Moram reči, da je v zadnjih letih Capcom postal eden mojih najljubših založnikov v svetu videoiger. Gre namreč za enega od redkih založnikov, ki se je izognil masovnim odpuščanjem, to pa mu je uspelo na račun izdajanj preprosto zabavnih iger na katere nam ni bilo treba čakati celo večnost.
Mogoče bi se kdo spotaknil ob dejstvo, da je razlog za njihovo finančno uspešnost preveliko zanašanje na pretekli katalog že izdanih iger, a osebno se enostavno ne morem naveličati predelav iger Resident Evil, vsake toliko pa nam ponudijo še povsem frišno poglavje kot je Requiem, ki me je zopet tako navdušilo, da je tole trenutno moja najljubša igra leta 2026.
Z novoizdano igro Pragmata pa je založnik dokazal, da se ne boji stopiti tudi v malce drugačen žanr in malce eksperimentirati, ta pogum pa se jim je obrestoval, saj je tudi Pragmata presneto zabavna igra, ki obenem dostavi zanimivo zgodbo in bi znal ob njej kdo potočiti tudi kakšno solzico.
Razvojna ekipa: Capcom
Založnik: Capcom
Platforme: NS2, PC, XSX, PS5
Steam stran: Povezava
Datum izida: 17. april 2026
Cena: 59,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
Pragmata nas postavi v prihodnost, ko človeštvo že zna delno kolonizirati tuje planete in njihove lune. V bistvu si zgodba na začetku ne da preveliko opravka z razlaganjem zgodovine, saj smo zgolj porinjeni na neko luno, ki ima bazo postavljeno zahvaljujoč ogromnim 3D-tiskalnikom in umetni inteligenci. Sprva v bistvu niti ne prepoznamo, kdo je glavni junak, saj se v bazi zadržuje četica astronavtov, ki so vsi po vrsti oblečeni v identične skafandre. Ekipa kmalu spozna, da je nekaj narobe, saj jih ni prišel pozdravit nihče iz baze. Zgodi se potres in takrat naš junak Hugh, ki pred tem v dialogu zatrdi, da ne mara otrok, pade v luknjo in tam spozna koga drugega kot pa majhno punčko, ki je v bistvu bila v marketingu tega naslova najbolj prepoznavna stvar.
O Pragmati v bistvu pred igranjem nisem vedel ničesar, razen da bo v njej nastopala mala deklica, ki nam bo ves čas visela za vratom. Ob promocijskih slikah sem se malce spomnil na BioShock, kjer so ravno tako Big Daddyji skrbeli za majhne pomagačice, in zaradi tega sem sklepal, da bomo tudi v tej igri mi nastopali v vlogi večjega nemega robota, ki mu bo med potovanjem pomagala spremljevalka, a situacija je ravno obratna. Hugh je namreč tisti, ki je človek, medtem ko je mlada deklica v bistvu humanoidni android, ki ji na začetku nataknemo ime Diana, in ne traja več kot 5 minut, da se nam pritlikavka priljubi in bi bili zanjo pripravljeni narediti vse.
Igra ne izgublja časa, preden nam predstavi svoje osnovne mehanike igranja. Najprej se naučimo skoka in lebdenja v zraku preko raketnega nahrbtnika, nakar nase navesimo Diano in se spravimo v prvi primer bojevanja. Tega bomo tukaj izvajali iz tretjeosebnega pogleda in, čeprav zadeva sprva spomni na Resident Evil, se od tega tudi močno razlikuje. Naša orožja so namreč proti ponorelim robotom, ki bodo naš glavni nasprotnik znotraj te igre, dokaj šibka, zato mora vse te skupke pleha najprej omehčati Diana, ki jih sheka. To pa naredi preko hitre mini igre, v kateri preko gumbov na kontrolerju usmerjamo črto, dokler ta ne najde tarče. Uspešno hekanje sovražnika malce ustavi, kar nam da dovolj časa, da ga preko izbranega orožja usekamo po njegovi šibki točki, ob tem pa bo treba biti malce taktičen. Vsa orožja namreč zahtevajo nekaj časa, da po izstreljenem naboju izstreliš naslednji metek, zato bo treba vmes mnogokrat preklopiti na alternativno pokalico, te pa so s strelivom močno omejene.
Sliši se v bistvu dokaj preprosto, a stvari se hitro zakomplicirajo že, ko vas napadeta dva ločena nasprotnika, saj je treba vsakega od njiju shekati, in medtem ko se ukvarjaš z enim, drugi ne bo kar čakal ob strani. Tako je treba za napade izbrati prave trenutke, Hugh pa lahko v boju tudi skoči in se hitro izmakne napadom. Igra lepo uvaja nove izzive, saj postopoma imate pred sabo celo sobo nasprotnikov, in tudi hekanje sčasoma postane bolj napredno. Skratka, igra je sprva videti lahka, a hitro postane kar zahtevna, zdravljenje pa je na začetku omejeno na samo eno kapsulo. K sreči boste med stopnjami odkrili bližnjice, preko katerih lahko instantno skočite v domačo bazo in si s tem obnovite zdravje, a pozor, saj ob tem nastopi tudi soulslike mehanika, kjer zaradi tega vsi nasprotniki spet oživijo.
Domača baza vam bo služila kot priročen kotiček, kjer se lahko odpočijete od raziskovanja vesoljske postaje in si vzamete nekaj trenutkov za nadgradnjo vaših sposobnosti in opreme. A za razliko od Resident Evila v njej ne boste sami, saj se bo ob vami vedno nahajala Diana, ki je presneto prikupno bitje. Čeprav je v osnovi robot, v sebi nosi tisto otroško nedolžnost, ki se ti močno prikupi. Diana se med vajinimi avanturami uči, kaj pomeni biti človek, vsake toliko pa ji lahko date kakšno darilce, ki jo še bolj očara, in res je neverjetno, kako sproti postaja čedalje bolj človeška – prav naglas sem se nasmejal njenemu izrazu, ko ji Hugh po prvi bitki s šefom stisne petko in je nad to potezo povsem osupla.
Grafično je zadeva impresivna in me je tokrat presenetila, saj sem prvič kakšno igro poganjal na konzoli Nintendo Switch 2, ki ni bila lastna Nintendova igra. Pogon RE Engine je naravnost neverjeten in včasih sem še vedno presenečen, da lahko tako grafično impresiven naslov poganjam na prenosni konzoli, ki je za povrh še dobro optimizirana.
O kakšnih resnih minusih v bistvu niti nimam govoriti. Morda bi bila lahko raznovrstnost nasprotnikov malce boljša in naš protagonist Hugh ni nekdo, ki ga ne bi že mnogokrat našli v igrah. Tudi zgodba sama na splošno ni tista, ki vas bo vlekla do konca te približno 15-urne izkušnje, saj je bolj pomembna dinamika obeh nastopajočih. Se pa štorija dobro zaključi in stavim, da se bo kakšnemu starejšemu igralcu, ki je za povrh še oče, ob koncu orosilo oko.
