta, vendar se zaključek vseeno primerno oddolži za vloženi čas.
In tega boste potrebovali res veliko. Samo ena pot prvega dejanja lahko vzame več kot 20 ur, drugo dejanje posameznega lorda pa k temu doda še približno deset ur. Če nameravamo skozi obe poglavji popeljati vse štiri junake in nato dokončati še zaključno kampanjo, se lahko igralni čas brez večjih težav približa 150 uram. To velja tudi v primeru, da se ne trudimo odkriti vseh skrivnosti in novačiti prav vsakega razpoložljivega vojaka.
Fortune’s Weave je zato precej zastrašujoč paket, vendar mu v prid govorita kakovost sveta in igralska zasedba. Dagda je nekakšna fantazijska različica rimskega imperija, v katerem bogovi neposredno posegajo v življenja smrtnikov, gladiatorski boji pa predstavljajo enega največjih družbenih dogodkov. Celotno podobo spremlja odlična orkestralna glasba, medtem ko oblikovanje junakov združuje barvite kostume novejših delov s prizemljenimi oklepi klasičnih vojakov.
Tudi stranski liki niso zgolj generične enote, ki jih pošljemo umret na prvo bojno črto. Fabio, Lilian, Mu, Anatolia, Dante in številni drugi skozi podporne pogovore razkrijejo svojo preteklost, cilje in odnose. Pisanje teh dialogov je občutno boljše od tistega v igri Fire Emblem Engage, čeprav romantika in poroke tokrat niso v ospredju. Nekateri pogovori vsebujejo namigovanja in spogledovanje, a je več poudarka namenjenega prijateljstvu, osebnim težavam ter zgodovini posameznih kultur.
Theodorina pot denimo odpre zanimivo vprašanje o ljudstvu, ki mu njihov bog prepoveduje zapisovanje zgodovine. Tradicija naj bi se ohranjala skozi ustno izročilo, vendar se prebivalci začnejo spraševati, koliko njihove identitete bo zaradi tega sčasoma izginilo. Leda se medtem ukvarja z uničujočim vplivom maščevanja in močjo glasbe, ki lahko nekaj upanja prinese tudi ljudem, ki so izgubili skoraj vse.
Zgodba je torej dobra, vendar se mora Fire Emblem na koncu vseeno izkazati predvsem na bojišču. Fortune’s Weave se na tem področju naslanja na temelje igre Three Houses. Bitke se odvijajo na mreži, igralec in nasprotnik pa izmenično premikata vse svoje enote. Klasični trikotnik orožij je bil odstranjen, namesto njega pa smo dobili bolj logičen sistem prednosti in slabosti. Oklepljeni vojaki se denimo dobro upirajo običajnim udarcem, vendar jih hitro stopi magija. Kopja so učinkovita proti konjenici, lokostrelci pa lahko leteče enote odstranijo z varne razdalje, a so ranljivi, če se jim nekdo približa. Zaradi tega moramo bolj paziti na lastnosti posameznega orožja in sestavo svoje vojske, namesto da bi si zgolj zapomnili preprost sistem kamna, škarij in papirja.
Vrnile so se tudi bojne veščine Combat Arts, ki omogočijo močnejše napade v zameno za obrabo orožja. Določeni liki imajo še posebne sposobnosti Blaze Arts, za katere plačamo z delom njihovega zdravja. Leda lahko uporablja čarobne pesmi, Dietrich pa se s posebnim premikom prikrade za hrbet sovražnika. Takšne sposobnosti so dovolj močne, da lahko v zadnjem trenutku rešijo na videz izgubljeno bitko, vendar njihova cena preprečuje, da bi jih lahko brezglavo uporabljali na vsakem koraku.
Veliko svobode imamo tudi pri razvoju enot. Liki niso strogo zaklenjeni v en sam razred, zato lahko z dovolj treninga iz njih ustvarimo povsem drugačne bojevnike. Cai je lahko klasičen borec na prvi bojni črti, lahko pa ga skrivoma urimo v magiji in ga pozneje posedemo na konja. Podobno lahko običajnega plačanca spremenimo v mojstra mečev, ki nasprotnike briše z zemljevida s kritičnimi udarci.
Najboljše bitke se odvijajo znotraj koloseja. Te niso zgolj prazni zemljevidi z dvema skupinama vojakov, ampak vsebujejo vozove, posebne mehanizme in arene z lastnimi pravili. Skoraj vsako pomembnejše bojišče vsebuje nekakšen trik, ki nas prisili v drugačno taktiko. Nekje moramo nadzorovati ozke prehode, drugje razdeliti vojsko ali pa hitro odstraniti nevarnost, preden doseže naše ranljive enote.
