Grand Theft Auto VI
Obožujem preživetvene grozljivke in še posebej sem lačen za tretjeosebnimi zadevami, kjer moraš žonglirati s surovinami, se napajaš ob pristni atmosferi in si nagrajen za počasno in metodično raziskovanje in spopadanje z nasprotniki. Pri tej izkušnji je še bonus, če moraš vsake toliko rešiti kakšno dobro zamišljeno uganko, ki je ravno dovolj napredna, da se moraš malce zamisliti, a ne spet tako zahtevna, da moraš na papirju najprej rešiti zakomplicirano matematično enačbo.
In vse to na nek način vsebuje tudi igra The Sinking City 2 za katero sem gojil res veliko upanja. Ukrajinski razvijalec Frogwares sicer že dolgo kroži okoli bazena naslovov, ki bi lahko postale prave uspešnice, a jim vedno zmanjka nek element, da bi postali zares uspešni. Že originalni The Sinking City je kazal ogromno potenciala, ki pa je žal na koncu ostal neizpolnjen, a igralci smo upali,d a bodo razvijalci vse nabrane prenesli v nadaljevanje. To so sicer do določene mere naredili, a obenem so se preusmerili v drugačen žanr grozljivk, kjer jih je spet najvišje ocene stala predvsem njihova neizkušenost pri kovanju takšnih igričarskih izkušenj.
Razvojna ekipa: Frogwares
Založnik: Frogwares
Platforme: PC, PS5, XSX
Uradna stran: Steam
Datum izida: 18. avgust 2026
Cena: 49,99 €
VIDEO NAPOVEDNIK
The Sinking City 2 ima dokaj spodbuden začetek, ki nas postavi v vlogo novega protagonista Calvina. Ta je imel to nesrečo, da sta skupaj s svojo izvoljenko Faye želela pogledati v paranormalno dimenzijo, ki ni primerna za človeške oči. Posledica tega je Fayeina koma, naš ubogi Calvin pa se zdaj cele dneve trudi zanjo odkriti zdravilo. Za ta namen se je pripravljen podati tudi v globine podmorskih lovecraftovskih grozot. To je na začetku naš glavni povod, da Faye pustimo ležati v domači postelji, sami pa skočimo v čolniček in se odpravimo raziskovat mesto Arkham.
To je trenutno v zadnjih izdihljajih, saj počasi tone v morske globine, zato vlada splošna evakuacija prebivalcev. Ostali so le redki pogumneži, ki jim mokri škornji ne predstavljajo prevelikih težav, hkrati pa so se pripravljeni spopasti z morskimi pošastmi, ki so se naselile na vsakem delčku mape. Pri tem niti trupla ne morejo več počivati, saj so se povsod razpasli ogromni črvi, ki zdaj oživljajo kadavre in jih zapodijo za vami.
Teren je tako pripravljen za dobro tretjeosebno grozljivko, ki se dogaja nekje okoli leta 1920, novincem pa ni treba skrbeti, saj poznavanje prve igre za uživanje v nadaljevanju ni potrebno. V bistvu niti veterani prve igre s sabo ne boste prenesli kakšnega uporabnega znanja, saj je drugi del postal preživetvena grozljivka v slogu iger Resident Evil 2 in Dead Space, medtem ko je bil izvirnik neka čudna zmes detektivke in tretjeosebne akcijade.
Frogwares je tako edinstvenost prve igre pustil za sabo in za ljubitelje grozljivk skočil v bolj priljubljen in splošno znan žanr iger, a je s tem hkrati začel konkurirati večjim fantom, kot sta prej omenjeni igri. Čeprav se je razvijalec od izida prve igre marsikaj naučil, s svojim proračunom vseeno ne more konkurirati tema igrama, na žalost pa ga bodo primerjali ravno z njima.
To sicer ne pomeni, da boste razliko opazili na račun slabše grafične podobe. The Sinking City 2 je namreč prav lep naslov, ki vas zna mnogokrat očarati s svojo podobo zamorjenega mesteca, v katerem neprestano dežuje. Ravno mesto Arkham je morda najboljši del te igre, saj je napol odprta mapa, polna lokacij, na katerih kar mrgoli podrobnosti. Ves čas imate občutek, da vas nekdo opazuje, in to ne samo nad morsko gladino, ampak tudi pod njo. Podobo dopolnjuje odličen zvok, ki je naravnost izvrsten: ob raziskovanju lokacij vsake toliko slišite astmatično dihanje »nečesa«, krike nekih ubožcev in miganje črvov, ki so na posluh še posebej nagnusni.