Fortune’s Weave zna biti tudi presneto zahteven. Že na običajni težavnosti se pritisk v drugem dejanju občutno poveča, finale pa na zemljevide doda meglo, ki našim enotam podeljuje negativne učinke. Posamezna večja bitka lahko traja od 90 minut do dveh ur, zato je možnost previjanja potez več kot dobrodošla. Če boste igrali s trajno smrtjo in brez popravljanja napak, vas čaka resen preizkus potrpežljivosti.
Žal glavne bitke predstavljajo samo del izkušnje. Med njimi dobimo prosti čas, ki ga lahko porabimo za urjenje, skupne obroke, opravljanje stranskih nalog, delo v templjih in spletanje odnosov. Sprehodimo se lahko po Dagsionu, obiščemo trgovine ter v areni izboljšujemo obvladovanje orožij, medtem ko nam delo v templjih prinese božanske blagoslove, ki jih nato uporabimo na bojišču. Na zemljevidu sveta nabiramo materiale, obiskujemo vasi in raziskujemo temnice, vsak od lordov pa ima tudi svojo posebno dejavnost. Theodora novači bataljone, Leda pa lahko nastopa v vaških gostilnah in si s tem dviguje ugled. Ta je pomemben za novačenje, saj številni potencialni spremljevalci zahtevajo dovolj visoko stopnjo slovesa in razvito osebno vez.
Na začetku je vse to zanimivo, pozneje pa se začne spreminjati v seznam gospodinjskih opravil. Po vsakem večjem dogodku preverimo zemljevid, opravimo treninge, pojemo nekaj skupnih obrokov, sprožimo samodejne dejavnosti in nato celoten postopek ponovimo. Občasno nas časovna omejitev prisili v tehtanje prioritet, a pogosto izvajamo isti ritual zgolj zato, ker nočemo zamuditi koristne nagrade ali novega spremljevalca.
Še bolj odveč se zdijo temnice, ki se vračajo iz igre Fire Emblem Echoes: Shadows of Valentia. Po njih se sprehajamo z manjšo skupino, napad na vidnega sovražnika pa sproži preprost potezni boj, podoben klasičnim japonskim RPG-jem. Prvih nekaj obiskov predstavlja prijetno spremembo ritma, nakar ugotovimo, da se temnice in spopadi skoraj nikamor ne razvijejo. Samodejno bojevanje zato hitro postane najbolj privlačna možnost, saj nam prihrani nekaj ponavljanja in omogoči hitrejšo vrnitev k bistveno boljšim taktičnim bitkam.
Prvo dejanje ima zaradi vseh teh dejavnosti včasih čudno razmerje med upravljanjem in dejanskim bojevanjem. Med dvema pomembnima spopadoma lahko preteče več ur, čeprav smo igro kupili predvsem zaradi premikanja vojakov po mreži. Drugo dejanje to težavo odpravi s poudarkom na vojni, medtem ko tretje najde najboljše ravnovesje med obema pristopoma in nam omogoči upravljanje več skupin na svetovnem zemljevidu.
Igra se dobro odreže tudi pri predstavitvi. Vmesne sekvence so impresivne, glasovna igra pokriva ogromno zasedbo, glasbena podlaga pa primerno spremlja tako osebne tragedije kot velike bitke. Fortune’s Weave na konzoli Switch 2 sicer deluje pri 30 sličicah na sekundo, vendar to zaradi počasnejše narave igranja in velike količine menijev ne predstavlja resne ovire.
Fire Emblem: Fortune’s Weave je na koncu igra presežkov. Ponuja eno največjih in najbolj zapletenih zgodb v zgodovini Nintenda, izvrstno zasnovana bojišča ter kopico likov, ki nam v več kot stotih urah resnično prirastejo k srcu. Prav tako vsebuje toliko dejavnosti, materialov, temnic in ponavljajočih se opravil, da se zadnje ure včasih spremenijo v naporen pohod proti cilju.
Kdor si želi počasne fantazijske epopeje in mu je bila všeč družabna plat igre Three Houses, bo tule dobil ogromno vsebine za svoj denar. Tisti, ki bi radi samo zaporedje taktičnih bitk brez upravljanja prostega časa, pa bodo morali preskočiti del ponujene vsebine ali potrpežljivo prenašati dolga obdobja med glavnimi spopadi.
Fortune’s Weave je fascinantna, čudovita in občasno izčrpavajoča igra. Njene ambicije jo dvignejo med najbolj nepozabne dele serije, vendar jo istočasno obremenijo z odvečno vsebino. Ko se znajdemo sredi domiselno zasnovane bitke ali spremljamo zaključek zgodbe, ki se je gradila več deset ur, je ves vloženi trud poplačan. Škoda je le, da moramo na poti do teh trenutkov tolikokrat ponoviti ista opravila.