Bolj se pozna pomanjkanje izkušenj na področju piljenja igralnih mehanik. The Sinking City 2 je zdaj preživetvena grozljivka, kar pomeni, da boste morali veliko časa posvetiti bojevanju. To je zdaj opazno boljše kot v prejšnjem delu, a obenem so tudi nasprotniki precej nevarnejši, boj z njimi pa največkrat preprosto ni zabaven. Kontrole za bojevanje se zdijo nekam plavajoče, praktično vsak nasprotnik pa je izjemno agresiven in od vas zahteva presenetljivo veliko natančnosti. Njihova raznovrstnost je majhna in največ časa boste preživeli v boju proti humanoidnim zombijem, ki so presneto odporni proti metkom. Največjo škodo jim prizadenete, če jih ustrelite v občutljive točke, a preden se te pojavijo na njihovem modelu, mine nekaj sekund, do takrat pa so vam že praktično za vratom. To je izjemno nerodno že takrat, ko se borite proti enemu nasprotniku, in postane res nadležno, ko se na prizorišču pojavi več njih, vsi pa si naenkrat želijo vaše krvi. Igra izjemno rada za vami zapodi cele valove sovražnikov in bolj ko napredujete, več jih je naenkrat pred vami. Na koncu pridete do položaja, v katerem preprosto nimate dovolj surovin, da bi pokosili vse.
Metodično raziskovanje in počasno premikanje tu ne igrata nobene vloge, saj vse to leti skozi okno, ko naenkrat oživi cela soba grdavžev, vsak od njih pa od vas zahteva izjemno natančnost in odzivnost. Igra se namreč rada poslužuje napadov iz zased, pri katerih morate dobesedno reagirati v delčku sekunde, drugače pa se pripravite na kovanje zdravilnih tablet. Igra zagreši tudi nekaj, kar v takšnih naslovih preprosto preziram: vstopite na neko lokacijo in po tleh vidite trupla, za katera ste prepričani, da bodo oživela, a če jih predhodno napadete, se ne zgodi nič. Nato poberete neki predmet ali zaključite neki cilj in glej ga zlomka, prej nepremično truplo je zdaj vstalo, zraven pa je iz riti povleklo še pet kolegov, ki vam preprečujejo pobeg.
Boj je tako postal nekaj, čemur sem se poskušal izogniti, in to je težava za igro, ki večino vsebine usmerja ravno v ta vidik igralne izkušnje. Tem grdavžem med raziskovanjem lokacij sploh ne morete pobegniti, na neki stopnji pa se jim pridruži še en tolovaj, ki ga sploh ne morete ubiti in vam je ves čas za petami. Rešite se ga lahko samo tako, da dovolj daleč napredujete v zgodbi.
Kar se tiče stopenj, so te sicer dobro sestavljene, a res bi jih rad malce podrobneje raziskal, ne da bi mi pri tem neprestano nekaj skakalo v rit. Mapa je zdaj bolj zaprta kot v predhodniku, saj vam čoln služi samo za premikanje med večjimi lokacijami, nato pa morate na teh opraviti glavne in stranske cilje. Igra sicer še vedno vsebuje nekaj ugank, vendar je detektivska plat zdaj precej manjša in jo v bistvu najdemo samo v meniju, kjer med sabo povezujemo sledi. S tem dobivamo izkušenjske točke, ki lahko odklenejo precej pomembne nadgradnje protagonista.
Na žalost me ni navdušila niti zgodba. Kar je na začetku privlačen zaplet, ki je v bistvu nekakšna ljubezenska zgodba med Calvinom in Faye, se hitro spremeni v nekaj drugega, ko Faye postane nekakšen duh, ki se naseli v naši glavi. Ta nam nato med potovanjem in raziskovanjem ves čas podaja neumne nasvete ali komentira dogajanje. S tem izgubimo občutek izoliranosti, kar naredi veliko škode eni od glavnih privlačnosti tega naslova.
The Sinking City 2 me je tako na koncu kar razočaral, saj bolj ko sem ga igral, bolj nadležen mi je postajal. Stvar sicer ima svoje pluse in bo zagotovo všeč vsakomur, ki obožuje grozljivke pisca H. P. Lovecrafta, a bodo tudi takšni igralci verjetno kdaj zavili z očmi zaradi nadležne spremljevalke Faye in boja, ki se zanaša na valove nasprotnikov z izjemno agresivno umetno inteligenco. Vseeno upam, da Frogwares poskusi tudi v tretje, a da tokrat ne spremeni žanra in nabrane izkušnje zares prenese v kovanje tretjega dela.
